Jedro

Letno poročilo za 2019 je tožnik oddal 4. 8. 2020. Izpodbijani sklep je bil izdan 28. 7. 2020. Torej je bil izpodbijani sklep izdan na dan, ko nobeno od obeh letnih poročil še ni bilo izdano. Pravilnost izpodbijanega akta se presoja glede na dejansko stanje v času izdaje akta, ko nesporno obe poročili še nista bili oddani in je že iz tega razloga izpodbijani sklep pravilen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. AJPES je kot prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom odločil, da se na podlagi evidence o predloženih letnih poročilih ugotovi obstoj razloga za izbris iz Poslovnega registra Slovenije po uradni dolžnosti zaradi nepredložitve letnega poročila za tožnika. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je na podlagi evidence o predloženih letnih poročilih ugotovil, da tožnik za leti 2018 in 2019 ni oddal letnega poročila, kar predstavlja izbrisni razlog iz 2. točke tretjega odstavka 75. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).

2. Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je med drugim navedeno, da tožnik za leti 2018 in 2019 ni oddal letnega poročila, kar predstavlja izbrisni razlog iz 2. točke tretjega odstavka 75. člena ZGD-1. Tožnik priznava, da za leto 2018 ni oddal letnega poročila, za leto 2019 pa je bilo letno poročilo oddano z zamudo. Letno poročilo za 2019 je bilo sicer res oddano, vendar po preteku zakonskega roka, ki je bil skladno s 14. členom Zakona o interventnih ukrepih na javno finančnem področju podaljšan do 31. 5. 2020. Tožnik je letno poročilo oddal 4. 8. 2020. Pravna posledica prepozne oddaje je enaka kot v primeru, če podjetnik letnega poročila ne predloži. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je priznal prekršek in bil pripravljen sprejeti plačilo globe. Delo samozaposlenega opravlja od leta 2011 in je vsako leto v roku oddajal letna poročila. Za leti 2018 in 2019 ni uspel oddati poročila zaradi razhoda z računovodskim servisom. Njegov obstoj je finančno ogrožen in ni imel sredstev, da bi plačal za pripravo poročila. Znašel se bo na Zavodu za zaposlovanje in bil primoran razglasiti osebni stečaj. Priznava napako in neupoštevanje zakonodaje, vendar bi bile lahko štete olajševalne okoliščine, ker je v preteklosti poročila oddajal redno. Ker je težje zaposliva oseba, je ohranitev statusa samostojnega podjetnika zanj ključnega pomena. Smiselno iz tožbe izhaja, da želi odpravo izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni bilo mogoče upoštevati predložitve poročila, ki je bilo oddano po roku. Pravna posledica v primeru prepozne oddaje je enaka kot v primeru, če podjetnik letnega poročila ne predloži. Rok za oddajo letnih poročil je materialni zakonski rok, ki je nepodaljšljiv. Zamuda zakonskega materialnega roka za stranko pomeni, da s prvim dnem zamude za oddajo letnega poročila nastopijo posledice neizpolnitve zakonskih obveznosti, to je izbris iz Poslovnega registra Slovenije. Vse to tudi potrjuje sodna praksa Upravnega sodišča RS (I U 24/2010, II U 430/2019). Tožena stranka še navaja, da je zasledila različno postopanje posameznih izpostav prvostopenjskega organa v zvezi s pritožbami samostojnih podjetnikov posameznikov. Iz navedenih razlogov je zato podala pojasnila glede materialnega roka v izogib neenaki obravnavi poslovnih subjektov. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik priznava prekršek zaradi nepredložitve letnega poročila, pa pojasnjuje, da gre pri prekrškovnem postopku, ki ga je vodil prvostopenjski organ, za povsem drug postopek, ločen od upravnega postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v 0bravnavani zadevi med strankama ni sporno. Ni sporno, da v času izdaje prvostopenjskega sklepa ni bilo oddano poročilo za leto 2018. Prav tako ni sporno, da je bilo poročilo za leto 2019 oddano z zamudo, to je 4. 8. 2020, medtem ko je bil skrajni rok za oddajo poročila za leto 2019 do 31. 5. 2020 v skladu s 14. členom Zakona o interventnih ukrepih na javno finančnem področju. Sporno je vprašanje, ali je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep.

7. Na podlagi 2. točke tretjega odstavka 75. člena ZGD-1 (gre za določilo ZGD-1, veljavno v času izdaje akta, sedaj je to 2. točka drugega odstavka 75 ZGD-1) AJPES po uradni dolžnosti izbriše podjetnika posameznika iz Poslovnega registra Republike Slovenije, če ta v dveh zaporednih poslovnih letih ne predloži letnega poročila zaradi javne objave. Iz določbe petega odstavka 75. člena ZGD-1 izhaja, da AJPES izda sklep o obstoju izbrisnega razloga, če ugotovi, da obstaja izbrisni razlog iz 2. točke tretjega odstavka tega člena.

8. Kot je bilo že pojasnjeno, je bil zakonski rok za oddajo poročila za leto 2019 do 31. 5. 2020. Letno poročilo za 2019 je tožnik oddal 4. 8. 2020. Izpodbijani sklep je bil izdan 28. 7. 2020. Torej je bil izpodbijani sklep izdan na dan, ko nobeno od obeh letnih poročil še ni bilo izdano. Pravilnost izpodbijanega akta se presoja glede na dejansko stanje v času izdaje akta, ko nesporno obe poročili še nista bili oddani in je že iz tega razloga izpodbijani sklep pravilen. Posledice neizpolnitve zakonske obveznosti oddaje letnih poročil nastopijo že prvi dan zamude roka, saj peti odstavek 75. člena ZGD-1 določa, da AJPES izda sklep o obstoju izbrisnega razloga, če ugotovi, da obstaja izbrisni razlog iz 2. točke tretjega odstavka tega člena. V primeru iz 2. točke tretjega odstavka 75. člena ZGD-1 gre za rok, ki je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Tako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v zadevi I U 1479/2019-11 z dne 8. 10. 2020. 9. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijani sklep pravilen, ni bilo mogoče upoštevati tožbenih navedb. Tožnik v tožbi sicer navaja razloge, zaradi katerih ni bilo oddano poročilo, s tem ko navaja, da priprave poročil ni mogel plačati, vendar to ne more spremeniti dejstva, da poročili do izdaje izpodbijanega akta nista bili oddani. Večina tožbenih navedb se nanaša na opisovanje socialne stiske tožnika, vendar prvostopenjski organ ni mogel odločiti drugače glede na to, da poročili v predpisanem roku nista bili oddani. Navedbe o tem, da je priznal prekršek in da je pripravljen plačati globo, pa niso povezane z obravnavanim postopkom, saj gre pri tej zadevi za presojo pravilnosti upravnega akta, ki je bil izdan v upravnem postopku, medtem ko je prekrškovni postopek povsem drug postopek.

10. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijani akt pravilen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

11. Sodišče je odločilo na seji senata brez glavne obravnave, ker dejansko stanje med strankama ni sporno. Kadar pa dejansko stanje ni sporno, pa prvi odstavek 59. člena ZUS-1 določa, da lahko sodišče odloči tudi brez glavne obravnave.