Jedro

Pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini imajo v obdobju sedmih zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR). Tožena stranka se svoje obveznosti o zagotavljanju tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, ki so povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji v tujini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.869,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.085,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila, svoje stroške postopka pa tožena stranka krije sama (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je mogoče pravico do tedenskega počitka izjemoma in v posebnih okoliščinah omejiti oziroma izključiti, da pa tožena stranka ni pojasnila okoliščin, zaradi katerih tožniku ni bila omogočena izraba pravice do tedenskega počitka. Tožniku je bil tedenski počitek zagotovljen, in sicer ob nedeljah. Tožnik je izpovedal, da je šel na dan tedenskega počitka na kosilo, večerjo, ter da si je uredil kakšne svoje stvari. Tudi priča A.A. je izpovedala, da je tožnik imel zagotovljene dni, ko ni imel nalog varovanja, niti ni opravljal rednih nalog (premiki v druge baze). Sodišče ni pojasnilo, zakaj priči ni verjelo, oziroma zakaj sta izpovedi tožnika in priče B.B. bolj verodostojni od izpovedi A.A.. Zaradi varnostnih razmer na misiji so pripadniki SV, tudi kadar ne opravljajo nalog, nastanjeni v varovanih vojaških bazah. Glede na navedeno, zaradi visokih varnostnih tveganj, tudi ni zasebnih izhodov iz baze. V bazi se je treba nujno soočiti z določenimi omejitvami, kar pa še ne pomeni, da tožniku tedenski počitek v smislu 156. člena ZDR ni bil zagotovljen. Izraz povišane pripravljenosti kontingentov na misijah je tudi nošenje uniforme, saj izraža pripadnost določeni skupnosti vojske tuje države, kar tudi ne more pomeniti posega v regeneracijo. ZObr v 6a. točki 5. člena določa, da je pripravljenost Slovenske vojske stanje, ki odraža njeno sposobnost za izvrševanje z zakonom predpisanih nalog v miru in vojni. Pritožba poudarja, da ne gre za obliko dela oziroma pripravljenost v smislu delovno-pravnega instituta. Glede vrednosti dneva navaja, da je sodišče prve stopnje vrednost dneva določilo glede na povprečno delovno obveznost 174 ur mesečno, čeprav je tožena stranka v zvezi s tem podala obrazložene materialnopravne ugovore, do katerih se sodba ni opredelila, zato gre v tem delu za kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadomestilo za neizkoriščene dni letnega dopusta se ne ugotavlja po vrednosti 8-urnega delovnika, zato ni razumljivo zakaj bi bila vrednost enaka vrednosti 8-urnemu delovniku. Urna postavka bi morala biti precej nižja, saj bi sodišče moralo izhajati iz 720 mesečnih ur, vrednost ure pa pomnožiti s 24 urami. V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi navaja, da drugi odstavek 299. člena OZ določa, da tožnik pride v zamudo, ko upnik oziroma ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. Tožnik tožene stranke ni nikoli tožene stranke pozval k plačilu terjatve, saj je to storil šele z vložitvijo tožbe dne 2. 8. 2016, ki je bila toženi stranki vročena 7. 9. 2016. Sodba ne obrazloži, zakaj naj bi tožena stranka prišla v zamudo že s tožnikovo vrnitvijo z misije. V tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako tudi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen tedenski počitek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske (SV) napoten na opravljanje vojaške službe v tujini v času od 14. 4. 2011 do 25. 10. 2011. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila 24 dni tedenskega počitka v trajanju 24 ur ter je zato tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilne materialnopravne predpise (tretji odstavek 156. člena ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.; drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.; 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski - ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nadalj.)

7. Ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj sodišče ne bi opredelilo do materialnopravnih, ugovor tožene stranke glede upoštevanja povprečne delovne obveznost pri določitvi vrednosti dneva. Sodišče prve stopnje se je s tem, ko je pri ugotovitvi vrednosti upoštevalo povprečno mesečno obveznost 174 ur, in ne 720 ur, za kar se je zavzemala tožena stranka, posredno opredelilo tudi do navedb tožene stranke. Tudi, če sodišče prve stopnje ni neposredno odgovorilo na nekatere navedbe tožene stranke, je mogoče odločitev razumeti tako, da je navedbe tožene stranke štelo za neutemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, sodbo pa je mogoče v celoti preizkusiti. Glede na navedeno ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene o izpovedi tožnika v delu, da je šel na dan tedenskega počitka na kosilo, večerjo, oziroma da si je uredil svoje stvari, kar naj bi potrdila tudi priča B.B., ni pa upoštevalo izpovedi priče A.A., ki je bil tožniku nadrejeni delavec (poveljnik C., to je enote, ki je izvajala mentoriranje D. bataljona).

10. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker naj bi temeljila le na navedbah in izpovedi tožnika in priče B.B., medtem ko izpovedi priče A.A., ki je bil tožniku nadrejeni delavec (poveljnik C., to je enote, ki je izvajala mentoriranje D. bataljona), ne bi upoštevalo. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je bil tožnik dejansko brez delovnih obveznosti v dnevih, ko bi mu morala tožena stranka zagotoviti 24 ur neprekinjenega počitka ter je na podlagi izpovedi tožnika in B.B. pravilno ugotovilo, da je tožnik na misiji E. opravljal delo vojaka varnostnika, da je bilo prostega časa malo, ter da niso bilo nikoli prosti skupaj 24 ur. Tožnik torej ni izpovedal, da bi bil neprekinjeno 24 ur prost obveznosti v smislu zagotovitve prostega dneva v trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi do izpovedi priče A.A., ki pa ni mogla vplivati na pravilnost ugotovitve, da tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka. Ugotovilo je vse okoliščine, ki se nanašajo na možnost izrabe počitka, ter se opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Sprejelo je skrbno in vestno dokazno oceno, ki torej predstavlja pravilne zaključke o ugotovitvah dejanskega stanja. Glede na obrazloženo ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

11. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bilo stanje v F. tujini v času misije tožnika takšno, da tedenskega počitka ni bilo mogoče zagotoviti. Tožnik je ves čas opravljal katero od svojih nalog (varovanje mentorske ekipe, varovanje baze in formiranje in varovanje kolone pri prevozu na drugo lokacijo ter različna dela v bazi, kot je straža). Ugotovilo je, da se je straža pogosto menjala (na vsake tri oziroma štiri ure), zato so bili pripadniki na to nalogo večkrat razporejeni. Ves čas so morali nositi uniformo in imeti pri sebi orožje, baze pa niso smeli zapuščati. Glede na to je sprejelo pravilen zaključek, da so pripadniki dejansko ves čas opravljali delovne naloge in niso imeli zagotovljenega tedenskega počitka, tudi v času, ko so se uvajali v delo in ob koncu misije, ko so se pripravljali na odhod iz F. tujine. Pravilno je tudi štelo, da ni bistveno, da je bil tožniku v času opravljanja dela na misiji zagotovljen dodatni letni dopust in prosti dnevi oziroma odsotnost, kar vse se je izkoristilo z vrnitvijo v Slovenijo, saj Pravilnik o določenih vprašanjih delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini določa, da se dnevi tedenskega počitka lahko izkoristijo samo na območju države, v kateri se opravljajo naloge.

12. Glede na to, da je že Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016), so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. To pomeni, da imajo tudi pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini v obdobju sedmih zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR). Tožena stranka se svoje obveznosti o zagotavljanju tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, ki so povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji v tujini. Tožniku ni bil omogočen tedenski počitek niti v dneh, ko je bil v povišani pripravljenosti, zato so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene (tako npr. tudi sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 220/2017 z dne 18. 5. 2017 oziroma Pdp 333/2017 z dne 18. 5. 2017). Nebistveno je nadalje tudi sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS o dopustitvi revizije opr. št. VIII Dor 85/2017. Vrhovno sodišče RS je namreč v sodbi opr. št. VIII Ips 21/2018 z dne 5. 7. 2018, ko je odločalo o reviziji, ki jo je dopustilo s sklepom VIII Dor 85/2017, zavzelo stališče, že iz same definicije "povišane pripravljenosti" ‑ tudi v smislu oblačenja, opremljenosti, gibanja in bivanja - ki jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV izhaja, da gre za stanje, ki mora biti zagotovljeno zaradi posebne narave nalog, ki jih izvaja Slovenska vojska. Ta pripravljenost ne predstavlja nekega posebnega dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski. Zato "povišana pripravljenost" v smislu 9. točke 3. člena ZSSloV sama po sebi ne predstavlja opravljanja dela za delodajalca. Vendar pa le dejstvo, da dejstvo povišane pripravljenosti ne pomeni, da tožena stranka pripadniku SV ni bila dolžna zagotoviti tedenskega počitka, saj povišana pripravljenost te dolžnosti, kot jo je toženka sama opredelila v svojem internem Pravilniku o tedenskem počitku, ne izključuje.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 24 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Pri izračunu višine urne postavke pravilno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti, namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, ker za to ni materialnopravne podlage.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nastanka zamude s plačilom odškodnine. Izpodbijana sodba je tudi v zvezi z odločitvijo o obrestnem zahtevku ustrezno obrazložena, tako da ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ne gre za kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom Ustave RS). Odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso in pravilno štelo, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom ob tožnikovi vrnitvi z misije. Ugotovilo je, da je bila tožba vložena 2. 8. 2016, tožnik pa je zakonske zamudne obresti uveljavljal od 2. 8. 2013 dalje, za čas treh let pred vložitvijo tožbe, v skladu s 347. členom OZ. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku pravilno uporabilo določbo 165. člena OZ, po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni - tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu).

15. Glede na navedeno niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

17. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).