Jedro

Sodišče se strinja s toženko, da tožnik ni navedel nobenih prepričljivih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je azilni dom zapustil pred vročitvijo zavrnilne odločbe v prejšnjem postopku. Celo več - tožnik ni v zvezi s tem navedel ničesar, temveč se je njegov pooblaščenec v postopku o tej okoliščini pozanimal o podatku iz toženkine uradne evidence, kar je toženka, skupaj s tem podatkom, tudi navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče zato nima nobenega razloga, da ne bi sprejelo sklepanja toženke, ki se opira na podatek iz omenjene uradne evidence, da je toženec odšel iz azilnega doma dan po vročitvi zavrnilne odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, o kateri je toženka odločila z odločbo z dne 3. 3. 2016, s katero je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Zoper to odločbo tožnik ni vložil pravnega sredstva, tako da je dne 18. 3. 2016 postala pravnomočna.

2. Tožnik je v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem je navedel, da je v času prvega postopka dne 10. 3. 2016 zapustil Republiko Slovenijo, ker se je bal, da bo vrnjen v kraljevino Maroko. V zvezi z novimi razlogi, ki so nastali po navedenem datumu, je navedel, da je v Maroku kot otrok živel v slabi okolici, v represiji in ob pretepanju. Oče ni delal, tožnik zaradi pomanjkanja ni hodil v šolo, če je skušal delati pa so mu starejši moški vzeli celoten zaslužek. Teh razlogov v prvem postopku ni navedel, ker je imel takrat večjo težavo, vendar je izvorno državo zapustil tudi iz tega razloga. O vsem tem ima nove dokaze, ki pa jih trenutno nima pri sebi, ker so v Maroku.

3. Toženka meni, da tožnik s tem ni natančno navedel spremenjenih okoliščin, zaradi katerih želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, niti ni za svoje navedbe predložil nobenih dokazov. Razlogi, ki jih navaja, po mnenju toženke niso pomembni za odločitev oziroma sploh niso nove okoliščine, saj je tožnik opisoval svojo situacijo v otroštvu. Toženka ne sledi tožnikovemu pojasnilu, da je v prvem postopku navedel le večjo od svojih težav, in meni, da je imel tožnik že tedaj vse možnosti, da navede razloge, zaradi katerih je zapustil svojo državo. Opis ekonomske situacije in odnosa starejših ljudi, ki jih je doživel v starosti 10 let, ne morejo bistveno povečati verjetnosti za priznanje mednarodne zaščite, tožnik pa tudi ni uspel izkazati, da bi se mu v primeru vrnitve v izvorno državo karkoli zgodilo.

4. Poleg ostalega toženka navaja še, da je tožnikov pooblaščenec podatek o tem, kdaj je tožnik v prvotnem postopku zapustil azilni dom, pridobil od uradne osebe, ki je vodila postopek, in mu je posredovala podatek iz uradne evidence.

5. Toženka meni še, da bi tožnik lahko priskrbel in priložil vsa ustrezna dokazila za svoje trditve, in to že v prvem postopku, najmanj pa ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, saj je sam povedal, da je v stiku z družino. Posebej poudarja, da v primeru vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka nima dolžnosti, da bi kakorkoli sodelovala pri ugotavljanju dejanskega stanja in se pri tem sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča RS. Poleg tega je tožnik naslednji dan po tem, ko je bila odločba v prvem postopku vročena predstavnikom A. (9. 3. 2016), namreč 10. 3. 2016, samovoljno zapustil azilni dom, kar izhaja tudi iz uradnih evidenc. Iz vseh navedenih razlogov toženka meni, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni uspel izkazati, da njegove navedbe pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, zato zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka niso izpolnjeni.

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da Republike Slovenije ni zapustil dne 10. 3. 2016, temveč je zgolj na vprašanje, zakaj je 10. 3. 2016 zapustil Republiko Slovenijo, odgovoril da zato, ker se je bal vrniti v izvorno državo. To še ne pomeni, da je tega dne Republiko Slovenijo tudi dejansko zapustil, zato bi ga morali vprašati, kdaj je dejansko zapustil Republiko Slovenijo, če se tega sploh spominja. Če se je to zgodilo pred vročitvijo odločbe v prvem postopku, to je pred 9. 3. 2016, bi moral biti izdan sklep o ustavitvi postopka, ne pa odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. To pomeni, da bi bilo treba tudi njegov zahtevek za uvedbo postopka obravnavati po določbah tretjega odstavka 50. člena ZMZ, v skladu z določbami o ponovni prošnji. Poleg tega meni še, da je v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel nove razloge, ki so nastali po 30. 3. 2016. Dokazi se nahajajo v kraljevini Maroko, tožnik pa je s svojo zahtevo vsebinsko dopolnil z razlogi, ki se mu ob vložitvi prve prošnje niso zdeli prevladujoči, so pa pomembni za odločitev, saj predstavljajo bistveno spremenjeno okoliščino v njegovi izvorni državi. Iz vseh navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži ponovno obravnavo njegovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

7. Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da tožnikove navedbe o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja niso z ničemer podkrepljene, saj iz uradnih evidenc izhaja, da je tožnik Republiko Slovenijo samovoljno zapustil dan po tem, ko mu je bila vročena negativna odločba v prvem postopku. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku na podlagi prve alineje prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, po katerem mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

10. Prva od tožbenih navedb, ki se nanaša na čas tožnikove zapustitve Republike Slovenije po prvem postopku za priznanje mednarodne zaščite, smiselno pomeni trditev, da njegova tedanja prošnja ni bila pravnomočno zavrnjena oziroma ta okoliščina ni bila ustrezno ugotovljena. Če bi namreč tožnik še pred vročitvijo odločbe samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh tja ne bi vrnil, bi se njegova prošnja v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 štela za umaknjeno, kar bi v skladu s tretjim odstavkom istega člena pomenilo, da lahko vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka oziroma smiselno, da mu ni treba vložiti posebnega zahtevka iz prej navedenega prvega odstavka 64. člena tega zakona.

11. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik ni navedel nobenih prepričljivih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je azilni dom zapustil pred vročitvijo zavrnilne odločbe v prejšnjem postopku. Celo več - tožnik ni v zvezi s tem navedel ničesar, temveč se je njegov pooblaščenec v postopku o tej okoliščini pozanimal o podatku iz toženkine uradne evidence, kar je toženka, skupaj s tem podatkom, tudi navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče zato nima nobenega razloga, da ne bi sprejelo sklepanja toženke, ki se opira na podatek iz omenjene uradne evidence, da je toženec odšel iz azilnega doma dan po vročitvi zavrnilne odločbe. Kot rečeno, toženec o tem ne zatrjuje ničesar drugega, niti ne izpodbija pravilnosti vročitve omenjene odločbe. Sodišče zato ugotavlja, da so tožbene navedbe, kolikor se nanašajo na morebiten tožnikov odhod iz azilnega doma pred vročitvijo zavrnilne odločbe v prejšnjem postopku, neutemeljene.

12. Kot nove dokaze oziroma nova dejstva, ki naj bi s prej navedeno določbo prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, je tožnik navedel okoliščine, v katerih je preživljal svoje otroštvo. Tudi v tem pogledu se sodišče strinja s toženko, da take navedbe ne morejo pomembno povečati verjetnosti, da bi tožnik izpolnil pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj se ne nanašajo na sedanje družinske oziroma ekonomske razmere, ki bi jim bil tožnik izpostavljen v izvorni državi, oziroma po besedah toženke tožnik s takimi navedbami ni uspel izkazati, da bi se mu v primeru vrnitve karkoli zgodilo. Že ta ugotovitev zadostuje za zakonitost izpodbijanega sklepa, sodišče pa se strinja tudi z nadaljnjim razlogovanjem toženke, da tožnik ni navedel nobenih objektivnih razlogov (torej razlogov, ki ne bi bili na njegovi strani), iz katerih bi izhajalo, da teh okoliščin brez svoje krivde ne bi mogel uveljavljati že v prvem postopku.

13. Toženka pravilno opozarja še na določbo prvega odstavka 65. člena ZMZ-1, po kateri je v obravnavanem postopku tako trditveno kot dokazno breme na tožniku, pri čemer je treba upoštevati tudi določbo člena 46(4) Direktive št. 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). Po tej določbi države članice lahko odločijo, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če zadevni prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljaviti okoliščin iz odstavkov 2 in 3 tega člena, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46. V zvezi s tem sodišče pripominja, da iz listin v upravnem spisu izhaja, da je bila tožniku ves čas postopka, tako prejšnjega kot tokratnega, na voljo strokovna pomoč. Poleg tega ni razloga, da ne bi mogel že v svojem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ali pa vsaj v tožbi navesti vseh relevantnih razlogov, jih ustrezno konkretizirati in zanje predložiti tudi prepričljivih dokazov ter na ta način izpolniti zakonskega standarda pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

14. Kot je bilo obrazloženo, tega tudi po presoji sodišča ni storil, v takem primeru pa pristojni organ po četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrže. Zato je odločitev toženke po presoji sodišča pravilna in zakonita, tako da je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.