Jedro

Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi v primeru prodaje spornih nepremičnin tretji osebi pred pravnomočnostjo tega pravdnega postopka bila otežena ali celo onemogočena uveljavitev tožnikove terjatve.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje opr. št. P 343/2016 z dne 12. 7. 2019 spremeni, tako da izrek poslej v celoti glasi: „I. Ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi opr. št. P 343/2016 z dne 8. 7. 2019 v zvezi z dopolnilnim sklepom opr. št. P 343/2016 z dne 13. 9. 2019 se delno ugodi in se sklep v točkah 2. in 3. izreka razveljavi ter se predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrne.

II. V ostalem se ugovor tožene stranke zavrne.

III. Odločitev o stroških postopka za ugovor zoper izdano začasno odredbo se pridrži za končno odločbo."

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in izrek v točki 2. sklepa razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo. V preostalem delu je ugovor kot neutemeljen zavrnilo (točka II izreka) ter sklenilo, da se odločitev o stroških postopka za ugovor pridrži do končne odločbe.

Z dopolnilnim sklepom P 343/2016 z dne 13. 9. 2019 je sodišče prve stopnje sklep o začasni odredbi P 343/2016 z dne 8. 7. 2019 dopolnilo, tako da je za točko 1. izreka dodalo besedilo "z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi". V točki II izreka je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepovedujejo vsi posegi na nepremičninah s podatki, kot natančneje izhajajo iz izreka sklepa, zlasti pa vsi posegi, ki bi poslabšali premoženje.

2. Zoper sklep o ugovoru zoper začasno odredbo P 343/2016 z dne 12. 7. 2019 sta pritožbi vložili obe pravdni stranki, in sicer tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zoper odločitev pod točko I izreka ter tožena stranka (v nadaljevanju toženka) zoper točko II izreka.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo nepravilno in nezakonito odločitev, da je odločalo arbitrarno in kršilo njegove ustavne pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, saj o njegovih pravicah ni odločalo neodvisno in nepristransko sodišče. Meni, da je izkazal vse predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe, zato je potrebno točko 2. izreka sklepa o izdaji začasne odredbe obdržati v veljavi. Vrednost nepremičnin, katerih prepoved odtujitve in obremenitve je tožnik dosegel, je namreč le 294.692,20 EUR, tožnik pa od toženke uveljavlja plačilo terjatve v višini 2.000.000,00 EUR, kar pomeni, da terjatev zaradi zavrnitve predloga iz točke 2. izreka ni več zavarovana v zadostni višini, zaradi česar je izpodbijan sklep, ki ga je izdalo sodišče prve stopnje, nepravilen in pritožba utemeljena. Ne drži, da je tožnik podal določene zahtevke kot primarne, druge pa kot podrejene. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se točka 2 izreka sklepa o začasni odredbi obdrži v veljavi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov ugovornega postopka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, saj niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ, ker ni izkazana verjetnost terjatve v znesku 2.000.000,00 EUR, ne obstaja nevarnost, da bo brez izdaje začasne odredbe terjatev tožnika onemogočena ali precej otežena ter ni izkazano za verjetno, da bi toženka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 2. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ, saj manjka odločitev o izvršitvi zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi. Prav tako je zmotno določilo denarno kazen za primer kršitve prepovedi, ki v skladu z odločbo tretjega odstavka 273. člena ZIZ v primerih po 2. točki prvega odstavka 273. člena ZIZ ni predvidena. Če pa bi sodišče druge stopnje štelo, da je odločitev v zvezi z denarno kaznijo pravilna, pa ne obstajajo razlogi, da jo je sodišče prve stopnje določilo v najvišji možni višini, to je 500.000,00 EUR. Tožena stranka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve ugovoru, razveljavitvi sklepa o začasni odredbi in zavrnitvi predloga za začasno odredbo v celoti, s stroškovno posledico. Podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik podaja odgovor na pritožbo toženke in se zavzema za njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

O pritožbi tožnika

7. Kot izhaja iz točke I izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje sklenilo, da je ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo delno utemeljen, in sicer v točki 2. izreka, ki se nanaša na prepoved bankam, da po nalogu toženke ali drugih, toženki ali komurkoli drugemu izplača denarne terjatve tožnika v višini 2.000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2015 dalje ter se sklep v tem delu razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrne.

8. Sodišče druge stopnje s takšno odločitvijo soglaša, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe primarno predlagal prepoved odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin, šele podrejeno, za primer, da bi bilo o začasni odredbi odločeno šele po prenosu lastništva na v predlogu navedenih nepremičninah, pa prepoved bankam o razpolaganju sredstev.

9. Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožnika, ki sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo „nepravilno in nezakonito odločitev, je odločalo arbitrarno in kršilo njegove ustavne pravice iz 22. in 23. člena URS“, ker „ni podal primarnih in podrejenih predlogov“. Pritožba nima prav, saj iz „Dopolnitve predloga za izdajo začasne odredbe z dne 5. 6. 2019“ (list. št. 266-274), ki jo je vložil tožnik izhaja, da naj v primeru, „če bo o začasni odredbi odločeno šele po prenosu lastništva na citiranih nepremičninah, sodišče odloči o zahtevku po III. na prepoved bankam o razpolaganju sredstev v višini tožbenega zahtevka“ (list. št. 269), na kar je v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi utemeljeno opozorila toženka in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

10. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika, po tem, ko ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi toženke

11. Toženka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na utemeljenost predloga za začasno odredbo v smeri prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik izkazal vse predpostavke za izdajo začasne odredbe, kot določa 270. člen ZIZ. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik za verjetno izkazal obstoj terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ1). Začasna odredba se izda na podlagi verjetno izkazane terjatve, kar pomeni, da se v postopku za izdajo začasne odredbe ugotavlja verjetnost obstoja terjatve in ne njena natančna višina. Začasna odredba le začasno, do dokončne odločitve v sporu, uredi določena razmerja med pravdnima strankama, zato ni utemeljena pritožba toženke v delu, ki se nanaša na to, da tožnik ni izkazal višine terjatve 2.000.000,00 EUR, zaradi česar pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ naj ne bi bil izpolnjen.

12. Tožnik je za verjetno izkazal tudi pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ2, in sicer nevarnost, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem s strani toženke uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženka pri UE L. objavila več ponudb za prodajo kmetijskih zemljišč, katerih lastnica je. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka seznanjena z obveznostjo plačila vrednosti poslovnega deleža izključene družbenice, ki je bila do dneva izključitve 49% solastnica spornih nepremičnin in ima odslej toženka proste roke glede upravljanja s premoženjem ter zaradi njenega ravnanja obstaja resna in utemeljena nevarnost, da bo toženka glede na prikazano dinamiko prodaje nepremičnin dejansko otežila postopek poplačila iz naslova vrednosti premoženja izključene družbenice.

13. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi v primeru prodaje spornih nepremičnin tretji osebi pred pravnomočnostjo tega pravdnega postopka bila otežena ali celo onemogočena uveljavitev tožnikove terjatve. Ravnanja toženke, ki je začela s prodajo svojega nepremičnega premoženja, je šteti za škodljiva in nevarna za njeno premoženje ter vplivajo na sposobnost plačila terjatev v prihodnje.

14. Sodišče prve stopnje je sicer presojalo tudi pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ3, in sicer verjetnost, da bi toženka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo, česar pa ni bilo več dolžno presojati, saj je tožnik že izkazal pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Posledično se sodišče druge stopnje s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na tretji odstavek 270. člena ZIZ ni ukvarjalo.

15. Sodišče druge stopnje se s pritožbenimi izvajanji toženke, ki se nanašajo na izpadli del izreka v zvezi z odločitvijo o izvršitvi zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi ni ukvarjalo, saj so po izdaji dopolnilnega sklepa opr. št. P 343/2016-103 z dne 13. 9. 2019, postala brezpredmetna.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za začasno odredbo iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ, saj je ugotovilo verjetnost, da terjatev obstoji in verjetnost nevarnosti, da bi bila lahko brez začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik ni zgolj pavšalno zatrjeval, da obstaja verjetnost nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ampak je podal konkretne navedbe o ravnanjih toženke, ki predstavljajo takšno nevarnost, saj že objavlja ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč, ki naj bi jih želela prodati pod ceno. Ne obstaja torej zgolj objektivna možnost, da naj bi nevarnost nastala, ampak je toženka že sprejela določene ukrepe, da nepremičnine odtuji.

17. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Pritrditi je pritožbi toženke v delu, ki se nanaša na denarno kazen. Kot je razvidno iz predloga tožnika za izdajo začasne odredbe, je predlagal več sredstev oziroma načinov zavarovanja. Poleg prepovedi odtujitve in obremenitve tudi prepoved posegov na nepremičninah, ki bi poslabšali premoženje toženke ter podrejeno tudi prepoved bankam o razpolaganju sredstev v višini tožbenega zahtevka. Tožnik je denarno kazen predlagal v primeru, če bi toženka kršila prepovedi iz začasne odredbe. Pri tem je ugotoviti, da je edini predlog zavarovanja, s katerim je tožnik uspel, prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin. Z ostalimi predlaganimi predlogi ni uspel. 19. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da denarna kazen ni primerno sredstvo zavarovanja za prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, vpisanih v zemljiški knjigi, ker ne zagotavlja namena zavarovanja – prepovedi dolžnikovega razpolaganja s sporno nepremičnino. Denarna kazen kot sredstvo zavarovanja je primerna in zakonsko predvidena za tiste primere, ko je začasna odredba usmerjena v prepoved dolžniku, da bi spreminjal stvar, na katero meri terjatev.4 V konkretnem primeru je torej potrebno pritrditi pritožbi toženke in odločitev v zvezi denarno kaznijo spremeniti, sklep o izdani začasni odredbi v tem delu razveljaviti ter predlog zavrniti.

20. Pritožbi toženke v zvezi z denarno kaznijo je sodišče druge stopnje ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Prvi odstavek 270. člena ZIZ določa: Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. 2 Drugi odstavek 270. člena ZIZ določa: Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. 3 Tretji odstavek 270. člena ZIZ določa: Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. 4 VSL sklep II Cp 2942/2015 z dne 18. 11. 2015, VSL sklep I Cp 1571/2001 z dne 15. 10. 2001 in VSL sklep I Cp 3458/2009.