Jedro

Priglašena dela morajo biti v skladu s sprejetimi prostorskimi izvedbenimi akti. Če veljavni prostorski izvedbeni načrt prepoveduje postavljati dvoriščne objekte, med katere je nedvomno šteti tudi garažni boks, potem bi bila odločitev v nasprotju z navedenim, v neskladju z določbo 1. odstavka 54. člena ZUN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo sedanjih tožnikov zoper odločbo Upravne enote A z dne 21. 5. 2001, s katero je bil zavrnjen njun zahtevek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, za postavitev pomožnega objekta - garažnega boksa na zemljišču s parc. št. 287/6 k.o. B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec svojo odločitev opira na določbo 2. odstavka 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) in navaja, da je prvostopni organ v postopku ugotovil, da zemljišče predvidenega posega leži na območju, kjer velja Odlok o zazidalnem načrtu Dobova - Sever (Uradni list SRS, št. 14/79 in 17/80). V Pravilniku o izvajanju zazidalnega načrta Dobova - Sever, ki je sestavni del zazidalnega načrta Dobova - Sever, pa je v 8. členu določeno, da je v zazidalnem območju prepovedano postavljati dvoriščne objekte. V 11. členu citiranega pravilnika pa je določeno, da so garaže v enodružinskih hišah v sklopu objekta, večstanovanjski objekti pa imajo skupne garaže (tripleks). Iz vsega navedenega tako izhaja, da za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 62. člena ZUN, zato je organ prve stopnje po oceni toženca ravnal pravilno in zakonito, ko je zahtevek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del zavrnil, saj bi bila priglašena dela v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Toženec zavrača tudi pritožbene ugovore, češ da organ prve stopnje v obravnavanem primeru tožnikoma ni dovolil postavitve garaže, ker postavitev ni v skladu z zazidalnim načrtom, medtem, ko je sosedom v istem zazidalnem območju dovolil postavitev okrepčevalnice in avtoparka. Toženec meni, da presoja upravnega dovoljenja, ki je bilo izdano sosedu, ni stvar predmetnega upravnega postopka, v katerem se odloča o vlogi tožnikov za postavitev garažnega boksa, zato v tem postopku tudi ni mogoče presojati njegove pravilnosti.

Tožnika se z odločitvijo toženca ne strinjata. V obširni tožbi, ki sta jo na poziv sodišča, da jo dopolnita v smislu 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS), dne 8. 4. 2002 še dopolnila, navajata, da je sprejeta odločitev obeh upravnih organov po njunem prepričanju nezakonita. V tožbi tudi ponavljata razloge iz pritožbe, zlasti ju moti dejstvo, da je investitor v neposredni bližini na podlagi istih prostorskih izvedbenih aktov dobil upravno dovoljenje za izvedbo "BUS parka" in okrepčevalnice, medtem ko tožnika ne dobita dovoljenja za postavitev garažnega boksa. Tožnika hkrati navajata, da sta že od toženca pričakovala, da bo kadrovsko uredil inšpekcijske službe, glede na reforme v državni upravi, odpravil nezakonito odločbo organa prve stopnje z dne 21. 5. 2001, do uskladitve spornega zazidalnega načrta ustavil kakršnokoli izdajo upravnih dovoljenj, vključno z izdajo dovoljenja za okrepčevalnico, Občino A seznanil s tem, da je treba sprejeti okolju ustrezen prostorski izvedbeni akt, da se preveri obveznost plačil za razlaščena zemljišča za krak ceste "ZN Dobova - sever", itd. Glede na to, da toženec obveznosti, ki sta jih tožnika od njega pričakovala, ni izvedel, to sedaj pričakujeta od sodišča. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes (19. člen ZUS), ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnika ne izpodbijata odločilne dejanske ugotovitve obeh organov, da zemljišče, ki je predmet posega, leži v območju, kjer se gradnja ureja z Zazidalnim načrtom Dobova - sever, ki je bil sprejet z Odlokom o zazidalnem načrtu za Dobovo - Sever (Uradni list SRS, št. 14/79 in 17/80), niti ne tega, da navedeni prostorski izvedbeni akt še velja. V posledici tega sta oba upravna organa tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da postavitev garažnega boksa, kot sta ga nameravala izvesti tožnika, ni dopustna. Toženec namreč pravilno ugotavlja, da parcela št. 287/6 k.o. B, ki je predmet posega, leži v območju, ki ga ureja navedeni prostorski izvedbeni načrt, po tem načrtu pa ni dopustna gradnja nikakršnih dvoriščnih objektov, med katere nedvomno šteje tudi garažni boks, ki ga nameravata postaviti tožnika. Pri tem se toženec utemeljeno sklicuje na določbe 8. in 11. člena Pravilnika o izvajanju zazidalnega načrta Dobova - sever, ki je sestavni del Zazidalnega načrta, kjer je postavljanje dvoriščnih objektov izrecno prepovedano, garaže pri enodružinskih stanovanjskih hišah pa morajo biti v sklopu objekta. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je po oceni sodišča v upravnem postopku pravilno uporabljena določba 62. člena ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01), ki je podlaga za izdajo odločbe o dovolitvi priglasitve del. Ta namreč določa, da se sme odločba o priglasitvi del izdati samo, če so izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. odstavka tega člena, med katerimi je tudi pogoj, da nameravana dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, kar pomeni, da se lahko gradi sam tak objekt, ki je dopusten in v skladu s pogoji iz prostorskega izvedbenega akta. Ker po zazidalnem načrtu gradnja pomožnih objektov na gradbenih parcelah torej ni dopustna, je tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnjen zahtevek tožnikov za izdajo dovoljenja za postavitev garažnega boksa. Sodišče ob tem še pripominja, da se ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov tožnikov, ki zadevajo druga upravna dovoljenja in druge investitorje, saj se v upravnem sporu presoja le zakonitost upravnega akta, ki je predmet upravnega spora, zato odločitve upravnih organov v drugih postopkih, ki niso v zvezi z izpodbijano odločbo, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.