Jedro

Tožena stranka je tožnici dolžna povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 13. 5. 2014 (I. točka izreka). Obenem je z II. točko izreka naložilo tožencu, da tožnici v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 248,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper II. točko izreka je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo temeljnega kriterija za povračilo stroškov, to je uspeha v pravdi, temveč je svojo odločitev oprlo zgolj na 156. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in upoštevalo izključno kriterij krivde. Meni, da v obravnavani zadevi ni podano takšno dejansko procesno stanje in da o priglašenih stroških postopka ni bilo mogoče odločati na podlagi 156. člena ZPP. Sklicuje se na komentar k 156. členu ZPP, iz katerega izhaja, da je temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov kriterij uspeha v pravdi, medtem ko je kriterij krivde zgolj korektiv temeljnega pravila. Glede na to, da je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavrglo, bi moralo o stroških postopka odločiti na podlagi 154. člena ZPP. S tem, ko je sodišče tožbo zavrglo, posledično to pomeni, da je tožnica v tem sporu izgubila. Za odločanje o sporu je namreč odločilen končen uspeh strank v pravdi. Zato ni pomembno ali je bila tožba ob vložitvi utemeljena ali ne. Tako izhaja tudi iz komentarja k 154. členu ZPP, da v primeru, če je tožnik ob vložitvi tožbe zanjo imel pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, se šteje, da je tožnik v pravdi propadel. Toženec tudi meni, da ni utemeljen očitek prvostopnega sodišča, da je s tem, ko ni privolil v umik tožbe, zlorabil procesne pravice z namenom, da bi se izognil povračilu stroškov postopka tožnice. Toženec je namreč tožnici zaradi spremembe področne zakonodaje in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 97/2014, v nadaljevanju ZMEPIZ-1A) izdal odločbo z dne 13. 1. 2015, s katero je med drugim odpravil odločbi z dne 14. 4. 2014 in z dne 7. 3. 2014, ki ju je tožnica izpodbijala v tem sporu. Zaradi navedene situacije, si tožnica v obravnavanem socialnem sporu svojega pravnega položaja ni mogla več izboljšati in za vodenje tega socialnega spora ni imela več interesa. Zato je toženec sodišču predlagal, da tožbo zavrže. Ta predlog je bil dan pred umikom tožbe s strani tožnice. Poudarja, da je obstoj procesnih predpostavk osnovni predpogoj za vodenje pravde. Te pogoje je sodišče dolžno presojati po uradni dolžnosti in bi moralo tožbo takoj, ko je bilo seznanjeno z odločbo z dne 13. 1. 2015, zavreči. Sklicuje se na to, da je sklep o zavrženju tožbe ugotovitveni, deklaratoren in časovno vezan na trenutek, ko so nastopili zakonsko določeni pogoji, ne glede na to, kdaj ga je sodišče izdalo. Z zakonom določeni procesni učinki odločilno vplivajo na to, da ni več od dispozicije tožeče stranke odvisno, ali bo tožbo umaknila ali ne. Toženec meni, da je utemeljeno vztrajal pri zavrženju tožbe. Ob izdaji izpodbijanih odločb je ravnal pravilno in zato plačilo pravdnih stroškov ne more biti v njegovo škodo. Razen tega gre za javna sredstva. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno oz. procesno pravo. Pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica tožbo vložila zoper dokončno odločbo toženca št. ... z dne 14. 4. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 7. 3. 2014. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 9. 12. 2010 do 31. 12. 2012 za polni delovni čas 40 ur na teden in da ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-2 od 1. 1. 2013 dalje za polovični delovni čas 20 ur na teden.

6. Z odločbo št. ... z dne 13. 1. 2015, ki jo je toženec izdal že po vloženi tožbi, pa je citirani odločbi z dne 7. 3. 2014 in z dne 14. 4. 2014 odpravil ter štel, da uživalka pokojnine, sedaj tožnica, v skladu s 115.a členom Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/13, 97/14, v nadaljevanju : ZMEPIZ-1) nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 v obdobju od 9. 12. 2010 do 31. 12. 2012 za polni zavarovalni čas za 40 ur na teden in nima lastnosti zavarovanca od 1. 1. 2013 dalje po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-2 za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden. Obenem je odpravil prvostopno odločbo z dne 3. 6. 2014, s katero je bilo ustavljeno izplačilo pokojnine od 9. 12. 2010 do 31. 12. 2012 in izplačevanje sorazmernega dela pokojnine od 1. 1. 2013 dalje in odločil, da se tožnici nadalje izplačuje pokojnina, priznana in odmerjena z odločbo z dne 22. 12. 2009 v določenih mesečnih zneskih. Kot podlago za takšno odločitev je toženec upošteval 115.a člen ZMEPIZ-1A. Ta določa pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno.

7. Po izdaji odločbe z dne 13. 1. 2015 je toženec predlagal, da sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavrže. Za tem pa je tožnica predlagala ustavitev postopka. Ker se je toženec že spustil v obravnavanje zadeve, ga je sodišče prve stopnje skladno z določbo 188. člena ZPP pozvalo, če se z umikom strinja. Od trenutka, ko se je toženec spustil v obravnavanje zadeve, lahko tožnik umakne tožbo do konca glavne obravnave, vendar samo če se z umikom tožbe toženec strinja. V konkretnem primeru pa se toženec s tožbo ni strinjal. Pomeni, da sodišče ne glede na to, da je tožnica tožbo umaknila, brez soglasja toženca tožbe ni moglo šteti za umaknjeno, pač pa je o sporu moralo odločiti. Od spustitve v spor je namreč toženec pridobil pravico, da sodišče o sporu odloči. 8. Ob upoštevanju nastale situacije je sodišče prve stopnje tožbo v skladu z določbo 274. člena ZPP zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zavrglo. Hkrati je odločilo o stroških postopka na podlagi 156. člena ZPP in jih naložilo v plačilo tožencu. Slednja odločitev glede stroškov postopka, je tudi predmet pritožbe.

9. Ne glede na to, da je sodišče izdalo sklep o zavrženju tožbe, je toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, dolžan tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe. Toženec je izpolnil tožbeni zahtevek že po vložitvi tožbe tekom sodnega postopka, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila na podlagi 188. člena ZPP. V primeru, ko toženec izpolni tožbeni zahtevek tekom sodnega postopka in ga s tem pripozna, mora tožena stranka v tem primeru, ko izve, da je zahtevek izpolnjen, tožbo umakniti. V primeru, da bi toženec soglašal z umikom, bi bila tožnica upravičena do povračila stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. Ker pa je sodišče tožbo zaradi nastale pravne situacije zavrglo, je odločitev o stroških postopka oprlo na določbo 156. člena ZPP. Po 156. členu ZPP mora stranka, ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno plačilo stroškov postopka naložilo toženi stranki, ne glede na to, da je izdalo sklep o zavrženju tožbe. Gre za stroške postopka, ki so nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila.

11. Pritožbeno sodišče je takšno stališče zavzelo že večih identičnih zadevah kot npr. v zadevi opr. št. Psp 371/2015, Psp 179/2015, Psp 277/2015 idr.. Pri odločitvi o stroških postopka ni pomembno, da je toženec zaradi pomanjkanja pravnega interesa predlagal zavrženje tožbe preden je tožnica tožbo umaknila, prav tako pa na odločitev o stroških postopka ne vpliva dejstvo, da se je toženec upiral umiku tožbe.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.