Jedro

Specifične okoliščine konkretnega primera, ko sta bila pritožnik in njegova zunajzakonska partnerica, stike s katero zahteva, soobtoženca, ki sta bila z isto sodbo spoznana za kriva istih kaznivih dejanj, ki sta jih storila v sostorilstvu, trenutno pa se nahajata v priporu iz razloga begosumnosti, utemeljujejo spoznanje, da tudi v fazi po izreku še ne pravnomočne sodbe utegne nastati škoda za postopek, ki bi se lahko udejanjila v obliki dogovarjanja pritožnika in njegove partnerke za beg.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se zahtevi obsojenca ugodi in se ga še pred pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 41388/2019 z dne 11. 10. 2019 odda v zavod za prestajanje kazni. V drugi točki izreka pa je odločilo, da se obsojencu ne dovoli obisk partnerke A. A. 2. Zoper sklep je pritožbo vložil obsojenec (takrat obtoženec), brez navedbe razlogov in s predlogom, da Višje sodišče njegovi prošnji ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijani sklep preizkušalo glede na stanje, kakršno je veljalo ob izdaji sklepa. Sklep je bil namreč izdan dne 15. 1. 2020, sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 41388/2019 z dne 11. 10. 2019, s katero je bil pritožnik obsojen, pa je nato naknadno, skladno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 41388/2019 z dne 16. 1. 2020, postala pravnomočna dne 21. 1. 2020, s čimer je pritožnik dobil status obsojenca. V kolikor bi pritožbeno sodišče sklep presojalo upoštevajoč pravnomočnost navedene sodbe, bi sicer moralo ugotoviti, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa.

5. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je, kakor je povsem pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, konkretna situacija specifična, saj sta bila pritožnik in njegova zunajzakonska partnerica, stike s kateri zahteva, soobtoženca, ki sta bila z isto sodbo spoznana za kriva istih kaznivih dejanj, ki sta jih storila v sostorilstvu, trenutno pa se oba nahajata v priporu iz razloga begosumnosti.

6. Pri presoji tovrstne situacije je potrebno v luči omenjene specifičnosti uporabiti tako določbo drugega odstavka 209. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki pravi, da se zoper pripornika lahko uporabijo le omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo izvedbi postopka, kot tudi določbo prvega odstavka 213.b člena ZKP, ki preiskovalnemu sodniku oz. predsedniku senata ob odločanju o obiskih pripornika podeljuje pristojnost s sklepom prepovedati posamezne obiske, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek.

7. Čeprav je škoda za postopek praviloma omejena na fazo preiskave,1 pa, kakor je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče v 7. točki obrazložitve napadenega sklepa, opisane specifične okoliščine utemeljujejo spoznanje, da tudi v fazi po izreku še ne pravnomočne sodbe utegne nastati škoda za postopek, ki bi se lahko udejanjila v obliki dogovarjanja pritožnika in njegove partnerke za beg.2 Omejitev medsebojnih obiskov tako predstavlja zakonit in sorazmeren poseg v pritožnikovo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja po 35. členu Ustave Republike Slovenije in 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker je omejitev potrebna, da se prepreči dogovarjanje o begu, ki bi nedvomno lahko škodovalo izvedbi postopka. Pri tem pritožbeno sodišče, glede na pritožbene navedbe poudarja še, da stiki pritožnika s partnerko s tem niso v celoti onemogočeni, saj pritožniku ni bila omejena pravica do dopisovanja ali drugih stikov (denimo telefonske komunikacije) z osebami zunaj zavoda, kamor spada tudi njegova partnerka kot oseba, ki je v priporu v drugem zavodu za izvrševanje kazni zapora.3

8. Pritožnik ne ponudi nobenih navedb, s katerimi bi tovrstne zaključke prvostopenjskega sodišča izpodbijal, ampak v pritožbi navaja le, da imata s partnerko otroka, da se imata rada in da jo pogreša. Pritožbeno sodišče zaključuje, da takšne navedbe ne omajejo pravilnosti stališča prvostopenjskega sodišča. 9. Pritožbeno sodišče nazadnje ugotavlja še, da je prvostopenjsko sodišče pritožnika v 6. točki izpodbijanega sklepa povsem pravilno poučilo, da je o premestitvi pripornika pristojno odločati le na predlog direktorja zavoda in le v taksativno naštetih primerih iz tretjega odstavka 212. člena ZKP. Posledično tudi pritožbeno sodišče, kljub prošnji pritožnika, v odsotnosti predloga direktorja zavoda, o premestitvi ni odločalo.

10. Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da pritožba ni utemeljena in jo je, ker tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP) ni našlo nepravilnosti, kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 500. 2 Podobno tudi sklep VSL II kp 16606/2016 z dne 15.2.2017 in Sklep VSL II Kp 12195/2019 z dne 16.1.2020. 3 Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 501.