Jedro

Samo na podlagi pogodbe ni mogoče pridobiti lastninske pravice – zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zastara.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev: da v solastnino vseh strank ne sodi gospodarsko poslopje na parc. št. 199; da je tožnik lastnik navedenega poslopja in solastnik zemljišča; da v solastnino ne sodi sadovnjak z njivo do 1/2 parc. št. 201; da je tožnik lastnik do ½ tega zemljišča; da so toženci to dolžni priznati in izstaviti listino, na podlagi katere bo možen vpis v gornjem obsegu na ime tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovitveni del tožbe zavrnilo, ker na podlagi pravnega posla tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice. Zahtevek za izstavitev listine je zavrnilo, potem ko je tožena stranka ugovarjala zastaranje, kajti zastaralni rok za izstavitev listine je že potekel. Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. V pritožbi navaja, da je veljavna pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. Stvarnopravni zahtevek ne more zastarati. Zahteval je izdajo listine za vpis v zemljiško knjigo. Pritožnik je bil izigran in prevaran, ker sodediči sebi priznavajo vse zase predlagane zahtevke, pritožniku pa nič. Ustna darilna pogodba je veljavna. Bila je realizirana. Tožnik ima vse nepremičnine v lasti in posesti že celih 33 let. Njegov zahtevek je točno tak, kakor je zahtevek toženke D.G.. Sodišče je tak zahtevek gladko odobrilo. Sodišče mora to upoštevati. Nepravično je, da se nekaterim ustna pogodba s sodbo priznava in se sklicuje na realizacijo, tožniku pa ne.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Z razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila ustna darilna pogodba sklenjena in realizirana. Še preden bi bilo to treba ugotavljati, je namreč ugotovilo, da iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožba je torej po ugotovitvah sodišča prve stopnje nesklepčna. S tem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ugotovitve, da je lastnik, tožnik ne more zahtevati na podlagi trditve, da je bila sklenjena darilna pogodba. Samo na podlagi darilne pogodbe se lastninska pravica ni pridobila, niti po določbah Občega državljanskega zakonika – ODZ, pa tudi ne po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR. Tudi sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik – SPZ v 1. odst. 49. člena za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo.

Pritožba se sklicuje na realizacijo pogodbe in na primerljivo situacijo pri drugi dedinji. Vendar spregleda, da je sodišče prve stopnje poudarilo, da bi tudi v primeru, če bi ugotovilo, da je do darilne pogodbe prišlo, moralo ugotovitveni zahtevek zavrniti iz že navedenih razlogov. Skratka, vprašanje pogodbe je nepomembno, ker se na podlagi pogodbe lastninska pravica še ne pridobi. Zato niso upoštevne pritožbene trditve, ki se nanašajo na to, češ da je bila darilna pogodba glede DG priznana.

Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izdajo zemljiškoknjižne listine. Tudi če bi bila pogodba res sklenjena, je zahtevek zastaran. Kot je na ugovor tožene stranke pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je to zahtevek za izpolnitev pogodbe, ki je zastaran tako po določbah ODZ, kot po določbah ZOR. Enako določbo pa ima tudi 350. člen Obligacijskega zakonika – OZ, ki izrecno določa, da terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih.

Tako kot v nobenem od predpisov, ki so urejali in še urejajo stvarnopravna razmerja, ni podlage za ugotovitev, da je samo na podlagi pogodbe mogoče pridobiti lastninsko pravico, tudi v določbah zakonov, ki urejajo, ali so urejali obligacijskopravna razmerja, ni podlage za neomejeno dolg zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.