Jedro

Odločitev o zavrženju nove, dne 15. 3. 2024 vložene tožnikove vloge v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazložena (prim. 228. člen v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP), saj prvostopenjski organ ni obrazloženo utemeljil zaključka, da gre za isto upravno zadevo (tudi) z vidika za odločanje relevantnega dejanskega stanja in pravne podlage.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Centra za socialno delo Južna Primorska, št. 1410-14/2024-31933/2 z dne 3. 4. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Center za socialno delo Južna Primorska (v nadaljevanju: CSD ali prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom, št. 1410-14/2024-31933/2 z dne 3. 4. 2024, sklenil, da se zavrže vloga za dodelitev pravice do osebne asistence za tožnika in da stroškov postopka ni bilo.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila po pooblastilu tožnikovega skrbnika 15. 3. 2024 pri pristojnem CSD vložena vloga za dodelitev pravice do osebne asistence za tožnika. Prvostopenjski organ citira določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter navaja, da je pri preizkusu zadeve in po vpogledu v spisovno dokumentacijo v zadevi osebne asistence za tožnika, pri tem organu vodene pod št. 140-8/2022-31933, ugotovil, da je o pravici do osebne asistence za tožnika odločil z odločbo, št. 1410-8/2022-31933/9 z dne 2. 3. 2022. Zoper njo je tožnikov pooblaščenec vložil pritožbo, o kateri je drugostopenjski organ odločil z odločbo, št. 14109-54/2022/5 z dne 1. 2. 2023, in sicer, da se pritožbi ne ugodi, da se prvostopenjska odločba z dne 2. 3. 2022 odpravi in da tožnik nima pravice do osebne asistence. Tožnik je nato vložil tožbo na tukajšnje sodišče, kjer se zadeva vodi pod št. III U 28/2023, sodišče pa o njej še ni odločilo. Ker o isti upravni zadevi že teče sodni postopek, je prvostopenjski organ v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

3.Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZEM ali drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 14109-54/2022-2611-17 z dne 26. 6. 2024 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep in odločilo, da stroški v tem postopku niso nastali. V svoji obrazložitvi povzema razloge izpodbijanega sklepa ter vsebino pritožbe, iz katere izhaja, da se tožnik z zavrženjem svoje vloge ne strinja, ker v konkretnem primeru ne gre za isto upravno zadevo. Kot povzame drugostopenjski organ, tožnik navaja, da je vložil novo vlogo za časovno obdobje do odločbe, ki je osnova za upravni spor. Po mnenju drugostopenjskega organa pritožba ni utemeljena. V utemeljitev tega ob sklicevanju na prvi odstavek 5. člena Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju: ZOA) citira določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ter še navaja, da se v skladu s prvim odstavkom 259. člena ZUP glede dela prvostopenjskega organa v zvezi s pritožbo zoper sklep in glede odločanja drugostopenjskega organa o tej pritožbi smiselno uporabljajo določbe o pritožbi zoper odločbo. Na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP drugostopenjski organ zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zato je odločil, kot izhaja iz izreka njegove odločbe.

4.Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži, da mu povrne stroške tega sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.V tožbi pojasnjuje, da je bila z izpodbijanim sklepom njegova vloga za dodelitev pravice do osebne asistence zavržena, ker naj bi šlo za odločanje o isti zadevi, o kateri poteka upravni spor pred tukajšnjim sodiščem pod št. III U 28/2023. V omenjeni zadevi je bilo o pravici do osebne asistence za tožnika odločeno z odločbo prvostopenjskega organa z dne 2. 3. 2022, s katero je bila tožniku priznana pravica do 40 ur osebne asistence. Zoper to odločbo je vložil pritožbo, saj je menil, da mu pripada večji obseg osebne asistence. Drugostopenjski organ z odločbo z dne 1. 2. 2023 pritožbi ni ugodil, pač pa je odpravil odločbo prvostopenjskega organa in odločil, da tožnik nima pravice do osebne asistence. Tožnik je s tožbo zahteval odpravo navedene odločbe, upravni spor se vodi pod št. III U 28/2023. Kot opozarja tožnik pa, čeprav gre pri navedenem upravnem sporu za spor glede odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici do osebne asistence, to še ne pomeni, da gre za isto zadevo. V omenjenem upravnem sporu se presoja zakonitost odločbe, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do osebne asistence v času odločanja drugostopenjskega organa (to je 1. 2. 2023). Navedeno izhaja tudi iz tega, da je drugostopenjski organ z odločbo z dne 1. 2. 2023 sam ugotavljal dejansko stanje in da je bilo pri tem podano mnenje Inštituta RS za socialno varstvo z dne 20. 1. 2023. Tožnik v upravnem sporu III U 28/2023 ne more navajati dejstev in dokazov, ki niso obstajali najkasneje 1. 2. 2023, ko je bilo odločeno o njegovi pravici (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Vlogo, ki je predmet izpodbijanega sklepa, je vložil po tem. Če bi prvostopenjski organ o njej vsebinsko odločal, bi ugotavljal dejansko stanje na dan izdaje odločbe o tej vlogi (če bi odločil na isti dan, kot je izdal izpodbijani sklep, to je 3. 4. 2024, bi bilo to več kot leto po izdaji odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu III U 28/2023). Šlo bi za ugotavljanje drugega, novejšega dejanskega stanja, ki ne bo moglo biti predmet presoje v upravnem sporu III U 28/2023. Glede na navedeno sta prvo- in drugostopenjski organ bistveno kršila določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. V zadevi pa sta podani tudi absolutni bistveni kršitvi po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (ker tožniku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila dana možnost izjave) in po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (saj ni obrazloženo, zakaj je prvostopenjski organ presodil, da gre za isto zadevo z upoštevanjem istega dejanskega stanja). V dokaznem smislu se tožnik sklicuje na izpodbijani sklep, svojo pritožbo zoper ta sklep, drugostopenjsko odločbo, odločbo MDDSZEM, št. 14109-54/2022/5 z dne 1. 2. 2023, s prilogo - mnenjem Inštituta RS za socialno varstvo, št. MOA-OA-2022-1183 z dne 20.1. 2023, ter svojo tožbo zoper navedeno odločbo MDDSZEM z dne 1. 2. 2023.

6.Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka

7.Tožba je utemeljena.

8.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel vlogo za dodelitev pravice do osebne asistence za tožnika, ki je bila, kot navaja, vložena 15. 3. 2024.

9.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ vlogo zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZOA se namreč v postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence uporabljajo določbe ZUP, če posamezna vprašanja v ZOA niso urejena drugače. ZUP pa v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna organ tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

10.Prvostopenjski organ z vidika citiranih zakonskih določb navaja, da je o pravici do osebne asistence za tožnika odločil z odločbo z dne 2. 3. 2022, zoper katero je bila vložena pritožba, nakar je drugostopenjski organ z odločbo z dne 1. 2. 2023 odločil, da se pritožbi ne ugodi, da se odločba z dne 2. 3. 2022 odpravi in da tožnik nima pravice do osebne asistence. Tožnik je nato vložil tožbo v upravnem sporu, ki se vodi pod št. III U 28/2023, sodišče pa o njej še ni odločilo. Po navedenem zaključi, da o isti upravni zadevi že teče sodni postopek, zato je treba 15. 3. 2024 vloženo tožnikovo vlogo za dodelitev pravice do osebne asistence zavreči, čemur se pridružuje tudi drugostopenjski organ.

11.Po presoji sodišča pa tožnik utemeljeno opozarja, da navedeno za utemeljitev izpodbijanega sklepa ne zadošča. Kot pojasnjuje pravna teorija (glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. Polonca Kovač, Erik Kerševan, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 26 in sledeče, v nadaljevanju: Komentar), zavrženje vloge po določbah prvega odstavka 129. člena ZUP pomeni, da organ vloge sploh ni obravnaval, ker niso bili izpolnjeni pogoji za začetek postopka. Novega upravnega postopka po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP ni mogoče začeti, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. Za drugačno upravno zadevo, ki ne ovira začetka novega upravnega postopka, pa lahko gre tudi tedaj, ko se je upoštevno dejstvo oziroma predpis spremenil po izdaji upravne odločbe v prej začetem upravnem postopku, ki zaradi pravnih sredstev še ni bil pravnomočno končan. Če bi moral upravni organ v novem postopku odločiti na podlagi drugačnega dejanskega stanja oziroma materialnega predpisa, ki je bil/o podlaga za odločitev v prejšnji zadevi, predhodni postopek ni ovira za tek novega upravnega postopka, saj v tem primeru ni več podana identiteta med postopkom, ki že teče, in novim postopkom, ki ga z zahtevo želi začeti stranka. Sodišče v dodatno osvetlitev povedanega še dodaja, da (kot dalje pojasnjuje Komentar) tudi v upravnem postopku velja prepoved ponovnega odločanja o pravnomočno odločeni zadevi, vendar v omejenem obsegu. Novega upravnega postopka ne bo mogoče doseči, če je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno tako, da je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Prepoved ponovnega odločanja na navedeni podlagi torej velja le za primere, ko je bilo o zadevi materialno pravnomočno odločeno, ne pa tudi, če je bila odločitev zgolj formalno pravnomočna, npr. ker je bila zahteva zavrnjena. Če je bil zahtevek stranke zavrnjen in je posledično odločba postala zgolj formalno pravnomočna, namreč med stranko in organom ni nastalo nobeno pravno razmerje, zato je o istem vprašanju načeloma mogoče ponovno odločati. Vendar je zakonodajalec v ZUP tudi v takšnem primeru iz razloga ekonomičnosti postopka predvidel zavrženje vloge, če je bila stranka z zahtevo v enaki zadevi že neuspešna in ji je bila izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo od trenutka izdaje odločbe v prejšnjem postopku. To določbo pa je treba razlagati širše, saj je, kot poudarja Komentar, vsaka okoliščina, ki bi lahko utemeljevala drugačno odločitev ob ponovno vloženi zahtevi, lahko podlaga za dolžnost organa, da izvede postopek vsebinske presoje, in vloge ne sme zavreči.

12.Po povedanem sodišče ugotavlja, da odločitev o zavrženju nove, dne 15. 3. 2024 vložene tožnikove vloge v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazložena (prim. 228. člen v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP), saj prvostopenjski organ ni obrazloženo utemeljil zaključka, da gre za isto upravno zadevo (tudi) z vidika za odločanje relevantnega dejanskega stanja in pravne podlage. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi sploh preizkusil, ali sta dejansko stanje, na katero se sklicuje tožnik v novi vlogi, in pravna podlaga za odločitev enaka kot v zadevi, v kateri je bila izdana odločba, ki je predmet presoje v upravnem sporu III U 28/2023. Razlogov sklepa v tej smeri tudi drugostopenjski organ ni z ničemer dopolnil, ampak je le nenatančno povzel pritožbene navedbe (češ da tožnik v pritožbi navaja, da je vložil novo vlogo za časovno obdobje do odločbe, ki je osnova za upravni spor) in nato zgolj citiral določbe ZUP. Sodišče v zvezi z navedenim dodaja, da pri tem ne gre samo za vprašanje, ali se nova vloga nanaša na isto časovno obdobje, ki ga zajema prvotna odločba, pač pa predvsem tudi za to, da je po izdaji prvotne odločbe nastalo, za odločanje o novi vlogi relevantno dejansko stanje lahko drugačno. S tega vidika pa primerjava med prvotno odločbo na eni strani in v vlogi z dne 15. 3. 2024 zatrjevanim dejanskim stanjem v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi ni niti nakazana.

13.Razlogi izpodbijanega sklepa so torej tudi po odločanju drugostopenjskega organa ostali bistveno pomanjkljivi in z izpodbijanim sklepom sprejete odločitve zato ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in, kot to določa četrti odstavek istega člena ZUS-1, zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo pri odločanju moral upoštevati pravno mnenje oziroma stališča iz te sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

14.Sodišče je odločitev o tožbi sprejelo brez glavne obravnave, v skladu z določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, očitno, da je tožbi treba ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka

15.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, je po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in da je tožnika zastopala pooblaščena odvetniška družba, ki je zavezanka za DDV, tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za uveljavljani 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožniku ga mora povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Sodišče še pojasnjuje, da se plačilo sodne takse od tožnika v tem upravnem sporu ne zahteva.