Jedro

Iz oglaševanja zbirke, ki jo potrošnik prejema ločeno po poštnih paketih, mora biti jasno razvidno število vseh paketov, cena posameznega paketa ter cena celotne zbirke. Če ti podatki iz oglaševalskega gradiva niso znani, gre za zavajajoče oglaševanje, saj je potrošnik lahko preslepljen z nizko ceno posameznih paketov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 6. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enota Maribor z dne 26. 3. 2004, s katero je bilo podružnici tožeče stranke v Mariboru začasno prepovedano oglaševanje prodaje knjižne publikacije „ A do B“ brez navedbe drobnoprodajne cene celotne publikacije in števila posameznih pošiljk, ki jih stranka na podlagi pogodbe prejema vsake tri tedne na dom, saj z navedbo cene začetnega paketa in cene vsakega posameznega paketa daje vtis relativno nizke cene, kar je v splošnem glavni vzrok, da se potrošnik odloči za naročilo in nakup.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da je bil inšpekcijski ukrep izdan v skladu s 1. točko 73. člena Zakona o varstvu potrošnikov – ZVPot (Ur.l. RS, št. 14/2003) zaradi zavajajočega oglaševanja tožeče stranke (12. b člen ZVPot). Pri pogodbah, sklenjenih na daljavo (43. b člen ZVPot), morajo biti pogodbeni pogoji še natančneje določeni kot sicer. Znano bi moralo biti število vseh kartic, ki tvorijo celotno zbirko, njihova drobnoprodajna cena ter predvideni čas zbiranja. Potrošnik lahko zaradi velikega števila podatkov spregleda dejstvo, da se z izpolnitvijo naročniškega kupona dejansko odloča za nakup celotne zbirke. Osnovni paket in prvih nekaj pošiljk ne predstavljajo nobene zaokrožene celote, saj vsebujejo kartice iz vseh 18 poglavij. Reklama daje vtis, da gre za zbirko manjših dimenzij.

3. Tožeča stranka v reviziji, prej pritožbi, uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 72. člena ZUS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka v reviziji ponavlja tožbene navedbe. V brošuri so predstavljeni vsi podatki jasno in pregledno v skladu s 43. b členom ZVPot. Potrošnik lahko kadarkoli odstopi od pogodbe, zato iz naročniškega kupona ne izhaja, da potrošnik naroča celotno zbirko. Pri drugih publikacijah (npr. ...) tudi velja naročilo do preklica. Potrošnik je seznanjen s ceno osnovnega paketa in ceno nadaljnjih paketov. Obseg zbirke ni vnaprej opredeljen, vsak lahko sam oblikuje zbirko po svojih željah.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je opravljena tudi sodna presoja utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji revizijskega sodišča je bil v obravnavni zadevi utemeljeno izdan inšpekcijski ukrep tržnega inšpektorja po 73. členu ZVPot zaradi zavajajočega oglaševanja tožeče stranke. Po določbi 12. b člena ZVPot predstavlja zavajajoče oglaševanje vsako oglaševanje, ki na kakršenkoli način, vključno s predstavitvijo blaga in storitev, zavaja ali utegne zavajati potrošnika, ki mu je oglaševanje namenjeno ali ga lahko doseže in ki bi zaradi svoje zavajajoče narave verjetno vplivalo na ekonomsko obnašanje potrošnika ali ki iz enakih razlogov škodi ali bi verjetno škodilo konkurentom. Zavajajoče oglaševanje je tako zlasti oglaševanje, ki izkorišča ali bi lahko izkoriščalo potrošnikovo neizkušenost in neznanje v dobičkonosne namene, ki vsebuje nejasnosti, čezmerna pretiravanja ali druge podobne sestavine, ki potrošnika zavajajo ali bi ga lahko zavajale. Glede na to, da je tožeča stranka v svojem reklamnem gradivu navedla le ceno osnovnega paketa ter ceno posameznih naslednjih paketov, obenem pa potrošnikom ni znano število vseh kartic oziroma vseh pošiljk, zaradi česar ni znana cena celotne zbirke, je po presoji revizijskega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izvajala zavajajoče oglaševanje, ki bi zaradi svoje zavajajoče narave lahko vplivalo na ekonomsko obnašanje potrošnika. Poleg tega bi tak način reklamiranja lahko izkoriščal potrošnikovo neizkušenost in neznanje, saj je zaradi nerazkritja končnega obsega zbirke in njene cene nejasen. Oglaševanje tožeče stranke namreč zbuja vtis relativno nizke cene, kar pa vpliva na odločitev potrošnika o nakupu.

9. Protispisne in protislovne so navedbe tožeče stranke, da v prvi fazi oglaševanja ni mogoče predvideti končnega obsega zbirke. V reviziji tožeča stranka navaja, da je povprečno število izdaj v državah, kjer se prodajajo podobne zbirke, do 130, medtem ko iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da ima tožeča stranka 1560 kartic, kar bi glede na to, da eno pošiljko sestavlja 12 kartic, pomenilo 130 pošiljk, kar bi zneslo končno ceno kompleta 190.720,00 SIT. Kot torej izhaja že iz navedb tožeče stranke, je ta imela možnost v svojih reklamah navesti okvirni obseg zbirke ter posledično ceno končne zbirke, navedla pa je le vrednost osnovnega paketa (1.190,00 SIT) in vrednost naslednjih pošiljk (1.490,00 SIT).

10. Protislovne so tudi revizijske navedbe, da naj bi potrošniki lahko sami oblikovali zbirko po svojem okusu in da zato njenega obsega vnaprej ni mogoče določiti. Tožeča stranka v reviziji navaja, da le prvih nekaj pošiljk (osnovni paket 36 kartic in nadaljnje pošiljke po 12 kartic) predstavlja sistematično zbirko urejenih podatkov iz vseh 18 področji, nato pa si potrošnik zbirko oblikuje po svojem okusu. Hkrati pa tožeča stranka zatrjuje, da naj povprečni potrošnik ne bi potreboval več kot 100 kartic. Pri takšni oceni tožeče stranke glede okusa potencialnih potrošnikov, bi bilo po presoji revizijskega sodišča treba vse pakete oblikovati po okusu potrošnika, poleg tega pa bi se moralo ponuditi nakup in oblikovanje paketov na način, ki bi ustrezal posameznikovim preferencam (npr. seznam kartic z naslovi tematike že v reklamnem gradivu, oblikovanje začetnih paketov po okusu potrošnika itd.).

11. Pri presoji o tem, ali gre v obravnavanem primeru za zavajajoče oglaševanje, je treba upoštevati tudi, da je šlo za sklepanje pogodb na daljavo, pri katerih morajo biti podatki še bolj jasni kot sicer. ZVPot določa v 43. b členu, da mora potrošnik pri pogodbah, sklenjenih na daljavo, dobiti v času, ki je primeren glede na sredstvo komunikacije, najkasneje pa pred sklenitvijo pogodbe, med drugimi naslednje podatke: bistvene lastnosti blaga ali storitve, vključno z najkrajšim rokom trajanja pogodbe, če je predmet pogodbe trajna ali ponavljajoča se izpolnitev (2. točka prvega odstavka); 3. ceno blaga ali storitve, vključno z vsemi davki in drugimi dajatvami (3. točka prvega odstavka); podrobnejšo ureditev plačila ter načina in roka dobave ali izpolnitve (5. točka prvega odstavka). Tožeča stranka je v naročniškem kuponu zapisala, da se bo pogodba izvrševala do eventualne odpovedi s strani potrošnika. Pri tem je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da takšen pogodbeni dogovor nalaga dodatno breme na stran potrošnika, ki mora s svojo aktivnostjo prekiniti pogodbeno razmerje. V obravnavanem primeru gre za zbirko in ne periodično publikacijo tipa ..., zato je tudi po presoji revizijskega sodišča takšna primerjava tožeče stranke neutemeljena.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

13. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.