Jedro

Golo zanikanje dejstva (neobstoja pravnega razmerja) praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, saj je dolžnost stranke, da se obrazloženo izjavi o navedbah nasprotne stranke. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka s strani tožeče stranke navedenih dejstev ni prerekala oziroma jih je priznala, takih dejstev pa ni treba dokazovati.

Očitek, da sodišče ni zaslišalo stranke (kot dokazno sredstvo) nima veze s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze in se izjavi o navedbah in dokazih nasprotne stranke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka mora tožeči stranki v osmih dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zaradi umika tožbe v višini 165,92 EUR postopek ustavi (I.) ter toženi stranki naložilo plačilo 3.866,00 EUR v postavljenem roku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2022 dalje (II.). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka (III.).

2.Iz pritožbe izhaja, da se tožena stranka pritožuje zoper II. in III. točko izreka navedene odločbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in samo odloči o zadevi ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Podredno predlaga, da sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V gospodarskih sporih se pravila, ki veljajo v sporih majhne vrednosti uporabljajo če se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). Zaradi delnega umika tožbenega zahtevka se je vrednost spornega predmeta med postopkom znižala na 3.866,00 EUR. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 449. člena ZPP je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravila, ki veljajo v postopkih sporov majhne vrednosti. Ker je pritožnica vložila pritožbo zoper obsodilni del sodbe (ne pa tudi zoper del, s katerim je sodišče postopek delno ustavilo) se šteje, da je s tem smiselno soglašala z delnim umikom tožbe, zato se postopek vodi po pravilih spora majhne vrednosti. V skladu z navedenim je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP), sodišče pa je pritožbo obravnavalo v okviru dopustnih pritožbenih razlogov, ki so v sporih majhne vrednosti omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v postopkih sporov majhne vrednosti, vezano. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6.Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine za znesek 4.031,92 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani - centralni oddelek za verodostojno listino je izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega je tožena stranka podala ugovor. Na podlagi tega je sodišče sklep o izvršbi z dne 6. 10. 2022 razveljavilo in sklenilo, da bo o zadevi odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Tožeča stranka je podala dopolnitev tožbe, v kateri je navedla, da je tožena stranka vrnila blago v vrednosti 165,92 EUR, zato zahteva plačilo preostalega zneska v višini 3.866,00 EUR (s pripadki). Navedeno vlogo je sodišče vročilo toženi stranki, skupaj s pozivom, naj nanjo odgovori. Tožena stranka na vlogo ni odgovorila, ni pristopila na informativni narok o mediaciji, niti na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo.

7.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da so navedbe tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi zadostno konkretizirane in da je zanje ponudila zadostne dokaze. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zgolj pavšalno zanikala obstoj pravnega razmerja in celo sama navedla, da se bo do temelja obveznosti lahko opredelila, ko prejme verodostojno listino iz predloga za izvršbo. Ko ji je sodišče vročilo dopolnitev tožbe, v kateri je tožeča stranka konkretizirala svojo terjatev tako po temelju, kot po višini, nanjo ni odgovorila. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, po kateri tožena stranka konkretiziranih navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe s pavšalnimi navedbami v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni obrazloženo prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Breme stranke je namreč, da obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka. Njene pasivnosti pa ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP).

8.Iz istega razloga so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče s tem, ko ni zaslišalo stranke zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč lahko dokazni predlog zavrne, če ni substanciran ali če izvedba dokaza ni potrebna. Za tak položaj gre v obravnavanem primeru. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi pavšalno zanikala obstoj pravnega razmerja s tožečo stranko in v zvezi s tem predlagala svoje zaslišanje, nato pa se do dokazno podprtih navedb tožeče stranke, kljub pozivu ni opredelila. Golo zanikanje dejstva (neobstoja pravnega razmerja) praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, saj je dolžnost stranke, da se obrazloženo izjavi o navedbah nasprotne stranke. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka s strani tožeče stranke navedenih dejstev ni prerekala oziroma jih je priznala, takih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

9.Dalje tožena stranka neutemeljeno očita, da je bilo zaradi neizvedenega dokaza z zaslišanjem stranke napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Ob tem pa pritožnica niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi, niti v pritožbi ne navaja kakšen naj bi bil po njenem temelj nastale obveznosti oziroma o čem naj bi stranka izpovedala. V konkretnem primeru je tožeča stranka zahtevala plačilo za dobavljeno blago, čemur tožena stranka ni obrazloženo ugovarjala. Prvostopenjsko sodišče tako, glede na predhodno pojasnjeno, drugačnega pravnega razmerja niti ni moglo presojati. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, tj. določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo kupoprodajno pogodbo in v zvezi s tem ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva.

10.Ker sodišče ni zaslišalo tožene stranke, mu ta očita, da je kršilo načelo kontradiktornosti in neposrednosti, zaradi česar je ravnalo diskriminatorno in kršilo pravico stranke do izjave. Načelo kontradiktornosti sodišče obvezuje, da vsaki stranki da možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Temu je prvostopenjsko sodišče zadostilo že s tem, ko je toženi stranki vročilo dopolnitev tožbe v odgovor in jo vabilo na informativni narok o mediaciji, pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. S tem ji je namreč omogočilo, da aktivno sodeluje v postopku. Tožena stranka je tista, ki zaradi pasivnosti svojih pravic ni izkoristila. Poleg tega očitek, da sodišče ni zaslišalo stranke (kot dokazno sredstvo) nima veze s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze in se izjavi o navedbah in dokazih nasprotne stranke. Prvostopenjskemu sodišču v zvezi s tem ni mogoče očitati nobenih kršitev.

11.Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti propadla, mora nasprotni stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 22 Odvetniške tarife - OT), povečano za 2% materialne stroške (11. člen OT) in 22% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR skupaj znaša 229,5 EUR, povečano za 22% DDV v znesku 50,49 EUR, skupaj 279,99 EUR.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 214, 214/1, 214/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.