Jedro

Revizijsko sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti vrednosti izpodbijanega dela spornega predmeta, saj je trditveno in dokazno breme glede dovoljenosti revizije na vlagatelju revizije.

Le drugačna oblika vračanja premoženja od tiste, ki jo želi revident, še ne more pomeniti zelo hudih posledic.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 4.4.2007 je tožnik dne 11.9.2007 vložil revizijo. Smiselno zatrjuje, da je revizija dovoljena, ker vrednost spora presega spodnji limit za dovolitev revizije, ki ga določa ZUS. Poleg tega ima odločitev, ki jo izpodbija, za tožnika zelo hude posledice. Iz B. se je vrnil v T. in pridobil slovensko državljanstvo. Prizadeva si nadaljevati tradicijo svoje družine. Razlaščenih nepremičnin ni dobil vrnjenih v naravi, višina odškodnin pa je zanemarljiva.

Revizija ni dovoljena.

Z navedeno pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, Ljubljana z dne 6.5.2005. Z navedeno odločbo je navedeni organ ugodil pritožbama tožnika in Slovenske odškodninske družbe d.d. V delni odločbi Upravne enote Tržič z dne 29.11.2004 odpravil 1. točko in sam odločil, da je denacionalizacijski upravičenec A.A. upravičen do odškodnine v obliki obveznic SOD v višini 26.714,73 DEM za podržavljeno parcelo št. ... in dele podržavljenih parcel ..., vse k.o. ... (1. in 2. točka izreka), Slovenski odškodninski družbi naložil, da mora obveznice iz 2. točke odločbe v roku 3 mesecev po pravnomočnosti izročiti skrbniku za posebne primere B.B. (3. točka izreka), zahtevo za denacionalizacijo dela podržavljene parcele ... vrnil prvostopnemu organu v ponovno odločanje (4. točka izreka odločbe). Upravna enota Tržič je z delno odločbo o denacionalizaciji z dne 29.11.2004 Slovenski odškodninski družbi naložila plačilo odškodnine v obliki obveznic v višini 44.524,42 DEM za vse navedene parcele (1. točka izreka), odločila, da bo glede preostalega dela zahteve odločeno v nadaljevanju postopka in da stroški postopka niso bili zaznamovani (2. in 3. točka izreka).

V skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena: če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti presega 20.000 EUR; če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali v če v sodni praksi sodišče prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo; če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu zelo hude posledice za stranko.

V obravnavanem primeru je pravica oziroma obveznost stranke v dokončnem upravnem aktu sicer izražena v denarni vrednosti, toda le trditev, da vrednost spora presega spodnji limit za dovolitev revizije, ki ga določa ZUS, brez vsakršne obrazložitve, kolikšen naj bi bil ta znesek in na kakšen način je stranka ta znesek ugotovila, ob tem, ko iz odločbe tožene stranke zatrjevani znesek niti ne izhaja, ne zadostuje za dovolitev revizije na podlagi 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS. Revizijsko sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti vrednosti izpodbijanega dela spornega predmeta, saj je trditveno in dokazno breme glede dovoljenosti revizije na vlagatelju revizije.

Revident v reviziji uveljavlja dovoljenost revizije tudi iz revizijskega razloga po 3. točki 83. člena ZUS-1 (zelo hude posledice za stranko). Po presoji revizijskega sodišča revident s svojimi navedbami v reviziji še ni izkazal kategorije zelo hudih posledic. Le drugačna oblika vračanja premoženja od tiste, ki jo želi revident, še ne more pomeniti zelo hudih posledic.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije revident v reviziji ni izkazal nobenega izmed razlogov iz 2. odstavka 83. člena ZUS, ki bi lahko bil podlaga za dovolitev revizije. Zato v tem primeru revizije ni mogoče dovoliti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot revizijsko sodišče, revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi določbe 89. člena ZUS-1.