Jedro

Glede na ugotovljeno komunikacijo med organi, časovno distanco med opravljenim inšpekcijskim nadzorom ter pričetkom policijskih aktivnosti in neizkazanost morebitnega usmerjanja davčnega organa s strani organov odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnikov, da je davčni organ vodil prikrito preiskavo zoper obtoženca zaradi predmetnega kaznivega dejanja. Takšnega pritožbenega stališča ne podpira niti vsebina davčnega delovanja, ki je predstavljala le izvrševanje pooblastil po davčni zakonodaji v okviru davčnega postopka.

Izrek

Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo predlog zagovornikov obtoženega A. A. za izločitev dokazov, in sicer odločb Davčnega urada Republike Slovenije (DURS) z dne 10. 12. 2012 in 5. 10. 2012, zapisnika DURS z dne 10. 8. 2012 in izpovedbe priče B. B. 2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obtoženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču so predlagali, naj „izpodbijani sklep razveljavi, predlogu obtoženca za izločitev spornih dokazov ugodi in sporno pridobljene dokaze izloči iz procesnega gradiva“.

3. Odgovor na pritožbo je podal okrožni državni tožilec C. C. s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožniki se zavzemajo za izločitev dokazov, pridobljenih v davčnem inšpekcijskem nadzoru. Zatrjujejo, da je bil postopek davčnega nadzora že od začetka usmerjen v pridobivanje dokaznega gradiva za potrebe kazenskega postopka, na takšen način zbrani dokazi pa pomenijo kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, saj obtoženec ni bil poučen o pravicah iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, konkretneje o privilegiju zoper samoobtožbo.

6. Pritožbeno sodišče se s stališčem pritožnikov ne strinja in pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi niso podane okoliščine, ki bi kazale, da je davčna uprava pod krinko inšpekcijskega postopka dejansko vršila predkazenski postopek in v njem, namesto organov pregona, zbirala za obtoženca obremenilne dokaze.

7. Da so se ravnanja obtožencev kot morebitna kazniva dejanja začela preiskovati šele po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru v družbah Skupine X. d. o. o., je razvidno že iz v izpodbijanem sklepu opisanega časovnega sosledja dogodkov in komunikacije med posameznimi organi. Tako je Generalni davčni urad dne 7. 5. 2013 (več kot leto dni po izdaji zapisnika in odločbe davčnega organa) o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora v družbah X. d. o. o. in X-A d. o. o. obvestil Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), le-ta pa je obvestilo davčnega organa dne 9. 6. 2013 poslala na Okrožno državno tožilstvo v Kranju z navedbo, da iz ugotovitev davčnega organa izhajajo ravnanja odgovornih oseb, ki kažejo na sum obstoja znakov dodatnih kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Šele po tem obvestilu in po naknadno pridobljeni dokumentaciji Generalnega davčnega urada je pristojna tožilka ocenila, da je podan sum, da je A. A. storil kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1, o čemer je z dopisom dne 6. 12. 2013 obvestila Policijsko upravo Kranj in ji je podala usmeritve, kako naj razišče okoliščine, povezane s sklenitvijo pogodbe o mandatu. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi policija ali tožilstvo že pred opravljenim davčnim inšpekcijskim nadzorom razpolagala s podatki, ki bi nakazovali na obstoj suma storitve obravnavanega kaznivega dejanja, še manj pa, da bi davčnemu organu dajala kakršnekoli usmeritve za prikrito pridobivanje podatkov za potrebe kasnejšega kazenskega postopka.

8. Pritožniki z navedbami, da so se v družbah Skupine X. že v letu 2011 preiskovali sumi nekaterih nepravilnosti, ne morejo utemeljiti svojega stališča, da je bil tedaj osredotočen tudi sum storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Drži, da se je v letu 2011 vodil predkazenski postopek, vendar se je nanašal na povsem druge očitke in sume nepravilnosti, kot je obravnavani, kar potrjujejo tudi medijski članki, na katere se sklicujejo pritožniki. Iz njih je razvidno, da so policijski postopki in preiskave v družbah X. leta 2011 potekali v zvezi z izplačilom nagrade preko kadrovske agencije F. in domnevno prilagojenimi fakturami, s prodajo stanovanj, garaže ter plovila. V pritožbi izpostavljeni članki v ničemer ne potrjujejo pritožbenih navedb, da naj bi policija tedaj obravnavala tudi očitke predmetnega kaznivega dejanja. Glede na navedeno in ob odsotnosti morebitnih drugih dokazov niso utemeljene in tudi ne izkazane pritožbene trditve, da naj bi policija preiskovala „celotno poslovanje“ družb Skupine X., vključno s sedaj obravnavanimi očitki o izplačilih na podlagi pogodbe o mandatu, nadaljnje navedbe, da se je policija „seveda seznanila tudi s pogodbo in transakcijami iz prokure“, pa predstavljajo zgolj (pavšalno) sklepanje pritožnikov. Ob tem velja dodati, da četudi se je policija seznanila s pogodbo o mandatu, to samo po sebi še ne pomeni, da je bil tedaj že osredotočen sum, da je obtoženi A. A. storil predmetno kaznivo dejanje.

9. Nadalje drži, da je sum korupcije v družbah Skupine X. v letu 2011 obravnavala tudi KPK, ki je informacije o domnevnih nepravilnostih pri poslovodstvu družb odstopila pristojnim organom, med drugim Inšpektoratu za delo in DURS, ki je na tej podlagi opravil davčni nadzor, vendar pa je takšno postopanje normalno in pričakovano ter opisano sodelovanje med organi ne omogoča zaključka o prikritem kazenskem postopku. V okoliščini, da je KPK (ki ni organ pregona) informacije o morebitnih nepravilnostih posredovala pristojnim organom, ki so, vsak v skladu s svojimi pristojnostmi, opravili nadzor, pritožbeno sodišče ne vidi ničesar spornega, navedeno pa tudi ne daje podlage za zaključek, kot posplošeno zatrjujejo pritožniki, da je v tistem trenutku obstajal osredotočen sum storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbene navedbe, da naj bi KPK vsem organom sporočila o sporni mandatni pogodbi, in nadaljnje navedbe, da so vsi organi usklajeno delovali in iskali dokaze za kazenski postopek, pa pritožbeno sodišče zavrača kot povsem pavšalne in brez osnove v podatkih spisa. Razpoložljivo gradivo ne izkazuje pritožbenih navedb, da naj bi bila policija ali tožilstvo v letu 2011 seznanjena z očitki obravnavanega kaznivega dejanja in da bi ob tem usmerjala ali dajala navodila davčnemu oziroma drugemu organu. Pripomniti je, da je tudi KPK o sumu storitve obravnavanega kaznivega dejanja prvič zapisala v dopisu tožilstvu dne 9. 6. 2013, torej šele na podlagi ugotovitev davčnega inšpekcijskega postopka.

10. Glede na navedeno, upoštevaje že opisano komunikacijo med organi, časovno distanco med opravljenim inšpekcijskim nadzorom ter pričetkom policijskih aktivnosti (pri čemer pritožbeno sodišče ne sledi navedbam pritožbe o namernem ustvarjanju časovne razlike z namenom prikrivanja sodelovanja) in neizkazanost morebitnega usmerjanja davčnega organa s strani organov odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnikov, da je davčni organ vodil prikrito preiskavo zoper obtoženca zaradi predmetnega kaznivega dejanja.

11. Takšnega pritožbenega stališča ne podpira niti vsebina davčnega delovanja, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljala le izvrševanje pooblastil po davčni zakonodaji v okviru davčnega postopka. Davčni postopek je bil v predmetnem primeru namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti oziroma nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti, in sicer je davčna inšpektorica pri pravni osebi X-A d. o. o. opravila nadzor davka od dohodkov za obdobje leta 2010. Davčni zavezanec je med odhodki (konkretneje stroški pogodb o delu) izkazoval tudi stroške prokurista po mandatni pogodbi. Ker mora davčni organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odločbo o odmeri davka, je zanj relevantna tudi morebitna ugotovitev navideznosti posameznega pravnega posla. Zakon o davčnem postopku (ZdavP-2) namreč v 74. členu določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje; če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. Davčni organ je v zapisniku z dne 10. 8. 2012 podrobno obrazložil, na podlagi katerih okoliščin je ugotovil, da je bila mandatna pogodba zgolj navidezna (primeroma je izpostaviti okoliščine, da prokurist nalog in obveznosti, dogovorjenih v pogodbi o mandatu, ni opravljal, da je izpolnjeval nekatere naloge, ki jih je opravljal že pred podpisom te pogodbe, in se tako njegova vloga pri zavezancu za davek ni spremenila, je pa po novem prejemal mesečne nagrade v višini 6.300,00 EUR bruto). Ob tem je, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, za dodatno razjasnitev okoliščin običajen del davčnega inšpekcijskega postopka tudi razgovor davčne inšpektorice z upravo družbe in naložitev zavezanki dostavo relevantne dokumentacije. Presoja pristnosti pravnega posla oziroma ugotovitev v inšpekcijskem nadzoru, da je bila pogodba o mandatu, na podlagi katere je zavezanec za davek izkazoval odhodke, zgolj navidezna, je bila nedvomno pomembna za ugotavljanje obstoja in višine davčne obveznosti. Navedeno potrjuje že dejstvo, da je na podlagi takšne ugotovitve DURS družbi X-A d. o. o. dodatno odmeril davek. Z navedbami pritožnikov, da je inšpektorica zbirala podatke, ki za njeno delo niso bili potrebni, temveč so pomembni zgolj z vidika očitanega kaznivega dejanja, se tako ni mogoče strinjati.

12. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da v obravnavanem primeru ni mogoče prepoznati podlage, ki bi kazala na to, da je davčni organ že po dejanskem začetku (pred)kazenskega postopka usmerjeno zbiral podatke za kasnejši formalni policijski postopek, kar šele bi lahko razširilo domet privilegija zoper samoobtožbo tudi na davčni postopek. Ker dokazi, zbrani v davčnem postopku, niso bili pridobljeni z zatrjevano kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je pritrditi odločitvi prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga zagovornikov obtoženega A. A. za izločitev dokazov.

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa prav tako ni zaznalo kršitev, katere v skladu z določbo petega odstavka 402. člena ZKP preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornikov obtoženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno.