Jedro

Ker v sporni zadevi ne gre za noben primer, kot ga določa 373. člen ZPP, saj je pritožbeno sodišče kot dokaz o temelju zahtevka tožnika uporabilo povsem nov dokaz, ki ga prvostopenjsko sodišče ni niti izvedlo, niti ga ni uporabilo v obrazložitvi svoje odločbe, je drugostopenjsko sodišče s svojim postopanjem tožencu odvzelo možnost, da bi sploh lahko ugovarjal zoper zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je po oceni revizijskega sodišča drugostopenjsko sodišče zagrešilo v reviziji očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi in se odločba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec (udeleženec) dolžan plačati tožniku (predlagatelju) iz naslova odškodnine zaradi nesreče pri delu znesek 1,075.957,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ob uporabi Zakona o obrestni meri zamudnih obresti od 15.4.1993 dalje do dneva plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 202.825,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.4.1993 dalje do dneva plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je krivda za nesrečo pri delu na strani toženca in da je glede na pošodbe, ki jih je pri nesreči utrpel tožnik, taka odškodnina, priznana za telesne in duševne bolečine in za strah, primerna.

Z izpodbijano odločbo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke deloma ugodilo in na nejavni seji odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 655.957,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1993 dalje do dneva plačila in mu povrniti stroške postopka, odmerjene na 157.035,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1993 dalje do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo. Zaključilo je, da je tudi sam tožnik sokriv, da je nastala škoda, zato mu je toženec dolžan povrniti samo 80% škode, 20% škode pa mora nositi sam. Znižalo je tudi višino odškodnine, ker je menilo, da je iz vseh naslovov dovolj visoka odškodnina v znesku 850.000,00 SIT.

Toženec je vložil zoper odločbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije je navajal, da je drugostopenjsko sodišče v izpodbijani odločbi kot dokaz uporabilo opis del in nalog tožnika, ki je v invalidskem spisu socialnega zavoda, ki ga kot dokaz prvostopenjsko sodišče sploh ni izvajalo. S tem je kršilo določbe pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 354. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče ni sprejelo stališča o vseh pritožbenih navedbah in jih ni ocenilo, so določbe zakona o pravdnem postopku kršene tudi v smislu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri oceni obsega krivde toženca, saj mora samega tožnika zadeti bistveno večji del krivde, kot je odločilo sodišče v izpodbijani odločbi. Toženec dalje še navaja, da so se bistveno spremenile njegove premoženjske razmere, zato naj sodišče pri odločanju uporabi določbe prvega odstavka 191. člena ZOR. Glede na povedano predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo razveljavi, prav tako pa tudi odločbo prvostopenjskega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje oziroma podredno, da izpodbijano odločbo spremeni in prisojeno odškodnino znatno zmanjša. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče sicer ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ugotovilo pa je v reviziji zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje, ki je o pritožbi tožene stranke odločalo na nejavni seji, je svojo odločitev oprlo na listinski dokaz, ki ga prvostopenjsko sodišče ni izvedlo niti ni z njim utemeljilo svoje odločitve. Kot listinski dokaz, s katerim je utemeljilo svojo odločitev glede temelja zahtevka je uporabilo "opis delovnih nalog in opravil pred nastankom invalidnosti", ki se sicer nahaja v spisu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kljub temu, da iz podatkov v spisu izhaja, da je bil spis pribavljen šele v postopku na drugi stopnji. S tem pa je drugostopenjsko sodišče kršilo že določbe 4. člena ZPP, ki kot eno od temeljnih načel postopka določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnege obravnavanja. Kršilo pa je tudi določbe 373. člena ZPP, ki določa, v katerih primerih sodišče druge stopnje lahko brez obravnave spremeni sodbo prve stopnje. Sprememba sodbe je mogoča, če se ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v sodbi prve stopnje, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze, če je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira samo na ta dejstva oziroma če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker v sporni zadevi ne gre za noben primer, kot ga določa 373. člen ZPP, saj je pritožbeno sodišče kot dokaz o temelju zahtevka tožnika uporabilo povsem nov dokaz, ki ga prvostopenjsko sodišče ni niti izvedlo, niti ga ni uporabilo v obrazložitvi svoje odločbe, je drugostopenjsko sodišče s svojim postopanjem tožencu odvzelo možnost, da bi sploh lahko ugovarjal zoper zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Čeprav je drugostopenjsko sodišče z izpodbijano odločitvijo deloma ugodilo pritožbi sedanjega revidenta, mu je z drugačno dokazno oceno, na podlagi dokazov izvedenih na prvi stopnji in na podlagi v pritožbenem postopku, brez prisotnosti strank, na novo izvedenega dokaza, v bistvu onemogočilo morebitno uporabo pravnega sredstva, vloženega zaradi razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z "opisom opravil in nalog pred nastankom invalidnosti", saj se po določbi prvega odstavka 353. člena ZPP sodba (odločba) lahko samo v pritožbenem postopku izpodbija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko revizije po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP iz tega razloga ni mogoče vložiti.

Ker je po oceni revizijskega sodišča drugostopenjsko sodišče zagrešilo v reviziji očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je nepravilno uporabilo 2. točko 373. člena ZPP, kršitev pa je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZPP vrnilo v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).