Jedro

Odločba sodišča združenega dela s katero je odločeno o obveznosti plačila za neizplačani osebni dohodek opisno ne pa z zneskom, je izvršilni naslov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 17.1.1996, utesnilo izvršbo, dovoljeno s tem sklepom ter odločilo, da se nadaljuje izvršba zaradi izterjave izostale plače v znesku 3.114.332,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1996 dalje do plačila ter stroškov postopka v znesku 19.800,00 SIT in stroškov sklepa o izvršbi v znesku 7.315,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti. Upniku je priznalo nadaljnje izvršilne stroške v znesku 28.815,40 SIT. Izvršbo je dovolilo na podlagi pravnomočne odločbe Sodišča združenega dela v Mariboru opr. št. S ... z dne 19.10.1993. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi dolžnice, razveljavilo sklep o dovolitvi izvršbe zaradi izterjave upnikove izostale plače v znesku 3.114.332,00 SIT ter v tem delu izvršilni predlog zavrglo. Upniku je naložilo plačilo pritožbenih stroškov v znesku 13.300,00 SIT. Odločbe sodišča združenega dela ni štelo za primeren izvršilni naslov, ker ne navaja vsote denarne obveznosti in časa izpolnitve te obveznosti. Ker upnik uveljavlja plačo za čas do pravnomočnosti odločbe, ni mogoče uporabiti določbe 232. čl. Zakona o izvršilnem postopku.

Zoper ta sklep vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in sicer 20. in 232. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Navaja, da je odločba sodišča združenega dela izvršilni naslov ob upoštevanju določila 232. čl. ZIP Treba je upoštevati posebnosti postopka pred sodišči združenega dela, ki niso bila vezana na zahtevek predlagatelja. Odločba Sodišča združenega dela v Mariboru opr. št. S ... je primeren izvršilni naslov, saj so v njej vsi elementi, ki jih zahteva 20. čl. ZIP, tudi čas izpolnitve obveznosti. Ni določen samo obseg obveznosti, ki pa ga na podlagi 232. čl. ZIP določi izvršilno sodišče. Ne gre prezreti, da sta tako upnik kot dolžnica šteli odločbo za primeren izvršilni naslov. Spor je bil le glede višine osebnega dohodka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki pa nanjo nista odgovorili (2. odst. 408. čl. in 3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 14. čl. ZIP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

O upnikovem zahtevku za plačilo osebnega dohodka za čas, ko mu je bilo nezakonito onemogočeno delati pri dolžnici, je bilo pravnomočno odločeno z odločbo Sodišča združenega dela v Mariboru opr. št. S ... z dne 19.10.1993 v zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp ... z dne 19.1.1995. S to odločbo ni določen znesek, ki ga iz tega naslova dolguje dolžnica upniku, določeno pa je, da mora dolžnica plačati upniku za čas, ko ni delal, prikrajšanje na osebnem dohodku, kot da bi delal na delovnem mestu, kjer je bil do prenehanja dela. Izrek odločbe je dovolj natančen, da je znesek upnikove terjatve določljiv. Ne gre za vmesno odločbo, kot napačno razloguje sklep sodišča druge stopnje, saj je bilo odločeno o celotnem spornem razmerju. Odločitev o znesku sporne terjatve ni bila pridržana za kasneje. Zato ima navedena odločba, če se upoštevajo posebnosti postopka pred sodišči združenega dela in določba 232. čl. ZIP, vse elemente po 20. čl. ZIP, da jo je mogoče šteti za primeren izvršilni naslov.

Po določbi 232. čl. ZIP določi izvršilno sodišče delavcu nadomestilo za neizplačane osebne dohodke, zapadle po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi na delo. Izvršilno sodišče je torej pristojno, da samo določi ta znesek na podlagi osebnega dohodka, ki bi ga delavec dobil, če bi bil na delu (5. odst. 232. čl. ZIP). V obravnavani zadevi uveljavlja upnik plačilo nadomestila za neizplačani osebni dohodek (pretežno) za čas do pravnomočnosti odločbe sodišča združenega dela. Določbo 232. čl. ZIP pa je treba uporabiti tudi v tem primeru. Bistveno je, da je pravnomočno odločeno o vrnitvi na delo in o obveznosti plačila nadomestila za neizplačani osebni dohodek v višini, kot bi ga upnik prejemal, če bi delal na svojem delovnem mestu. Izvršilno sodišče v obravnavanem primeru razpolaga z vsemi elementi, ki jih predpostavlja določba 232. čl. ZIP, in je zato dolžno v izvršilnem postopku določiti znesek, ki pripada upniku. V tej zadevi je to očitno tudi glede na stališče dolžnice, ki je predložila svoj obračun neizplačanega osebnega dohodka, in je vsaj v tem obsegu izvršljivost odločbe sodišča združenega dela nesporna. Zato ni nobene ovire, da izvršilno sodišče ugodi upnikovemu predlogu za prisilno izterjavo njegove terjatve. V primeru, če izvršilno sodišče ne bo ugodilo upnikovemu zahtevku v celoti, pa bo moralo v skladu z določbo 54. čl. ZIP napotiti upnika, da presežek uveljavlja pred pristojnim sodiščem.

Razlogi, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, so podani. Zato je Vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje (drugi odst. 408.čl. in prvi odst. 394.čl. ZPP v zvezi s 14.čl. ZIP). Pravno stališče Vrhovnega sodišča je razvidno iz gornje obrazložitve. Napotki za nadaljnje postopanje zato niso potrebni.