Jedro

Lastnik spornih nepremičnin (gozdov) je bil 6. aprila 1941 A. K. Ker predmetne nepremičnine 6. aprila 1941 niso bile v lasti toženke (občine), je lastnica predmetnih gozdov v skladu s 14. členom ZSKZ postala tožnica (Republika Slovenija), in sicer že z dnem uveljavitve ZSKZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica Republika Slovenija lastnica nepremičnin parc. št. 2215/39 (ID 000), parc. št. 2215/38 (ID 000), parc. št. 2215/40 (ID 000), parc. št. 2215/43 (ID 000), parc. št. 2215/44 (ID 000), parc. št. 2215/41 (ID 000), parc. št. 2215/42 (ID 000), parc. št. 2215/47 (ID 000), parc. št. 2215/45 (ID 000), parc. št. 2215/46 (ID 000), parc. št. 2215/28 (ID 000), parc. št. 2215/29 (ID 000), parc. št. 2215/30 (ID 000), vse k. o. X (I. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev stroškov tožnici v višini 3.202,50 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa da jo ustrezno spremeni in tožbeni zahtevek tožnice zavrne ter ji naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi. Navaja, da se sodišče ni opredelilo glede navedb toženke, da tožnica ni zatrjevala ali terjala prenosa lastninske pravice od toženke ali njenega pravnega prednika, Občine Ko., za nepremičnino tudi ni nikoli skrbela. Zaračunavala ji je celo davčne obveznosti in pri tem vztraja. Toženka in njeni pravni predniki vršijo posest nad nepremičninami, toženka je ves čas v dobri veri skrbela za predmetne parcele v prepričanju, da so njena last, tako da se postavlja tudi vprašanje priposestvovanja. Tožnica je očitno začutila možnost prikrajšanja državnih gozdnih podjetij, ki privatnim niso konkurenčna, prej se nikoli ni zmenila za te nepremičnine. Toženki so bile te parcele dodeljene po delitveni bilanci med toženko, Občino Ko. in Občino K. S predmetno odločitvijo se pod vprašaj postavlja vprašanje delitvene bilance, saj toženka sedaj dejansko obstaja brez nepremičnega premoženja, zato se ni mogoče strinjati s sodiščem prve stopnje, da gre pri tem za neodplačen prenos. Sodišče se ne opredeli glede dejstva, da izdanemu zemljiškoknjižnemu sklepu glede vpisa lastninske pravice toženke v zemljiško knjigo in sporazumu med občinami glede delitve premoženja tožnica ni nikoli nasprotovala. Toženka je opozorila, da je bil K. A. razlaščen že pred začetkom druge svetovne vojne in te nepremičnine so prišle v last in upravljanje lokalnih skupnosti. Tako se ne more strinjati, da so bile na dan 6. 4. 1941 predmetne nepremičnine v lasti fizične osebe. Na mestu tudi ni pavšalna ocena brez izvedenih dokazov, da sporazum med občinami ne predstavlja odplačnega pravnega posla. Glede gozdarske koče in spominskega prostora nad T. steno, kjer je za prireditve ustrezno urejen prireditveni prostor s parkirišči in obračališči za avtobuse, kar ne predstavlja gozda, sodišče ni izvedlo nobenega dokaza. Navedeni objekt in funkcionalna zemljišča niso mogla postati last RS po 14. členu ZSKZ.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožnici, slednja nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je svoj zahtevek na ugotovitev lastninske pravice utemeljevala na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ).(2) Toženka je temu nasprotovala predvsem s trditvami, da je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, v zemljiško knjigo se je vpisala na podlagi pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med občinami in na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).(3)

6. ZSKZ je v 14. členu uredil pravni status tistih kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki ni bil urejen že z Zakonom o zadrugah (ZZad) in Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), ter kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih temeljne organizacije kooperantov (TOK) dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način. Omenjene nepremičnine so z dnem uveljavitve ZSKZ načeloma postale last Republike Slovenije. Lastnina občine so postala samo: A. - tista kmetijska zemljišča in gozdovi po 5. členu ZLPP ter tista kmetijska zemljišča in gozdovi temeljnih organizacij kooperantov, ki so jih te dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, ki ležijo na območju občine in so bili 6. aprila 1941 v lasti občine; B. - tista nezazidana stavbna zemljišča, ki ležijo na območju občine in so bila na dan uveljavitve ZSKZ v upravljanju občine.(4)

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bil v času od leta 1938 do 1952 na predmetnih nepremičninah kot lastnik vknjižen K. A., veleposestnik iz K.; - da je bilo na podlagi sklepa z dne 25. 12. 1952 vknjiženo splošno ljudsko premoženje brez morebitnega imetnika uporabe; - po predlogu toženke z dne 14. 4. 1999 je bila na podlagi ZLNDL vknjižena lastninska pravica na toženko; - da so bile sporne nepremičnine na dan uveljavitve ZSKZ (11. marca 1993) v vseh družbenih planih opredeljene kot območje gozda.

8. Glede na (s strani sodišča druge stopnje sprejeto) ugotovitev, da je bil na predmetnih nepremičninah od leta 1938 do 1952, torej tudi 6. aprila 1941, kot lastnik vknjižen K. A., ni izpolnjen zakonski pogoj po 14. členu ZSKZ, povzet v 6. A. točki te odločbe, da bi občina (toženka) lahko postala lastnica teh nepremičnin. Zaradi neizpolnjenosti tega pogoja (ker predmetne nepremičnine 6. aprila 1941 niso bile v lasti toženke), je lastnica predmetnih nepremičnin postala Republika Slovenija.

9. Sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost ugotovitve, podprte s historičnim zemljiškoknjižnim izpiskom, da je bil 6. aprila 1941 lastnik spornih zemljišč K. A. Povsem pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre pri sklicevanju toženke na prispevek Televizije Slovenija in poizvedbe v nekdanjih zveznih arhivih v Republiki Srbiji za informativne dokazne predloge, ki niso dovoljeni. V odgovor pritožbeno ponovljenim navedbam s tem v zvezi se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev v 24. točki sodbe sodišča prve stopnje in ji pritrjuje.

10. Glede izpolnjenosti pogoja po 14. členu ZSKZ, povzetega v 6. B. točki te odločbe, pa toženka niti ni zatrjevala, da bi šlo v konkretnem primeru za nezazidana stavbna zemljišča (tretji odstavek 14. člena ZSKZ). Na pritožbeno ponovljene navedbe toženke, da se „v bližini nahajata“ tako gozdarska koča, spominski prostor nad T. steno, kjer je urejen prireditveni prostor s parkirišči in obračališči za avtobuse, „kar ne predstavlja gozd“, je že sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da toženka ni niti zatrjevala niti dokazala, da je zaradi tega status spornih nepremičnin drugačen. Gre za 23. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki ji v odgovor pritožbenim navedbam sodišče druge stopnje pritrjuje v celoti.(5) Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče „ni izvedlo prav nobenega dokaznega predloga“, saj se je seznanilo s ključnim dokazom, ki ga je toženka predložila v ta namen - prilogo B 12 (fotografije spominskega parka s prireditvenim prostorom in gozdarsko kočo), kot to izhaja iz 16. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe.

11. Da predstavljajo predmetne nepremičnine območje gozda, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi potrdila o namenski rabi zemljišča, ki ga je izdala toženka sama (priloga A3), historičnega izpiska iz zemljiške knjige in tudi na podlagi dopisa toženke (21. in 23. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Ugotovitev, da so bile sporne nepremičnine na dan uveljavitve ZSKZ „v vseh družbenih planih“ opredeljene kot območje gozda, izhaja (tudi) iz Potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 16. 7. 2009, ki ga je izdala prav toženka, kar je tehtno izpostavilo že sodišče prve stopnje in predstavlja odgovor na pritožbene navedbe s tem v zvezi.

12. Pritožba ponavlja, da je toženka pridobila predmetne nepremičnine odplačno po t. i. delitveni bilanci med Občino Ko., Občino K. in toženko. Sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava odgovarja, da se zakonska dikcija neodplačnosti iz prvega odstavka 14. člena ZSKZ (povzetega v 6. A. točki te sodbe) nanaša na temeljne organizacije kooperantov (TOK). Kar pa zadeva sam zatrjevani prenos lastninske pravice v obligacijskem smislu, pa je odgovoriti, da je že z uveljavitvijo ZSKZ družbena lastnina prenehala, tožnica pa je postala lastnica predmetnih zemljišč po samem zakonu. Iz tega sledi, da tudi zatrjevana pravna prednica toženke, Občina Ko., ni bila lastnica predmetnih nepremičnin (oziroma to nikoli ni postala), torej tudi ni mogla prenesti lastninske pravice na toženko (nemo plus iuris transfere (ad alium) potest quam ipse habet). Pritožbene navedbe toženke glede (ne)odplačnosti sporazuma med občinami, da bi tožnica morala že „prej“ terjati prenos lastninske pravice od toženke, da tožnica ni nasprotovala izdanemu zemljiškoknjižnemu sklepu in sklenjenemu sporazumu med občinami, se posledično izkažejo za povsem brezpredmetne.

13. Pritožbene navedbe, da je „tožena stranka, pred njo pa tudi njeni pravni predniki, ves čas v dobri veri skrbela za predmetne parcele v prepričanju, da so njena last, zato se vsekakor upravičeno postavlja vprašanje priposestvovanja, ki bi ga sodišče moralo obravnavati in obrazložiti“ in navedba „da so bile nacionalizacijske odločbe iz leta 1952 samo še formalen akt, ker so lokalne družbene skupnosti že tedaj ves čas uživale te nepremičnine“, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato jih sodišče druge stopnje ni obravnavalo.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o neobrazloženosti odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je stroške postopka odmerilo po predloženem stroškovniku ter izpostavilo, da slednji obsegajo nagrado za postopek, nagrado za narok in pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve ter njihovo skupno višino. Obrazložitev same odmere stroškov po posamičnih postavkah, torej po njihovi višini, ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pregledno in tako, da je mogoč njen preizkus, opravilo že v samem stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. (6) Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru to storilo (kot to izhaja iz stroškovnika tožnice na list. št. 27 sodnega spisa).

15. Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kakšne od kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni bila uspešna, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (2): Uradni list 10/1993, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (3): Uradni list 44/1997, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (4): Primerjaj 10. točko obrazložitve sodbe VSRS II Ips 408/2011 z dne 19. 1. 2012, 9. točko obrazložitve sodbe VSRS II Ips 698/2008 z dne 19. 1. 2012 in 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. Op. št. (5): Sodišče prve stopnje v tem okviru tehtno izpostavi tudi sodbo II Ips 30/2007 z dne 18. 6. 2009. Op. št. (6): N. Betetto, komentar k 163. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 59.