Jedro

Glede na namen ZDen - odpraviti krivice, pomeni njegov 5. člen širšo podlago za presojo, ali je prešlo premoženje v državno last zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, kakor v primeru izpodbijanja pravnih poslov bodisi po takrat veljavnih pravnih pravilih (paragrafi 869 do 871 občega državljanskega zakonika) oziroma po sedanjih predpisih (60. do 65. člen ZOR), na kar slednje se očitno opira izpodbijana odločba. Zato je v takšnih primerih nujna širša analiza konkretnega ravnanja strank pri sklenitvi pravnega posla kakor tudi takratnih družbenih razmer in razmer, v kakršnih je živel prejšnji lastnik, ter medsebojni vpliv vseh teh dejavnikov.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlagateljičin zahtevek za denacionalizacijo parcele št. 1079/4, vpisane v vl. št. 1333 k.o., zavrnilo - ker je ugotovilo, da se parcela nahaja v središču mesta in je bila predvidena za pozidavo, da pa konkretnih groženj predstavnika občine ni bilo. Če jo je opozoril, da bo s podpisom pogodbe dobila vsaj minimalno odškodnino, tega ni mogoče šteti kot uporabe sile, grožnje ali zvijače po 5. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 25/92 in 31/93 - ZDen).

Sodišče druge stopnje je predlagateljičino pritožbo proti temu sklepu zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni navedla dejstev, ki bi kazala na silo, grožnjo ali zvijačo, slednja predpostavlja zmoto (prvi odstavek 65. člena zakona o obligacijskih razmerjih), vanjo pa ni bila zapeljana s tem, ko ji je bilo predočeno, da bo sicer prešlo premoženje v državno last na podlagi zakona.

Proti temu sklepu je predlagateljica vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se razveljavita sklepa obeh sodišč in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je bila parcela v času odvzema kmetijska, da ni bila v središču mesta in da "predvidenost za pozidavo" ne izhaja iz nobenih dokumentov. Ni vseeno, ali je bila predlagateljici zagrožena nacionalizacija ali razlastitev. Bistveno kršitev postopka vidi revizija v tem, da sodišče druge stopnje ni sprejelo ponujenega dokaza z zaslišanjem ključne priče J. Š., tedanjega predsednika Skupščine N., ki bi opisal okoliščine, ki so predlagateljico dobesedno zlomile, da je podpisala pogodbo. Želi izvedeti, kaj je v tistih časih in v tistih okoliščinah pomenila resna grožnja in zvijača. Na vročeno revizijo nasprotna stranka ni odgovorila, pristojni državni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Ni sporno, da je potrebno predlagateljičin zahtevek za denacionalizacijo presojati po določbah 5. člena ZDen, saj je bila obravnavana prodajna pogodba sklenjena v času veljavnosti predpisov iz 4. člena tega zakona, oziroma konkretneje takratnega zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 12/57, 53/62, 13/65 in 5/68), torej izdanega pred uveljavitvijo ustave SFRJ iz leta 1963, kar posredno ugotavljata nižji sodišči. Glede na namen ZDen - odpraviti krivice, pomeni njegov 5. člen širšo podlago za presojo, ali je prešlo premoženje v državno last zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, kakor v primeru izpodbijanja pravnih poslov bodisi po takrat veljavnih pravnih pravilih (paragrafi 869 do 871 občega državljanskega zakonika) oziroma po sedanjih predpisih (60. do 65. člen ZOR), na kar slednje se očitno opira izpodbijana odločba. Zato je v takšnih primerih nujna širša analiza konkretnega ravnanja strank pri sklenitvi pravnega posla kakor tudi takratnih družbenih razmer in razmer, v kakršnih je živel prejšnji lastnik, ter medsebojni vpliv vseh teh dejavnikov. Temu sodišči doslej nista v celoti sledili. Ne le da se ni mogoče brez širše utemeljitve strinjati s pravno presojo, češ da ne gre za grožnjo ali silo, če se predlagateljica ni upirala prodaji, ker se je bala, da ji bo občina prepovedala uporabljati gostinsko dejavnost, s katero se je preživljala (saj je bil očitno ogrožen njen obstoj in bržkone obstoj njene družine), marveč tudi ni raziskano, kako je nasploh ravnala takratna oblast na območju, kjer je živela predlagateljica, kar zadeva prehajanje zasebne lastnine v državno. Prav na te okoliščine pa je merila predlagateljica, ko je predlagala zaslišanje takratnega predsednika občine (in podpisnika obravnavane pogodbe), pa sodišče tem predlogom ni sledilo.

Nepravilna uporaba materialnega prava je tako povzročila, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo ugoditi reviziji, razveljaviti obe odločbi in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 395. člena zakona o pravdnem postopku). Pri tem naj sodišče v duhu 3. člena zakona o nepravdnem postopku in 69. člena ZDen poskusi doseči med strankama poravnavo, saj nasprotni udeleženec načelno sploh ne oporeka vrnitvi premoženja, le dvomi o njegovi identiteti oziroma svoji pasivni legitimaciji (v zvezi s čimer velja pričakovati, da bo predlagateljica postavila sedanjim lastniškim in zemljiškoknjižnim razmeram, upoštevaje različno naravo posameznih delov prej enotne nekdanje parcele št. 1079/4 k.o.., ustrezen zahtevek). Sicer pa bo moralo sodišče ob izvedbi vseh relevantnih dokazov in nadrobnejšem ponovnem zaslišanju predlagateljice v prej nakazanih smereh, pri čemer se bo verjetno izkazala kot pomembna tudi okoliščina, za kakšne namene naj bi bila prodana nepremičnina oziroma za katere naj bi bila razlaščena in kaj se je dejansko potem z njo dogajalo, vnovič pretehtati, ali so podani pogoji iz 5. člena ZDen ali ne.