Jedro

Zahtevo za denacionalizacijo so morale fizične osebe vložiti najpozneje do vključno 7.12.1993, da se je štela za pravočasno. Po preteku tega datuma dopolnjevanje oziroma spreminjanje pravočasnih zahtev v smislu zahtevka za vračanje dodatnega premoženja ni dopustno, prav tako ne vlaganje novih zahtev. Po tem roku vložene, spremenjene oziroma dopolnjene zahteve se zavržejo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.2.2005, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote Celje z dne 9.6.2003. S tem sklepom je prvostopni upravni organ kot prepozen zavrgel tožničin naknadni zahtevek za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine, gospodarskega poslopja, stoječega na parc. št. 14, stavbišče s površino 468 m2 k.o. ...

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke iz izpodbijane odločbe in se na te razloge, da jih v svoji sodbi ne ponavlja, izrecno sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Izrecno pritrjuje stališču obeh upravnih organov, da je tožnica zahtevo za vračilo obravnavane nepremičnine prvič vložila šele 6.7.1999. Pravočasne po 1. odstavku 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pa so bile tiste zahteve fizičnih oseb, ki so bile vložene najpozneje do vključno 7.12.1993. Prvotna in pravočasna zahteva tožnice, vložena dne 16.4.1992, se je glasila na vračilo vsega podržavljenega premoženja, vendar je bilo iz akta o podržavljenju razvidno, da obravnavano zemljišče ni bilo podržavljeno in da je ostalo v lasti tožničinih pravnih prednikov. Iz njene zahteve ni izhajalo niti, da zahteva odškodnino za objekt, ki je po njenih navedbah stal na zemljišču, ki je bilo iz podržavljenja izključeno, in je bil po njenih navedbah med prisilnim zakupom porušen.

Tožnica je vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ni res, da bi bila njena zahteva za vračilo spornega objekta prepozna. Pravočasno je namreč vložila denacionalizacijsko zahtevo za vračilo vsega premoženja, podržavljenega A. in B.A. z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Celje z dne 9.7.1946. S to odločbo je bilo podržavljeno celotno posestvo. Zahteva ni bila specificirana, vendar jo je organ obravnaval. Ni zahteval dopolnitve zahteve za obravnavani objekt, zato je tudi ni predložila. Dopolnitev zahteve po poteku zakonskega roka pa ne predstavlja nove zahteve, torej se napačno razlaga 64. člen ZDen. Omemba porušenih objektov, med njimi tudi obravnavanega, je bila v več njenih vlogah in na zaslišanjih, na primer 6.7.1995, 4.5.1994, 22.101998, 16.9.1999, tako ne drži trditev prvostopnega sodišča, da je bila zahteva zanj vložena šele 6.7.1999. Vsebinsko razlogovanje prvostopnega sodišča, da ni bilo mogoče odločati o vračanju objekta, ker je bila navedena parcela izrecno izvzeta iz podržavljenja, pa bi pomenilo, da bi bilo treba zahtevo zavrniti, ne pa zavreči. Glede na to je prvostopno sodišče kršilo pravila postopka. Pravočasni zahtevi je bil priložen zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega je razvidno, kaj se je s poslopjem in s parcelo, na kateri je bilo, dogajalo. Ko je bila parcela vrnjena prejšnjim lastnikom, je bilo poslopje že porušeno. Glede tega je bilo torej dejansko stanje napačno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa glede tega nima obrazložitve in se je v tem delu ne da preizkusiti. Če je prvostopni upravni organ menil, da njena vloga ni popolna, bi jo moral pozvati na dopolnitev. Ker tega ni storil, pač pa je tožnica svojo vlogo dopolnila sama, je sedaj ne more zavreči. Napačno si je torej razlagal 1. odstavek 62. člen ZDen in 1. odstavek 64. člena ZDen. Prvostopno sodišče se glede razlogov v celoti sklicuje na razloge tožene stranke, ki pa so napačni, saj tožnica že ves čas zahteve vračilo objekta v obliki odškodnine. Meni, da prisilna zakupna pogodba predstavlja nacionalizacijo v smislu ZDen in da je podlago za vračilo tako odvzetega premoženja v 4. členu ZDen. Zakup je bil prisilen, zato si niso upali zahteva odškodnine za podrti objekt po prenehanju zakupa. Niti o tem ter tudi o pravočasnosti obravnavanega dela zahtevka prvostopno sodišče ni zavzelo stališča, zato je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena in prizadeta stranka ter zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 107. členu določil, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 (1. odstavek) ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopna sodba s 1.1.2007 pravnomočna.

Revizijo pa je 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek), ni pa je dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 pa je določeno, da vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede na navedeno določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1 vrhovno sodišče uveljavljanega ugovora o nepopolno oziroma nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja ni presojalo.

Revizijski razlog bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu po presoji vrhovnega sodišča v tem primeru ni podan. Revidentka zmotno meni, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do ključnih tožbenih navedb in da je to vplivalo na pravilnost sodbe. S tem, ko se je prvostopno sodišče izrecno sklicevalo na obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke, je ta postala sestavni del obrazložitve prvostopne sodbe in je s tem odgovorjeno tudi na ključne tožbene navedbe, ki so v bistvenem delu enake kot pritožbene navedbe v upravnem postopku, do katerih pa se je tožena stranka pravilno in izčrpno opredelila. Prvostopno sodišče pa je v izpodbijani sodbi izrecno pojasnilo, zakaj meni, da je tožnica zahtevo za vračilo porušenega objekta v obliki odškodnine vložila prepozno. Zato ne drži, da se do vprašanja pravočasnosti zahteve ni opredelilo.

Res je sicer, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožbene navedbe, ali je prisilna zakupna pogodba, v času trajanja katere je bil po revidentkinih navedbah obravnavani objekt podrt, podržavljenje v smislu ZDen, vendar to ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Prvostopno sodišče je namreč pravilno pritrdilo stališču obeh upravnih organov, da je zahteva z dne 6.7.1999 prepozna in da jo je bilo treba zavreči že iz tega razloga. Če je vloga prepozna in se jo zavrže iz tega razloga, pa se do nadaljnjih vprašanj v zvezi z vlogo ni treba opredeljevati, saj za zavrženje zadošča že navedeni razlog. Glede na navedeno tudi ne drži revizijska navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se je zato ne da preizkusiti.

Po presoji revizijskega sodišča je v obravnavanem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno. Kot so revidentki pravilno pojasnili že oba upravna organa in prvostopno sodišče, se za pravočasne štejejo le zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega fizičnim osebam, ki so bile vložene do vključno 7.12.1993. Vsebino zahtev določa 62. člen ZDen, ki med drugim določa, da mora zahteva vsebovati podatke o premoženju, katerega vračilo se zahteva, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju za vračilo ter o tem, v kakšni obliki se zahteva vračilo. Vsega tega pa tožničina pravočasna zahteva za denacionalizacijo za sporni objekt po ugotovitvah obeh upravnih organov in prvostopnega sodišča, čemur pritrjuje tudi vrhovno sodišče, nima.

Kot so pravilno ugotovili prej navedeni organa in sodišče ter to navaja tudi tožnica v obravnavni reviziji, se je tožničina pravočasna zahteva nanašala na vračilo premoženja, podržavljenega A. in A.B. z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Celje, z dne 9.7.1946. Iz podržavljenja po tej odločbi pa je bila izrecno izvzeta nepremičnina parc. št. 14 k.o. ... Glede na to, da je tožnica pravočasni zahtevi za denacionalizacijo priložila akt o podržavljenju, iz katerega vse navedeno izhaja, je bila za prvostopni upravni organ vsebina zahteve jasna, čeprav v zahtevi sami ni bilo specificirano premoženje, katerega vračilo je tožnica zahtevala.

Zato prvostopni organ ni imel niti dejanske niti pravne podlage, da bi od revidentke zahteval dopolnitev zahteve za vračilo objekta, ki ga niti njena zahteva niti njej priloženi akt o podržavljenju tudi po presoji vrhovnega sodišča nista zajemala. Tudi sicer pa revidentka v reviziji (prej pritožbi) sama navaja, da v svoji pravočasni zahtevi ni zahtevala vračila spornega objekta in da je z vlogo z dne 6.7.1999 svojo pravočasno zahtevo le dopolnila.

Čeprav je tožnica tekom denacionalizacijskega postopka sporni objekt večkrat omenjala, to še ne pomeni, da je z njegovo omembo vložila zahtevo za denacionalizacijo. Zahteve za denacionalizacijo je bilo namreč treba vložiti (61. člen ZDen), torej v pisni obliki (bodisi s samostojno pisno vlogo ali na obrazcu, ki so ga kot pripomoček izdelali upravni organi, ali pa dati ustno na zapisnik pri upravnem organu), in sicer za fizične osebe najpozneje do vključno 7.12.1993 (1. odstavek 64. člena ZDen), zahteve pa so morale imeti predpisano vsebino (62. člen ZDen). Prvo zahtevo za vračilo spornega objekta je tudi po presoji vrhovnega sodišča revidentka vložila šele 6.7.1999, torej glede na določbo 1. odstavka 64. člena ZDen prepozno.

Določba 64. člena ZDen glede pravočasnosti zahteve pa se po presoji vrhovnega sodišča ne nanaša le na nove zahteve, temveč tudi na spremembe oziroma dopolnitve sicer pravočasnih zahtev za denacionalizacijo, če je v takih spremembah in dopolnitvah zahtevano vračilo premoženja, ki v pravočasni zahtevi ni bilo vsebovano. Drugačna razlaga navedene določbe ZDen bi pomenila negacijo oziroma obid materialnega prekluzivnega roka, ki je v določbi 1. odstavka 64. člena ZDen predpisan, pomenila bi torej kršitev ZDen. Če pa revidentka predpise razume drugače kot sodišče, pa to ni razlog za ugoditev njeni reviziji.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.