Jedro

V konkretnem primeru gre za zadevo, za katero je po ZKP pristojno redno sodišče, ki je v obravnavanem primeru sodni odredbi za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdalo v okviru svoje sodne funkcije, skladno z določbami ZKP. Zaradi tega tožeča stranka odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Odločitve sodišč in procesna dejanja sodišč, ki vodijo do teh odločitev, lahko tožeča stranka izpodbija le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred stvarno pristojnimi sodišči in po izčrpanju vseh pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Izpodbijanega sodnega akta in procesnih dejanj sodišča, glede na njihovo naravo kot akta in dejanj sodišča, državnega tožilstva in policije, ni mogoče šteti za posamične akte oziroma dejanja, kot so zajeta v 4. členu ZUS-1. Ker torej izpodbijani sodni odredbi ne moreta biti akta, ki bi lahko bila predmet upravnega spora, posledično temu ne morejo biti predmet upravnega spora tudi dejanja, ki so posledica izdaje tega akta, kot tudi pregledovanje, obravnavanje, reproduciranje in ostala uporaba zaseženih predmetov, ki so bili zaseženi na podlagi sodne odredbe. Vsa ta dejanja so namreč posledica tega, da je bila s sodnima odredbama odrejena hišna preiskava.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila dne 6. 7. 2016 na Banki Slovenije v okviru predkazenskega postopka opravljana hišna preiskava, in sicer so bili preiskani prostori, ki jih uporabljajo A.A., B.B., C.C., Č.Č. in D.D. V okviru hišne preiskave so bili zaseženi dokumenti in informacije, ki tvorijo arhive Evropske centralne banke (tožeča stranka ali ECB), kot jih opredeljuje 2. člen Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije (Uradni list Evropske unije št. C 326/266, v nadaljevanju Protokol št. 7). Ta zaseg, kot tudi dejanja in opustitve slovenskih organov v sklopu zasega, so kršile privilegij ECB do nedotakljivosti njenih arhivov. V slovenskem kazenskem (niti v katerem koli drugem) postopku ECB ni zagotovljeno posebno pravno sredstvo, s katerim bi lahko uveljavljala zadevno kršitev, zato ECB vlaga predmetno tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ter sodišču predlaga, da odloči skladno s postavljenim zahtevkom kot izhaja iz točke VI.

2. V točki I. tožbe tožnica ugovarja kršitvam privilegija ECB do nedotakljivosti arhivov, zato je zahtevala zaščito informacij in dokumentov, ki tvorijo del arhivov ECB z dvema javnima pismoma, ki sta bili dne 6. 7. 2016 poslani slovenskemu generalnemu tožilcu in predsedniku Evropske komisije. Pismo, naslovljeno na slovenskega generalnega državnega tožilca graja dejstvo, da se v fazi predkazenskega postopka ni poskusilo uskladiti načina oprave predkazenskih preiskav na način, ki bi upošteval privilegij ECB do nedotakljivosti njenih arhivov.

3. V točki II. tožbe tožnica utemeljuje aktivno legitimacijo v tem upravnem sporu. Zaveda se, da določba prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in drugega odstavka 157. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) res govorita o človekovih in ustavnih pravicah, vendar pa ju je ob upoštevanju prava EU treba razlagati tako, da daje v upravnem sporu varstvo temeljnih pravic na način, da bo razlaga čim bolj „[...] prispevala k doseganju cilja […] zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava [Skupnosti]“ - sodba v zadevi Unibet proti Justitiekanslern, C-432/05, odstavki 42 in sledeči. Zato je treba človekove pravice in ustavne pravice v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in drugega odstavka 157. člena URS razumeti kot temeljne pravice, ki vključujejo tudi privilegije in imunitete institucij EU po Protokolu št. 7. 4. Tožnica izpodbija zakonitost dveh posamičnih aktov, to je sodne odredbe za hišno preiskavo v Banki Slovenije (v nadaljevanju Sodna odredba za hišno preiskavo) in sodne odredbe za preiskavo elektronskih naprav osumljencev v predmetnem (pred)kazenskem postopku (v nadaljevanju Sodna odredba za preiskavo elektronskih naprav), ki ju je izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani; dejanj Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je sodni odredbi izdalo; dejanj dežurne preiskovalne sodnice, ki je izvršitev sodnih odredb odobrila; dejanja pristojnega državnega tožilca, ki je izvršitev sodnih odredb prav tako odobril; dejanj državnega tožilstva, ki v predmetnem predkazenskem postopku – torej tudi pri izvedbi sodnih odredb – policijo usmerja in ji daje navodila; ter policije, ki je na podlagi sodnih odredb ECB arhive zasegla in jih preiskala. Po mnenju tožnice zaseg ECB arhivov, ki je bil izveden na podlagi izpodbijanih sodnih odredb in izpodbijanih dejanj Okrožnega sodišča in policije, nasprotuje privilegiju ECB do nedotakljivosti njenih arhivov po 2. členu Protokola št. 7. 5. Tožnica v predkazenskem postopku, v okviru katerega je bilo poseženo v nedotakljivost njenih arhivov, nima na voljo sodnega varstva, s katerim bi lahko uveljavljala kršitev 2. člena Protokola št. 7. Pri tem se sklicuje na Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki „drugim osebam“ (torej: osebam, ki niso stranke postopka) v nobeni fazi predkazenskega ali kazenskega postopka ne omogoča, da bi zoper hišno preiskavo ali preiskavo elektronskih naprav, ki posega v njihov pravni položaj ali/in krši njihove temeljne pravice, uperile kakršnakoli pravna sredstva. Enak zaključek izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-115/14-12 z dne 9. 10. 2014, v katerem je Ustavno sodišče v 14. točki povsem jasno navedlo, da so učinkovita pravna sredstva v kazenskem postopku na voljo le strankam kazenskega postopka. Pri tem se je Ustavno sodišče v drugi opombi k besedilu oprlo na relevantne določbe ZKP in navedlo, da med samim postopkom druge osebe, ki niso osumljene storitve kaznivih dejanj, nimajo možnosti nasprotovati sodni odredbi o hišni preiskavi in izločati iz postopka dokazov, ki naj bi bili pridobljeni s kršitvijo (temeljnih) pravic. Enako velja tudi za pravice „drugih oseb“, ki sicer niso temeljne pravice, vendar pa se morajo vseeno upoštevati, kot na primer privilegij ECB do nedotakljivosti njenih arhivov. Predlog za izločitev dokazov lahko na predobravnavnem naroku in kasneje v postopku, če so za to izpolnjeni pogoji, podajo le stranke (83. člen, drugi odstavek 85.d člena ZKP) kazenskega postopka; zoper sklep preiskovalnega sodnika o uvedbi preiskave se lahko pritoži obdolženec (peti odstavek 169. člena ZKP), zoper sklep zunajobravnavnega senata o tem vprašanju pa obdolženec, državni tožilec in oškodovanec, to je oseba, ki je bila oškodovana s kaznivim dejanjem (sedmi odstavek 169. člena ZKP); ugovor zoper obtožnico pa lahko v skladu z 274. členom ZKP vložita obdolženec in njegov zagovornik. Po povedanem obravnavani (pred)kazenski postopek ECB kot pravni osebi, ki ji je bil kršen privilegij do nedotakljivosti njenih arhivov po 2. členu Protokola št. 7, ne nudi prav nobenega sodnega varstva, prav tako pa ji sodno varstvo ni zagotovljeno niti v kakšnem drugem sodnem postopku, s čimer je izpolnjen pogoj subsidiarnosti po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. 6. Res je, da privilegij in imunitete ECB po Protokolu št. 7 niso temeljne pravice, kot jih poimensko določa 4. člen ZUS-1. Vendar pa se mora 4. člen ZUS-1 – izrecno vpeljan z namenom, da zadosti situaciji, ko ni na voljo drugega pravnega sredstva in so kršene pravice tretjih – razlagati v luči pravice ECB po 23. in 25. členu URS. Če takšna interpretacija 4. člena ZUS-1 ne izhaja neposredno iz 23. in 25. člena URS, pa to izhaja iz 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) v skladu s katero ima vsak, kateremu so kršene pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja pravo EU, pravico do učinkovitega sredstva pred sodiščem, kar izhaja tudi iz sodne prakse sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Ob tem tožnica navaja sodbo v zadevi C-432/05 SEU. Na podlagi navedenega tožnica meni, da izpolnjuje pogoje za vložitev predmetne tožbe v kvazi upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. 7. V točki III. tožbe tožnica utemeljuje pravočasnost vložene tožbe.

8. V točki IV. tožbe pa podrobneje obrazlaga pravni okvir nedotakljivosti arhivov oziroma dokumentacije ECB kot je določen v Protokolu št. 7 v 2. členu ter se ob tem sklicuje na prvi odstavek 22. člena Protokola št. 7, ki določa, da se ta protokol uporablja tudi za ECB, za člane njenih organov in zaposlene. Sklepno ugotavlja, da so na podlagi 2. člena Protokola št. 7, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, arhivi ECB nedotakljivi, to je celotna zbirka dokumentov in informacij, ki si jih lasti oziroma jih ima v posesti ECB ne glede na nosilec oziroma ne glede na to, kje se nahajajo in so zaščiteni s strani posegov držav članic, to je pred preiskavo, zasegom in prisilno predložitvijo. Pravna podlaga, ki ECB ščiti njeno dokumentacijo pred enostranskimi posegi s strani slovenskih organov, je tako povsem jasna in enoznačna. Jasen je tudi dejstveni substrat predmetne tožbe, pa tudi kršitve nacionalnih predpisov (katerih naslovniki so državni organi), ki jih le-ta implicira.

9. V točki V. tožbe – implikacija dejanske podlage primera na kršitev 2. člena Protokola št. 7: zaseg dokumentov in informacij, ki si jih lasti oziroma, ki jih ima v posesti ECB, tožnica navaja, da pri zasegu niso bili izključeni arhivi ECB, ki so predmet zaščite 2. člena Protokola št. 2. Zaseženi so bili celotni računalniški diski (računalniški profili), na katerih so (med drugim) tudi dokumenti in informacije, ki si jih lasti oziroma jih ima v posesti ECB, in korespondenca, ki je bila izmenjana med ECB in Banko Slovenije v zadevah iz pristojnosti ECB. Poleg tega je bila zasežena tudi fizična dokumentacija in elektronska pošta z omrežja Banke Slovenije, ki so last oziroma, ki jih ima v posesti ECB. Vse navedeno izhaja iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 6. 7. 2016, opr. št. D 2810679/K1572685 (v nadaljevanju zapisnik). Ker ECB ni bila in ni stranka predmetnega (pred)kazenskega postopka, ji sodni odredbi nista bili vročeni, prav tako tudi njeni predstavniki niso bili prisotni pri sami hišni preiskavi Banke Slovenije. Nobenega dvoma ni, da dokumenti in informacije, ki si jih lasti oziroma, ki jih ima v posesti ECB in ki se nahajajo na zaseženih računalniških diskih (računalniških profilih) osumljencev ali v okviru zasežene fizične dokumentacije, med hišno preiskavo niso bili obravnavani ločeno oziroma ni bila izločena iz zasega; že sam zaseg računalniških diskov osumljencev nujno pomeni, da so dokumenti in informacije, ki si jih lasti oziroma, ki jih ima v posesti ECB bili (prav tako) zaseženi. Podrobneje sodišče tožbene ugovore iz te točke ne povzema, saj za odločitev v tem upravnem sporu niso relevantni.

10. V točki VI. tožnica citira prvi odstavek 66. člena ZUS-1 in sodišču predlaga, da izvede smiselno enak postopek, kot ga je v odločbi opr. št. U-I-115/14-28, Up-218/14-45 z dne 21. 1. 2016 sodišču naložilo Ustavno sodišče. Zato tožnica sodišču predlaga, da na podlagi prvega odstavka 66. člena ZUS-1 v okviru upravnega spora odredi, da se vsi zaseženi dokumenti in elektronski nosilci podatkov nemudoma zapečatijo in predložijo naslovnemu sodišču. Naslovno sodišče naj zatem v okviru upravnega spora ob pomoči ustreznega izvedenca računalniške stroke identificira, kateri od zaseženih in zapečatenih dokumentov in informacij, ki si jih lasti oziroma, ki jih ima v posesti ECB, so predmet privilegija po 2. členu Protokola št. 7. Sodišče naj od zaseženih dokumentov loči: - listine, ki si jih lasti oziroma ki jih ima v posesti ECB ali katerakoli nacionalna centralna banka znotraj Eurosistema pri izvrševanju nalog Eurosistema, - listine, ki so naslovljene ali namenjene ECB, - dokumente, ki vsebujejo ključne besede ali kombinacijo takšnih ključnih besed v imenu datoteke ali datotečni poti, ki po naravi stvari omogočajo identifikacijo tistih dokumentov, ki si jih lasti oziroma ki jih ima v posesti ECB ali katerakoli nacionalna centralna banka znotraj Eurosistema pri izvrševanju nalog Eurosistema, kot na primer: ECB, European Central Bank (Evropska centralna banka), Governing Council (Svet), GovC, Executive Board (Izvršilni odbor), EB, SEC, LEGCO, MPC, AMICO, BANCO, STC, FSC, BUCOM, MOC, ECB-SECRET (ECB-SKRIVNOST), ECB-CONFIDENTIAL (ECB-ZAUPNO, ECB-RSTRICTED (ECB-OMEJEN DOSTOP): - dokumente, katerih metapodatki vsebujejo „Evropska centralna banka“ kot organizacijo, kateri dokumenti pripadajo, - elektronska sporočila, katerih prejemnik ali pošiljatelj se ujema z domenami ECB (ecb.int., ecb.europa.eu) ali katerakoli ESCH domena v pripetem dokumentu, poimenovanem „escb domains.txt“ (izključujoč Banko Slovenije) in elektronska sporočila, katerih vsebina ali predmetni naslov vsebuje katerokoli od navedenih ključnih besed.

11. Sodišče naj zasliši predstavnika ECB, osebo, ki je opravljala preiskovalno dejanje in pristojnega državnega tožilca. Če sodišče na podlagi tako izvedenega postopka ugotovi, da listine zaradi varstva privilegija ECB po Protokolu št. 7 ni dopustno zaseči, naj sodišče nemudoma odredi, da se listine v fizični obliki izroči ECB, dokumente v elektronski obliki na zaseženih elektronskih nosilcih pa se uniči, uniči pa se tudi zapisnike o njihovem zasegu. Hkrati se uničijo tudi vsi morebitni prepisi in kopije zaseženih listin v fizični obliki in na elektronskih nosilcih.

12. Sklepno tožnica sodišču predlaga,

1. da ugotovi, da je sodna odredba za hišno preiskavo, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo v zvezi s hišno preiskavo na Banki Slovenije dne 6. 7. 2016, v delu, ki se nanaša na ECB, nezakonito posegla v privilegij ECB do nedotakljivosti njenih arhivov po 2. in 22. členu Protokola št. 7;

2. da ugotovi, da je sodna odredba za preiskavo elektronskih naprav, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo v zvezi z elektronskimi napravami, zaseženimi v okviru hišne preiskave na Banki Slovenije dne 6. 7. 2016, v delu, ki se nanaša na ECB, nezakonito posegla v privilegij ECB do nedotakljivost njenih arhivov po 2. in 22. členu Protokola št. 7;

3. da ugotovi, da so dejanja pristojnega državnega tožilca, ki vodi predkazenski postopek, v delu, ki se nanašajo na ECB, nezakonito posegla v privilegij ECB do nedotakljivost njenih arhivov po 2. in 22. členu Protokola št. 7;

4. da ugotovi, da so dejanja dežurne preiskovalne sodnice, ki je odobrila hišno preiskavo, v delu, ki se nanašajo na ECB, nezakonito posegla v privilegij ECB do nedotakljivosti njenih arhivov po 2. in 22. členu Protokola št. 7;

5. da ugotovi, da so dejanja Ministrstva za notranje zadeve – Policije pri opravljanju hišne preiskave in zasegu listin, dokumentov, elektronskih naprav na Banki Slovenije dne 6. 7. 2016, v delu, ki se nanaša na ECB, nezakonito posegla v privilegij ECB do nedotakljivosti njenih arhivov po 2. in 22. členu Protokola št. 7;

6. da ugotovi, da so dejanja Ministrstva za notranje zadeve – Policije pri opravljanju preiskave elektronskih naprav in druge dokumentacije in zasegov v okviru hišne preiskave na Banki Slovenije dne 6. 7. 2016 v delu, ki se nanaša na ECB, nezakonito posegla v privilegij ECB do nedotakljivosti njenih arhivov po 2. in 22. členu Protokola št. 7;

7. da prepove in odredi takojšnjo ustavitev nadaljnje preiskave vseh elektronskih naprav in druge dokumentacije, zasežene v okviru hišne preiskave na Banki Slovenije dne 6. 7. 2016, do odredbe uničenja, kot ga določa 8. točka izreka te sodbe ter v ta namen zasežene elektronske naprave in drugo dokumentacijo zapečati ob navzočnosti predstavnika tožeče stranke ter zapečatene elektronske naprave in drugo dokumentacijo izroči naslovnemu sodišču;

8. da odredi, da se vsi dokumenti v fizični obliki in podatki na elektronskih nosilcih podatkov, ki so navedeni v tej točki izreka, ki se nanašajo na ECB, vključno z zapisniki o zasegu, v roku 3 dni po prejemu te sodbe trajno izločijo iz spisa zasežene dokumentacije pri Ministrstvu za notranje zadeve – policiji ter pri državnem tožilstvu in se dokumenti v fizični obliki izročijo tožeči stranki, dokumenti in podatki na elektronskih nosilcih podatkov pa se uničijo ob prisotnosti predstavnika tožeče stranke. Uničijo se naslednji dokumenti in podatki; - listine, ki si jih lasti oziroma ki jih ima v lasti ECB ali katerakoli nacionalna centralna banka Eurostistema pri izvrševanju nalog Eurosistema, - listine, ki so naslovljene na ali namenjene ECB, - dokumente, ki vsebujejo ključne besede ali kombinacijo takšnih ključnih besed v imenu datoteke ali datotečni poti, ki po naravi stvari omogočajo identifikacijo tistih dokumentov, ki si jih lasti oziroma ki jih ima v posesti ECB ali katerakoli nacionalna centralna banka znotraj Eurosistema pri izvrševanju nalog Eurosistema, kot na primer: ECB, European Central Bank (Evropska centralna banka), Governing Council (Svet), GovC, Executive Board (Izvršilni odbor), EB, SEC, LEGCO, MPC, AMICO, BANCO, STC, FSC, BUCOM, MOC, ECB-SECRET (ECB-SKRIVNOST), ECB-CONFIDENTIAL (ECB-ZAUPNO, ECB-RESTRICTED (ECB-OMEJEN DOSTOP); - dokumente, katerih metapodatki vsebujejo „Evropska centralna banka“ kot organizacijo, kateri dokumenti pripadajo, - elektronska sporočila, katerih prejemnik ali pošiljatelj se ujema z domenami ECB (ecb.int., ecb.europa.eu) ali katerakoli ESCB domena v pripetem dokumentu, poimenovanem „escb domains.txt“ (izključujoč Banko Slovenije) in elektronska sporočila, katerih vsebina ali predmetni naslov vsebujejo katerokoli od navedenih ključnih besed.

13. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

14. Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V skladu s 3. členom ZUS-1 pa upravni akti med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo z izvrševanjem svojih ustavnih pristojnosti. Torej odločbe sodišča in posledično temu tudi procesna dejanja sodišča, ki vodijo k tem odločbam, ne morejo biti akti in dejanja, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. 15. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, zato je sodišče preverilo, ali obstajajo procesne predpostavke za obravnavanje tožbe po 4. členu ZUS-1, ki se nanaša na upravne spore zaradi varstva ustavnih pravic. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi tiste akte, ki niso upravni akti, če je bilo z njimi poseženo v človekovo pravico. Pri tem pa je eden od pogojev, da je sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zagotovljeno, tudi ta, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

16. V konkretnem primeru iz tožbe izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z odločitvami in procesnimi dejanji (oziroma opustitvami procesnih dejanj) sodišča v postopku izdaje sodne odredbe za hišno preiskavo in sodne odredbe za preiskavo elektronskih naprav ter dejanj Okrožnega sodišča v Ljubljani, dejanj dežurne preiskovalne sodnice, dejanj pristojnega državnega tožilca ter policije. Ta postopek pa se vodi po določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

17. Hišno preiskavo ureja ZKP v členih od 214. do 219. Prvi odstavek 214. člena ZKP določa, da se odredba sodišča, ki je podlaga za opravo hišne preiskave lahko izda le, če sta izpolnjena dva pogoja. Če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in če je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. 215. člen ZKP ureja postopek z odredbo pred pričetkom preiskave, 216. člen izvajanje hišne preiskave, 217. člen ureja položaj, ko se najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, 218. člen pa vstop v stanovanje brez sodne odredbe. Člen 219 ZKP prepoveduje opiranje sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni v nasprotju s posameznimi (zakonskimi) in ustavnimi jamstvi.

18. Zaseg listin in drugih predmetov je urejen v členih 220 do 224 ZKP. To posebno preiskovalno dejanje se lahko opravi samostojno. Namenjeno je zasegu predmetov, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so z njim nastali ter predmetov, ki služijo kot dokazno sredstvo v kazenskem postopku. Zaseg kot preiskovalno dejanje je začasen ukrep. Zaseg elektronske naprave ureja 223.a člen ZKP tako, da nalaga zavarovanje podatkov v elektronski obliki: a) s shranitvijo na drug ustrezen nosilec podatkov, b) z izdelavo istovetne kopije celotnega nosilca podatkov ali c) z zapečatenjem celotne elektronske naprave ali njenega dela. Pri tem so lahko navzoči imetnik naprave, njegov zastopnik, odvetnik ali strokovnjak.

19. Preiskava elektronske naprave se po prvem odstavku 219.a člena ZKP lahko opravi, če so, tako kot za uvedbo hišne preiskave, podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in je hkrati podana verjetnost, da elektronska naprava vsebuje elektronske podatke, na podlagi katerih je mogoče osumljenca ali obdolženca identificirati, odkriti ali prijeti, ali odkriti sledove kaznivega dejanja, ki so pomembni za kazenski postopek, ali ki jih je mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku. Če imetniki in uporabniki elektronske naprave ne podajo vnaprejšnje pisne privolitve, se preiskava elektronske naprave lahko opravi le na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča (drugi in tretji odstavek 219.a člena ZKP). Preiskava elektronske naprave obsega tri faze: zaseg, zavarovanje in pregled. Opravi se tako, da se ohranita integriteta izvirnih podatkov in možnost njihove uporabe v nadaljnjem postopku (sedmi odstavek 219.a člena ZKP). Preiskava mora biti opravljena na način, s katerim se lahko v najmanjši mogoči meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci ali obdolženci, in varuje tajnost oziroma zaupnost podatkov ter ne povzroča nesorazmerno škodo (sedmi odstavek 219.a in šesti odstavek 223.a člena ZKP).

20. Hišna preiskava se lahko opravi bodisi pri obdolžencu, bodisi pri drugih osebah (prvi odstavek 214. člena ZKP). Do zasega predmetov in preiskave elektronskih naprav lahko pride tako pri obdolžencu kot pri osebah, zoper katere se ne vodita predkazenski ali kazenski postopek. Pri vseh treh preiskovalnih dejanjih gre za pridobivanje dokazov in podatkov, neodvisno od volje osebe, pri kateri se preiskovalno dejanje opravlja.

21. Iz vseh navedenih določb je torej razvidno, da gre za zadevo, za katero je po ZKP pristojno redno sodišče, ki je v obravnavanem primeru sodni odredbi za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdalo v okviru svoje sodne funkcije, skladno z določbami ZKP. Zaradi tega tožeča stranka odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj sodi v pristojnost rednih sodišč. Odločitve sodišč in procesna dejanja sodišč, ki vodijo do teh odločitev, lahko tožeča stranka izpodbija le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred stvarno pristojnimi sodišči, in po izčrpanju vseh pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Izpodbijanega sodnega akta in procesnih dejanj sodišča, glede na njihovo naravo kot akta in dejanj sodišča, državnega tožilstva in policije, ni mogoče šteti za posamične akte oziroma dejanja, kot so zajeta v 4. členu ZUS-1. 22. Sodišče opozarja na stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016, kjer je sodišče zavzelo stališče, da zoper posamične akte sodnikov, ne samo, da ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1, ampak je treba tudi upoštevati, da to, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno (točka 10 obrazložitve navedenega sklepa). V istem sklepu sodišče tudi navaja, da je sicer že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev (točka 11 obrazložitve). Navedeni sklep se sicer nanaša na odredbo preiskovalnega sodnika v zadevi mednarodne pravne pomoči. Ne glede na to, da ne gre za identično zadevo, pa vseeno velja stališče Vrhovnega sodišča, da ko gre za odločitve rednih sodišč, tožba v upravnem sporu zaradi varstva pravic zoper take odločitve, ni mogoča. Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sklepu I Up 37/2016. 23. Glede na zgoraj navedeno se torej sodišče ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da tožeča stranka nima zagotovljenega drugega sodnega varstva, ker ni stranka kazenskega postopka. Ker tožnica zatrjuje, da je bilo s sodno odredbo, izdano v kazenskem postopku, poseženo v njene lastne listine in dokumentacijo, torej v arhive ECB, ki uživajo jamstvo nedotakljivosti po Protokolu št. 7, ima možnost uveljavljanja pravnih sredstev po ZKP. Ni pa sporno, da 214. člen ZKP dopušča opravo hišne preiskave tudi pri drugih osebah. To, da je obe odredbi izdalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je sodno varstvo strankinega pravnega položaja zagotovljeno. Svoje ugovore v zvezi z opravljenimi preiskovalnimi dejanji mora nasloviti na sodišče, ki je odredbi izdalo. Taka razlaga pa ni v nasprotju s 15., 23. in 25. členom Ustave RS.

24. Udeleženci v sodnih postopkih imajo po izčrpanju pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic možnost ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem. Upravno sodišče pa ne more presojati, ali so sodišča splošne pristojnosti ali pa specializirana sodišča pri svojih odločitvah in pri procesnih dejanjih, ki so vodila do teh odločitev, kršila ustavna določila, ki se nanašajo na temeljne človekove svoboščine in pravice, saj so vsa sodišča pri svojem odločanju vezana na Ustavo in zakone. V primeru pa, da če prihaja pri vodenju teh postopkov kljub temu do kršitve ustavnih določil, ki se nanašajo na človekove svoboščine in pravice, je zato predvideno sodno varstvo pred višjimi sodišči enake stvarne pristojnosti oziroma, ko so pravna sredstva izčrpana, pred Ustavnim sodiščem. Sodišče se torej ne strinja s stališčem tožeče stranke, da so lahko sodne odločitve drugih sodišč, torej tudi odločitve, kjer gre za dejanja sojenja, podvržene presoji Upravnega sodišča, saj je Upravno sodišče po 4. členu ZUS-1, za presojo posameznih aktov in dejanj pristojno le, če sodno varstvo sploh ni zagotovljeno, ne pa, če je zagotovljeno in stranka ni zadovoljna z odločitvijo nekega drugega sodišča. Upravno sodišče RS, kot del sodne veje oblasti, ni inštanca drugim sodiščem, da bi lahko preverjalo pravilnost njihovih odločitev, ampak so to lahko le stvarno pristojna višja sodišča oziroma Ustavno sodišče. 25. Ker torej izpodbijani akt in procesna dejanja v postopku izdaje tega akta niso akti oziroma dejanja, ki se lahko izpodbijajo s tožbo v upravnem sporu, je sodišče iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Ker torej izpodbijani sodni odredbi ne moreta biti akta, ki bi lahko bila predmet upravnega spora, posledično temu ne morejo biti predmet upravnega spora tudi dejanja, ki so posledica izdaje tega akta, kot tudi pregledovanje, obravnavanje, reproduciranje in ostala uporaba zaseženih predmetov, ki so bili zaseženi na podlagi sodne odredbe. Vsa ta dejanja so namreč posledica tega, da je bila s sodnima odredbama odrejena hišna preiskava. Iz navedenega razloga tudi niso podane procesne predpostavke za prepoved in odreditev takojšnje ustavitve nadaljnje preiskave vseh elektronskih naprav in druge dokumentacije in da so vsi dokumenti v fizični obliki in podatki na elektronskih nosilcih podatkov, ki se nanašajo na ECB, trajno izločijo iz spisa zasežene dokumentacije ter da se dokumenti v fizični obliki izročijo tožeči stranki, podatki na elektronskih nosilcih podatkov pa se uničijo ob prisotnosti predstavnika tožeče stranke.

26. Sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni odločalo, saj tožeča stranka ni postavila zahtevka v tej smeri, prav tako pa iz tožbe niso razvidni razlogi za izdajo te začasne odredbe.

K točki II izreka:

27. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.