Jedro

Tožnica se je na vabilo odzvala in 11. 2. 2020 pristopila na narok, medtem ko se pravilno vabljena toženka na vabilo ni odzvala ter svojega izostanka ni opravičila, zato je bil narok opravljen v njeni nenavzočnosti. Skladno z določbo drugega odstavka 348. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker na narok ni pristopil pritožnik in ni opravičil svojega izostanka, je pritožbeno sodišče štelo, da njegove trditve o dejstvih, ki jih v pritožbi izpodbija ali zatrjuje, niso resnične.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se v ponovno pritožbeno obravnavanem delu zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi v I. točki izreka sodbe, v delu II. točke izreka sodbe, ki se nanaša na ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 4.585,98 EUR, in v III. točki izreka sodbe.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 394,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo zahtevku tožeče stranke (tožnice) za plačilo (skupaj) 4.082,12 EUR in 158,00 EUR izvršilnih stroškov, oboje s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku izpodbijane sodbe; (II.) ugotovilo, da ne obstojijo terjatve tožene stranke (toženke) v višinah 5.485,98 EUR (op. gre za očitno pomoto in gre za terjatev v višini 4.585,98 EUR) in trikrat po 20.000,00 EUR (op. toženka je uveljavljala le še dve terjatvi po 20.000,00 EUR); in (III.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je toženka v 15 dneh dolžna tožnici povrniti 967,63 EUR pravdnih stroškov, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno (laično) pritožbo, s katero iz vseh pritožbenih razlogov sodbo izpodbija v celoti in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi (med drugim) navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo odločbo na nedovoljena razpolaganja tožnice (tretji odstavek 3. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Sodišče prve stopnje je delno upoštevalo izjave toženke o nezanikanju terjatve in ni upoštevalo podrobnejših pojasnil. Toženka je pojasnila, kaj bi bila tožnica še dolžna storiti glede zakonskega potrjevanja omenjenih računov (op. toženka obširno omenja primopredajo, potrditev računov in predložitev dokumentacije, omenja pa tudi, da delavci tožnice niso imeli ustreznih dovoljenj za delo, in izpostavlja bonitetni oceni pravdnih strank). Sodišče prve stopnje ni obravnavalo zakonskih predpisov, na katere se je sklicevala toženka. V zvezi s pobotnim ugovorom (z nasprotnimi storitvami, ki so bile pogoj za izvedbo del s strani tožnice) je toženka predložila dokazila o nasprotnih obveznostih tožnice. Ugotovitev oziroma ocena sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala zahtevka v višini 4.585,98 EUR do tožnice, ni utemeljena, ker so bila dokazila oziroma listine dostavljene. Obstoji nasprotje med razlogi sodbe in med predloženimi listinami. Toženka je prerekala zahtevek po tožbi, a je sodišče prve stopnje le delno povzelo njeno izjavo. Storitve atestiranja delavcev in delovne opreme zaposlenih oziroma delavcev tožnice so opravljeni na ime tožničinih zaposlenih. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam o kršitvi konkurenčne klavzule in o poslovni škodi, kar je v nasprotju s potrjeno naročilnico, v kateri je za oboje določena pavšalna odškodnina. Toženka je izkazala kršitev konkurenčne klavzule. Do prekinitve del je prišlo zaradi razlogov na strani tožnice, ki ni upoštevala delovnopravne zakonodaje.

3. Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

4. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Cpg 70/2019 z dne 19. 6. 2019 pritožbi toženke po opravljeni pritožbeni seji delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki izreka sodbe, v delu II. točke izreka sodbe, ki se nanaša na ugotovitev, da ne obstoji terjatev toženke v višini 4.585,98 EUR, in v III. točki izreka sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko je v preostalem delu pritožbo toženke zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu iz II. točke izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbeno sodišče je odločitev o zahtevku po tožbi in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov razveljavilo zaradi razveljavitve odločitve o pobotnem ugovoru v višini 4.585,98 EUR.

5. Po pritožbi toženke zoper razveljavitveni sklep je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VS RS) s sklepom Cpg 14/2019 z dne 17. 12. 2019 (I.) pritožbi toženke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje ter (II) odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo. VS RS je presodilo, da bi moralo ugotovljene kršitve sanirati pritožbeno sodišče samo, in sicer z dokazno oceno listin in ponovnim zaslišanjem ter oceno izpovedbe zakonitega zastopnika toženke.

6. Skladno z zgoraj navedenim je pritožbeno sodišče v ponovljenem sojenju razpisalo narok za pritožbeno glavno obravnavo, na katerega je vabilo pravdni stranki z vabilom za zaslišanje1 in z vsemi ustreznimi opozorili. Tožnica se je na vabilo odzvala in 11. 2. 2020 pristopila na narok, medtem ko se pravilno vabljena toženka na vabilo ni odzvala ter svojega izostanka ni opravičila, zato je bil narok opravljen v njeni nenavzočnosti. Skladno z določbo drugega odstavka 348. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker na narok ni pristopil pritožnik in ni opravičil svojega izostanka, je pritožbeno sodišče štelo, da njegove trditve o dejstvih, ki jih v pritožbi izpodbija ali zatrjuje, niso resnične. Zato pritožbeno sodišče iz razloga nepotrebnosti, v zvezi z zaslišanjem toženke pa še iz razloga, da se ni odzvala na vabilo za zaslišanje in svojega izostanka ni opravičila, na omenjenem naroku ni izvajalo dokazov in je pritožbeno glavno obravnavo zaključilo.

7. Pritožba v znova obravnavanem delu ni utemeljena.

8. Po že omenjenem drugem odstavku 348. člena ZPP, se šteje, da so vse trditve o dejstvih, ki jih v pritožbi izpodbija ali zatrjuje pritožnik, neresnične. V delu, v katerem pritožba izpostavlja bonitetne ocene pravdnih strank, so toženkine navedbe tudi neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP), ki jih toženka zatrjuje prvič in brez razlogov, zakaj jih navaja šele v pritožbi zoper sodbo.

9. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zaključke v smeri, da je toženka zahtevku po tožbi v smeri temelja in višine (upoštevno) nasprotovala. Toženka je namreč v odgovoru na tožbo izrecno priznala, da je tožnica zanjo opravila dela v vtoževani višini in po vtoževanih računih, ki jih je toženka v celoti potrdila in sprejela. Vse ostale okoliščine, ki jih še (obširno) zatrjuje (zaplete s primopredajo, opravo del v celoti, neizročenimi dokumenti, delom delavcev z neustreznimi dovoljenji, ipd.), same po sebi ocene o nespornosti zahtevka s pripadki po tožbi ne morejo spremeniti. Kako naj bi navedeno vplivalo na utemeljenost zahtevka po tožbi toženka namreč ni zadovoljivo pojasnila. Povedano drugače, toženka je tožbenemu zahtevku (še upoštevno) nasprotovala le z ugovorom, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo kot procesni pobot. Slednje pa tudi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v določeni meri kaže na nespornost zahtevka po tožbi. Hkrati velja glede toženkinih pritožbenih trditev o dejstvih že omenjeno pravilo, da štejejo za neresnične, in jim tudi iz tega razloga ni mogoče slediti. Posledično pritožbi tudi ni mogoče ugoditi v delu, v katerem se s pritožbo izpodbija zavrnitev pobotnega ugovora v višini 4.585,98 EUR. Kot neresnične namreč štejejo toženkine trditve glede tega, da je imela nujne oziroma s strani tožnice naročene izdatke z delavci tožnice v sporni višini in da sta se dogovorili o kompenzaciji teh stroškov ter podobno.

10. Prav tako izpodbijana sodba ni oprta na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena ZPP) in v njej ni najti smiselno zatrjevane bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz omenjene točke namreč ne more biti podana, če je sodišče prve stopnje morebiti izvedene dokaze zmotno ocenilo, ampak le v primeru, če je v sodbo iz izvedenih dokazov preneslo vsebino, ki v njih ni vsebovana. Zaradi zgoraj izpostavljenega pravila tudi ni prišlo do zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in ni podane zmotne uporabe materialnega prava.

11. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus odločbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske odločbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

12. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče v znova obravnavanem delu pritožbo toženke zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka in postopka pred VS RS je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške ter stroške postopka pred VS RS, mora tožnici povrniti njene potrebne stroške v zvezi s pritožbenim postopkom. Tožnica je pred pritožbenim sodiščem priglasila vse dosedanje stroške, ki so ji nastali v zvezi s celotnim pravdnim postopkom. Ker je o njenih prvostopenjskih stroških že (pravilno) odločilo sodišče prve stopnje, ker se zoper odločitev sodišča prve stopnje ni pritožila in ker za priglasitev stroškov veljajo roki iz 163. člena ZPP, ki so v času pritožbene obravnave, na kateri je tožnica predmetne stroške priglasila, že potekli, se pritožbeno sodišče s priglašenimi tožničinimi stroški, ki se nanašajo na postopek pred sodiščem prve stopnje, ni ukvarjalo oziroma tožnici ni priznalo morebitnih upoštevaje odločitev sodišča prve stopnje presežno zahtevanih stroškov na prvi stopnji sojenja. Tožnici se torej priznajo pritožbeni stroški, in sicer priglašenih 375 točk za pristop na pritožbeno glavno obravnavo, 80 točk za odsotnost iz pisarne za potovanje na obravnavo, 45,14 EUR kilometrine, 9,1 točk materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 394,79 EUR. Tožnici se ne prizna priglašenih 50 točk za obrazloženo poročilo stranki v zvezi z obravnavo, saj gre za nesamostojno storitev, ki je zajeta v nagradi za pristop na narok.

1 Zaradi spoštovanja načela obojestranskosti zaslišanja je na narok z vabilom za zaslišanje vabilo tudi tožečo stranko.