Jedro

Povrnitev škode oškodovancu šele po preklicu pogojne obsodbe, s katero je bila ta naložena kot posebni pogoj, ni razlog za izredno omilitev kazni.

Izrek

I. Zahteva za izredno omilitev kazni se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Obsojenemu A.D. je bila s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1026/2008 z dne 16.9.2008, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju K 193/2005 z dne 13.6.2008, preklicana pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju K 193/2005 z dne 8.9.2006, pravnomočno dne 17.10.2006, v kateri mu je bila določena enotna kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, ob posebnem pogoju, da v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi M.d.d. plača znesek 6.654,00 SIT. Rok za izpolnitev posebnega pogoja je Okrajno sodišče v Kranju s sodbo K 193/2005 z dne 3.10.2007, pravnomočno dne 21.11.2007, obsojencu podaljšalo do dne 3.12.2007. Ker obsojeni posebnega pogoja tudi po izteku podaljšanega roka ni izpolnil, mu je bila z izpodbijano sodbo pogojna obsodba preklicana in izrečena kazen devet mesecev zapora. Obsojenec je kazen zapora nastopil dne 29.6.2009. Kazen izteče 29.3.2010. 2. Zahtevo za izredno omilitev kazni so vložili obsojenčevi zagovorniki. Navajajo, da je obsojenec na plačilo zneska, določenega kot posebni pogoj v preklicani pogojni obsodbi, pozabil. Znesek, ki je zelo nizek, pa je plačal takoj po opozorilu zagovornika. Obsojenec se namreč zdravi odvisnosti od drog na Centru za pomoč, terapijo in socialno rehabilitacijo zasvojenih in se namerava vključiti v program detoksikacije v Centru za zdravljenje odvisnosti od drog na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Na prestajanju zaporne kazni bi bilo navedeno zdravljenje bistveno bolj okrnjeno kot na prostosti, poleg tega bi se obsojenec ponovno znašel v okolju, ki se mu je le s težavo izognil. B.

3. Po določbi 417. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

4. Iz zahtevi priloženih listin (potrdila o vključenosti v program centra za pomoč, terapijo in socialno rehabilitacijo zasvojenih in zdravniškega potrdila dr.med.B.B., obeh z dne 9.4.2009) izhaja, da je obsojenec vključen v program zdravljenja odvisnosti od heroina, pomirjeval in metadona. V listinah je navedeno, da je njegovo stanje stabilno in da se odloča za vključitev v program detoksikacije, zato bi na prestajanju zaporne kazni zelo nazadoval v svojih prizadevanjih za vključitev v socialno okolje in bi bilo zanj primerneje, da se zaporna kazen nadomesti z ukrepom obveznega zdravljenja odvisnosti. Vrhovno sodišče navedenega ni moglo upoštevati, ker ugotavlja, da vključitev v zdravljenje odvisnosti od drog ni nova okoliščina, saj se je obsojenec že zdravil na Centru za detoksikacijo in sicer od 24.11.2005 za obdobje štirih mesecev, kot je tudi sam navajal na glavni obravnavi z dne 23.6.2006. Očitno je bilo takratno zdravljenje neuspešno, pozitivna prognoza sedanjega zdravljenja pa bi bila preuranjena glede na dejstvo, da pogojev za bivanjsko vključitev v program detoksikacije na Centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog na Psihiatrični kliniki v Ljubljani še ne izpolnjuje. Pri presoji je Vrhovno sodišče upoštevalo izpisek iz kazenske evidence za obsojenega, iz katerega izhaja, da je bil poleg tatvin v sodbi, ki je predmet postopka izredne omilitve kazni, spoznan za krivega tatvin s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju K 107/2007 z dne 10.4.2008, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba s preizkusno dobo od 10.4.2008 do 10.4.2010. Prav tako zoper njega pred istim sodiščem teče kazenski postopek po obtožnem predlogu Okrožnega tožilstva v Kranju K 20/2009 zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil dne 29.10.2008. Nenazadnje pa je obsojencu v zavodu za prestajanje kazni zapora zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, z njegovim soglasjem tudi z zdravljenjem odvisnosti od drog (četrti odstavek 85. člena Kazenskega zakonika - KZ-1). V skladu z 59. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij mora imeti vsak zavod pogoje za zagotavljanje osnovne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti, zdravstvena dejavnost za obsojence pa se lahko opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda.

5. Povrnitev škode oškodovancu, šele po preklicu pogojne obsodbe, s katero je bila ta naložena kot posebni pogoj, pa ni razlog za izredno omilitev kazni. Glede na dejstvo, da je bil rok za izpolnitev obveznosti do 18.11.2006 podaljšan za eno leto in da je ni izpolnil niti do 13.6.2008, ko je bil razpisan zadnji narok v postopku za preklic pogojne obsodbe, na katerega obsojenec kljub izkazanemu vabilu ni prišel, Vrhovno sodišče navedbam zahteve, da se obsojenec ni zavedal pomena posebnega pogoja in posledic neizpolnitve le-tega, kljub nizkemu znesku plačila, ni sledilo, ampak ugotavlja, da obsojenec do preklica pogojne obsodbe resne pripravljenosti do povrnitve škode ni pokazal in gre neizpolnitev posebnega pogoja pripisati izključno njegovi krivdi.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za izredno omilitev kazni, zato je zahtevo zagovornikov obsojenega A.D. za izredno omilitev kazni v skladu s šestim odstavkom 419. člena ZKP zavrnilo.

7. Obsojenec je brez redne zaposlitve in premoženja, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.