Jedro

Naše pravo (Kazenski zakonik - Uradni list RS 63/94 in 23/99 in Zakon o izvrševanju kazenski sankcij - Uradni list RS 22/2000) takšnega načina odobritve predčasnega odpusta s prestajanja kazni v takšni obliki kot ga to pozna italijansko pravo ne pozna, pozna pa institut pogojnega odpusta (109. člen KZ), pri izreku katerega pa se upoštevajo enaki razlogi (vedenje obsojenca med prestajanjem kazni). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na 125. člen KZ, pri tem pa ni upoštevalo, da je do spremenjenih okoliščin prišlo še v času v izvrševanja zaporne kazni v tujini - Republiki Italiji, ko je bila obsojencu z odločbami italijanskih sodišč odobreno predčasno izpustitev s prestajanja kazni. Dejstvo, da naše pravo takšnega instituta predčasne izpustitve na prostost ne pozna, pa ne more biti v škodo pravic obsojenca, saj bi to bilo v nasprotju tudi s temeljnimi načeli kazenskega prava. Prav to pa bi se zgodilo, če bi obsojencu, ki mu je bila postopku prenosa izvršitve kazni sicer izrečena enaka kazen kot v Republiki Italiji, ne bi pa domače sodišče upoštevalo tudi tistih odločb tujega sodišča, ki so obsojencu v postopku izvrševanja kazni omogočile pridobitev ugodnosti predčasne izpustitve.

Izrek

Pritožbama obsojenega M. L. in njegovega zagovornika se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi določila prvega odstavka 133. člena ZKP, zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika za priznanje skrajšanja zaporne kazni obsojencu, z obrazložitvijo, da se po 125. členu KZ obsojencu v kazen, ki jo izreče domače sodišče, všteje samo že prestana kazen, ki mu jo je izreklo tuje sodišče, ne pa tista, ki mu je bila v tujini odpuščena (VS089805 z dne 30.1.1980).

Zoper sklep sta se pritožila obsojenec in njegov zagovornik, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in oba predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Višji državni tožilec iz Ljubljane A. P. je v svojem pismenem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožb. Pritožbi sta utemeljeni.

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ks 587/98 z dne 30.6.1998 (ki je postala pravnomočna 18.8.1998) je bila obsojencu v postopku prenosa izvršitve kazni po sodbi Kazenskega sodišča iz Milana opr. št. 11539/95 R.G.N.R. z dne 6.5.1996 v zvezi s sodbo prizivnega sodišča iz Milana št. 4069 (3356/96) z dne 18.11.1996, izrečena kazen osem let zapora, v katero mu je bila všteta že prestana kazen od 22.11.1995. Obsojenec je bil na prestajanje kazni v Republiko Slovenijo iz Republike Italije (po izvedenem postopku prenosa izvršitve kazni) premeščen dne 23.12.1999. Z dopisom z dne 29.2.2000 je Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije (l. št. 104) predlagalo izvedbo postopka po 133. členu ZKP, ker je glede na predložene dokumente (kopije odločb italijanskih sodišč) nastal dvom o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe oziroma o računanju kazni; enak predlog pa je dne 3.4.2000 podal tudi obsojenčev zagovornik (l. št.110).

Judikat Vrhovnega sodišča RS iz leta 1980, na katerega se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v razlogih sklicuje, datira izpred časa, ko je Republika Slovenija ratificirala Konvencijo o transferju obsojenih oseb (Uradni list RS št. 13/93), zato bi sodišče prve stopnje ob svoji presoji po členu 133. ZKP moralo upoštevati tudi določila navedene konvencije. Iz spisu priloženih, sicer neoverjenih fotokopij odločb Nadzornega sodišča v Benetkah in Milanu, ki so bile izdane predno je bil obsojenec premeščen na prestajanje kazni v Republiko Slovenijo, izhaja, da je bila obsojencu v času prestajanja kazni, zaradi njegovega korektnega vedenja med prestajanjem kazni, odobrena predčasna izpustitev na prostost. Naše pravo (Kazenski zakonik - Uradni list RS 63/94 in 23/99 in Zakon o izvrševanju kazenski sankcij - Uradni list RS 22/2000) ne pozna odobritve predčasnega odpusta s prestajanja kazni v takšni obliki, pozna pa institut pogojnega odpusta (109. člen KZ), pri izreku katerega pa se upoštevajo enaki razlogi (vedenje obsojenca med prestajanjem kazni). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na 125. člen KZ, pri tem pa ni upoštevalo, da je do spremenjenih okoliščin prišlo še v času izvrševanja zaporne kazni v tujini - Republiki Italiji, ko je bila obsojencu z odločbami italijanskih sodišč odobrena predčasna izpustitev s prestajanja kazni. Dejstvo, da naše pravo takšnega instituta predčasne izpustitve na prostost ne pozna, pa ne more biti v škodo pravic obsojenca, saj bi to bilo v nasprotju tudi s temeljnimi načeli kazenskega prava. Prav to pa bi se zgodilo, če bi obsojencu, ki mu je bila v postopku prenosa izvršitve kazni sicer izrečena enaka kazen kot v Republiki Italiji, ne bi pa domače sodišče upoštevalo tudi tistih odločb tujega sodišča, ki so obsojencu v postopku izvrševanja kazni omogočile pridobitev ugodnosti predčasne izpustitve.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ki bo pri ponovnem odločanju o dovoljenosti izvršitve in računanju kazni (133. člen ZKP), moralo upoštevati tudi določbe Konvencije o trasnferju obsojenih oseb.