Jedro

Zmotno je tudi nadaljnje stališče pritožbe, da bi tožena stranka lahko izpodbila pravno domnevo iz tretjega odstavka 256. člena OZ, če bi jo sodišče prve stopnje zaslišalo kot stranko. Določba tretjega odstavka 256. člena OZ določa, da se pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih razpolaganjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali, da bi mu moralo biti znano, kar pomeni, da za izpodbijanje zadostuje zgolj neodplačnost razpolaganja in dokaz nasprotnega niti ni mogoč. Zato zaslišanje toženke ni bilo potrebno in je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je ta dokaz zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa trpi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da je darilna pogodba pod opr. št. ... z dne 12.12.2005, sklenjena med A.B. kot darovalko in toženo stranko, na podlagi katere se je v korist tožene stranke vknjižila lastninska pravica na 1/2 nepremičnine z.k. vložka št. 3878/5 k. o. ..., označena s 6.E, pomožni prostor v prvi etaži v izmeri 1,70 m2 in 5.E, stanovanje v četrti etaži, v izmeri 57,84 m2, prej v lasti A.B., napram tožeči stranki brez pravnega učinka in da je tožena stranka dolžna dopustiti izvršbo na nepremičnini, na kateri je dobila lastninsko pravico z navedeno darilno pogodbo in vpisom v zemljiško knjigo, v poravnavo terjatve tožeče stranke v višini 15.519,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.918,52 EUR od 04.05.2004 dalje do plačila in od zneska 601,33 EUR od 29.11.2005 dalje do plačila, v obsegu, v katerem bo potrebno, da se poplača terjatev tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.346,67 EUR, v primeru zamude še s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka do plačila.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ob tem navaja, da se izrek sodbe in izrek iz tožbe ne ujemata in toženi stranki ni znano, zakaj je sodišče spreminjalo izrek zahtevka, saj je pri odločanju vezano na postavljeni zahtevek tožeče stranke. Tožena stranka tudi meni, da morebitna plačilna nesposobnost tožene stranke, ki je pogoj za uspešnost tožbe v smislu drugega odstavka 255. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ni dokazana, saj tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da bi v morebitnem izvršilnem postopku poskušala doseči poplačilo tožene stranke, tožeča stranka pa bi tudi tožbo morala naperiti proti darovalki in ne le proti toženi stranki kot obdarjenki. V okviru tožbenega zahtevka bi morala tožena stranka zahtevati tudi razveljavitev vpisa v zemljiško knjigo, takšnega zahtevka pa ni postavila. Sodišče prve stopnje je v razlogih navedlo, da naj bi toženi stranki bilo znano, da naj bi s sklenitvijo pogodbe škodovala tožeči stranki. Po mnenju tožene stranke gre za pravno domnevo, ki bi jo bilo mogoče potrditi šele po zaslišanju tožene stranke oziroma ne gre za pravno domnevo, ki je ne bi bilo mogoče izpodbiti, vendar je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem tožene stranke zavrnilo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe, saj so pritožbena navajanja tožene stranke neutemeljena in je o njih sodišče v svoji sodbi tudi zavzelo pravilno pravno stališče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba pavšalno navaja, da se izrek sodbe in izrek tožbe ne ujemata in s tem v zvezi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki pa ni podana, saj ne gre za neskladje med izrekom, kot ga uveljavlja tožeča stranka v tožbi in je povzet v sodbi, razen, kolikor je sodišče prve stopnje v prvem odstavku izreka sodbe v tretji vrstici namesto besedila "glede darila 1/2 nepremičnine" (in nadaljevanju natančnega opisa nepremičnin) navedlo, "na podlagi katere se je v korist tožene stranke vknjižila lastninska pravica na 1/2 nepremičnine" (in z nadaljnjim opisom nepremičnine, kot izhaja iz izreka tožbe), v drugem odstavku izreka pa je namesto besedila "dolžna dopustiti izvršbo na eni polovici nepremičnin" (in nadaljnjem opisu nepremičnine, kot izhaja iz darilne pogodbe) navedeno besedilo "dolžna dopustiti izvršbo na nepremičnini, na kateri je dobila lastninsko pravico z navedeno darilno pogodbo in vpisom v zemljiško knjigo", kar pa ne predstavlja neskladja oziroma spremembe tožbenega zahtevka, kot ga je tožeča stranka uveljavljala, tako da sodbe ne bi bilo moč preizkusiti.

V okviru uradnega preizkusa (člen 350/II ZPP) pa pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih procesnih kršitev.

Prav tako nista podana ostala uveljavljana pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi in materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče zato v celoti povzema argumentirane razloge prvostopne sodbe in glede na pritožbene navedbe dodaja: Pritožba ponavlja svoje prvostopne navedbe, da bi tožeča stranka morala vložiti tožbo tudi zoper darovalko in je o tem zavzelo pravilno stališče že sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, ko se je sklicevalo na drugi odstavek 259. člena OZ, po katerem se tožba vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, kar pomeni, da je v konkretnem primeru pravilno vložena tožba le zoper toženko kot tretjo in vložitev tovrstne tožbe zoper darovalko niti ni predvidena. Prav tako ni soglašati s pritožbo, da tožeča stranka ni dokazala plačilne nesposobnosti tožene stranke, oziroma da ta nesposobnost ne izhaja iz predloženih listinskih dokazov. Kot izhaja iz tožbe je tožeča stranka v tožbi navajala, da A.B. ni izpolnila obveznosti do tožeče stranke po pravnomočni zamudni sodbi opr. št. ... Okrožnega sodišča v ... in da tega ne more storiti, ker nima nobenega premoženja, niti denarnih sredstev in tudi ni zaposlena. Tem navedbam tožena stranka ni oporekala, razen pavšalne navedbe, "da niso podani pogoji za izpodbijanje dejanj". V postopku na prvi stopnji je tožena stranka namreč le oporekala obstoju terjatve tožnika do A.B., kot izhaja iz izvršilnega naslova - zgoraj navedene zamudne sodbe. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni predložila dokazov, da je v izvršilnem postopku skušala doseči poplačilo od tožene stranke, predstavlja neupoštevno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, obenem pa je tudi protispisna, saj je sicer dolžnica tožeče stranke po tej zamudni sodbi A.B. in ne toženka. Le-ta pa bo z navedeno sodbo dolžna dopustiti izvršbo na zgoraj neodplačno pridobljeni nepremičnini v obsegu, v katerem bo potrebno, da se poplača terjatev tožnika do A.B.. S pritožbo tudi ni moč soglašati, da bi tožeča stranka morala uveljavljati razveljavitev vpisa v zemljiško knjigo na podlagi zgoraj navedene darilne pogodbe oziroma zahtevati ponovni vpis lastninske pravice na A.B.. Tak zahtevek ni potreben in bi presegal pravni interes tožeče stranke, ki je v tem, da se doseže poplačilo z izvršbo na nepremičnini toženke, pridobljeni z neodplačnim razpolaganjem A.B. po darilni pogodbi in je ta pogodba zgolj v tem obsegu do tožnika brez pravnega učinka. Zmotno je tudi nadaljnje stališče pritožbe, da bi tožena stranka lahko izpodbila pravno domnevo iz tretjega odstavka 256. člena OZ, če bi jo sodišče prve stopnje zaslišalo kot stranko. Določba tretjega odstavka 256. člena OZ določa, da se pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih razpolaganjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali, da bi mu moralo biti znano, kar pomeni, da za izpodbijanje zadostuje zgolj neodplačnost razpolaganja in dokaz nasprotnega niti ni mogoč. Zato zaslišanje toženke ni bilo potrebno in je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je ta dokaz zavrnilo.

Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, trpi sama svoje pritožbene stroške, prav tako pa tožeča stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k dodatni razjasnitvi zadeve.