Jedro

Pri odločanju o višini odškodnine je treba izhajati iz temeljnega načela o popolni odškodnini. Višino stroškov za popravilo avta je sodišče pravilno ugotavljalo na podlagi izvedenskega mnenja in predloženih računov. Tudi če stroškov škode tožnik (še) ne bi odpravil in računov ne bi imel, bi bil upravičen do odškodnine v višini prikrajšanja njegovega premoženja.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških (tč. II.3.) spremeni tako, da se znesek 2.276,69 EUR nadomesti z zneskom 1.662,24 EUR.

V ostalem se pritožbi zavrneta in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

Po pravnomočnosti vmesne sodbe je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo toženkama naložilo, da tožniku plačata 70 % naslednjih zneskov odškodnine: - 114,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1996 do 31.12.2001; - 2.667,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.1997 do 31.12.2001; - 527,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.1997 do 31.12.2001; Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženkama pa naložilo še solidarno plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 2.276,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo sta se obe toženki pravočasno pritožili. Uveljavljata vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB-3) predvidene pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev sodbe, druga toženka pa še sojenje pred drugim sodnikom.

Prva toženka v obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo izven uveljavljanih tožbenih zahtevkov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je nepravilno štelo, da tožnik zahteva 5.962,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1996 dalje. Tožba mora obsegati določen in ne le določljiv tožbeni zahtevek, sodišče pa mora odločati v teh mejah. Znesek 527,05 EUR je sodišče tožniku priznalo iz naslova zmanjšanja vrednosti avtomobila, čeprav zahtevka iz navedenega naslova ni postavil. V letu 1997, ko naj bi tožnik plačal oba računa, je prometni davek za rezervne dele znašal 5 % in ne 20 %, kot je navedeno v računih. Očitno je, da sta bila računa izstavljena za potrebe pravde in ne dokazujeta dejanskega plačila. Zato je predlagala, da sodišče tožnika pozove k predložitvi računov v izvirniku, vendar sodišče predlogu ni sledilo in v sodbi tega ni obrazložilo. Iz sodbe ne izhaja, katere rezervne dele je sodišče priznalo in zato sodbe ni mogoče preizkusiti, izrek pa nasprotuje razlogom. Za rezervne dele je sodišče tožniku priznalo skupaj 589.488,20 SIT, torej več, kot je ocenil izvedenec. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izpoved tožnika ne potrjuje njegovih navedb, da je nekatere rezervne dele nabavil pri prijateljih in znancih. Tožnik ni pojasnil, za katere rezervne dele gre in o tem ni predložil dokazov. Kateri rezervni deli so manj kakovostni, sodišče ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami in dopolnitvami) glede teka zamudnih obresti. Pri odločitvi o stroških je napačno uporabilo določbo 2. odst. 154. člena ZPP, Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.

Druga toženka v obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je tožniku prisodilo odškodnino za manjvrednost, čeprav tega ni zahteval in se o tem zahtevku toženka ni mogla izjaviti (8. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Sodišče je odločilo preko tožbenega zahtevka. Ugodilo je primarnemu zahtevku, zato ni bilo podlage za odločanje o podrejenem zahtevku. Sodbe zaradi pomanjkljivosti tudi ni mogoče preizkusiti, s čimer je storjena bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Tožniku je prisodilo stroške za popravilo, za katero ni podal konkretnih dejstev in ni predložil dokazov. Zaključek sodišča, da je tožnik pri popravilu varčeval je protispisen, saj nasprotuje tožnikovi izpovedi. Sodba nima razlogov o tem, kateri rezervni deli so bili nabavljeni v tujini in pri znancih in kateri so bili popravljeni, namesto zamenjani. Sodba tudi nima razlogov, kaj predstavlja znesek 339.533 SIT in kako ga je sodišče prve stopnje določilo ter o tem, ali in kolikšna je razlika med ceno in kvaliteto originalnih rezervnih delov v primerjavi z neoriginalnimi. Nosilni razlogi si nasprotujejo, zato pravilnosti odločitve o višini odškodnine ni mogoče preizkusiti. Sodišče je ugotovilo nižje stroške popravila, kot je ugotovil izvedenec, na koncu pa je tožniku prisodilo 527,05 EUR kot odškodnino za zmanjšanje vrednosti zaradi varčevanja pri popravilu. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik ni pojasnil, katere dele je nabavil v tujini in pri znancih. Nedokazane so ugotovitve sodišča, da na predložnih računih manjka cel kup delov, ki bi morali biti zamenjani. Tudi izvedenec V. se na zaslišanju o tem ni izjavil in tega ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje v sodbi. Nesprejemljiva in nedokazana je ugotovitev, da je tožnik pri popravilu varčeval tako, da je poškodovane dele popravljal namesto, da bi jih zamenjal. Sodišče ni upoštevalo, da je treba postavkama "redni servis" in "montaža centralnega zaklepanja", ki ju je odštelo, prišteti še 5 % davek. Razen tega bi moralo sodišče odšteti še stroške centralnega zaklepanja in 20 % davek. Tožnik ni upravičen do 20 % davka za rezervne dele, za katere je sodišče upoštevalo dejanske cene. V spornem času so bili rezervni deli obdavčeni s 5 %. Ker je tožnik sam poskrbel za vzpostavitev prejšnjega stanja, bi moralo sodišče ugotoviti le dejanske stroške po računih. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi tožniku lahko priznalo zakonske zamudne obresti šele od vložitve tožbe. Napačna je tudi odločitev o stroških. Ob pravilni uporabi 154. in 155. člena ZPP bi moralo sodišče drugi toženki prisoditi pravdne stroške glede na končni uspeh v pravdi. Tožnik je uspel le s 38,9 % zahtevka in bi moralo sodišče drugotoženki priznati stroške glede na njen uspeh. Toženki sta upravičeno nasprotovali zahtevku. Sodišče je neutemeljeno priznalo tožniku 6 x po 375 točk za vse pripravljalne vloge, čeprav za tretjo in naslednje pripravljalne vloge Odvetniška tarifa predvidena le 50 % in ne 75 % točk od prve pripravljalne vloge. Zaradi številnih nepravilnosti v škodo toženk in izrazito pristranskega sojenja drugotoženka predlaga, da pritožbeno sodišče odredi, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.

Pritožbi sta delno utemeljeni le glede odločitve o stroških.

Sodišče prve stopnje je v 2. odstavku na 7. strani sodbe pravilno pojasnilo, da je treba tožnikov denarni tožbeni zahtevek obravnavati kot en zahtevek in upoštevati najvišji uveljavljeni znesek. Ker pa je sledilo ugovoru zastaranja, je upoštevalo znesek 5.292,03 EUR, kolikor je tožnik zahteval s tožbo, in s prisojenim zneskom v višini 70 % od skupno 3.309,13 EUR, tožbeni zahtevek ni prekoračen. Ni tudi mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za manjvrednost vozila, ki da je ni uveljavljal, in da se glede tega dela zahtevka toženki nista mogli izjaviti. Tožnik je od toženk, razen stroškov vleke, zahteval stroške popravila avtomobila. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini potrebnih stroškov oprlo na mnenje izvedenca avtomobilske stroke V.. V zadnjem odstavku na 4. strani, 5. strani in 1. odstavku 6. strani sodbe je sodišče prve stopnje navedlo jasne in popolne razloge, ki odločitev o višini stroškov za popravilo avtomobila utemeljujejo in omogočajo preizkus njene pravilnosti. Sodišče tožniku ni prisodilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti avtomobila, pač pa mu je, ob upoštevanju načela o popolni odškodnini, prisodilo znesek, ki ga je izračunal izvedenec in je potreben za vzpostavitev prejšnje vrednosti avtomobila. Upoštevalo je višino prometnega davka, kot ga je ugotovilo na podlagi računov, saj v postopku pred prvostopenjskim sodiščem toženki temu nista ugovarjali. Prva toženka tudi ni podala nikakršne podlage za utemeljitev dvoma, da v spis predloženi fotokopiji računov ne ustrezata originalu. Ker se na računa navezuje blagajniški prejemek, ki izkazuje plačilo računov, sodišče prve stopnje ni imelo nikakršnega razloga, da bi podvomilo v verodostojnost predloženih listin. Iz razlogov sodbe tudi jasno izhaja, katere stroške za rezervne dele je sodišče tožniku priznalo. V korist toženk je celo upoštevalo predložena računa in za tiste dele, ki so zajeti v računih, tožniku priznalo dejansko nastale stroške (glej 2. odstavek na 6. strani sodbe). Za rezervne dele, nabavljene v tujini in pri znancih, sodišče stroškov tožnika ni upoštevalo (glej zadnji odstavek na 6. strani in 1. odstavek na 7. strani sodbe), ker se je oprlo na mnenje izvedenca. Očitek o pomanjkljivih razlogih sodbe, ki naj bi preprečevali presojo pravilnosti odločitve, je povsem neutemeljen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zoper pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja ter pravilnost uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini odškodnine izhajalo iz temeljnega načela odškodninskega prava o popolni odškodnini. Višino stroškov je ugotavljalo na podlagi mnenja izvedenca in predloženih računov. Ker so bili stroški potrebnega popravila ugotovljeni z mnenjem izvedenca, ni bilo treba, da bi sodišče ugotavljalo, katere rezervne dele in po kakšni ceni je tožnik nabavljal drugje in ne na servisu, ki je izstavil račun. Tudi v primeru, če tožnik škode ne bi odpravil, in računov ne bi imel, bi bil upravičen do odškodnine v višini prikrajšanja njegovega premoženja. Ni res, da ni bila dokazana ugotovitev, da računa ne vsebujeta vseh delov, ki jih je bilo treba zamenjati. Pritožbeno sodišče v celoti sledi prepričljivim razlogom, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni upoštevalo le obeh predloženih računov, pač pa je sledilo mnenju izvedenca (glej zadnji odstavek na 4. strani in 1. odstavek na 5. strani sodbe). Višino prometnega davka je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi predloženih računov, saj toženki temu nista ugovarjali, prvotoženka pa ni utemeljila dvoma v verodostojnost v spis predloženih fotokopij računov. Ker se na obe fotokopiji navezuje tudi blagajniški prejemek, ki izkazuje plačilo računov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobene podlage za dvom v verodostojnost računov oziroma fotokopij. Drugotoženka je šele prvič v pritožbi podala navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg montaže centralnega zaklepanja upoštevati tudi avtomat za zaklepanje, zato te pritožbene navedbe, ob upoštevanju 1. odst. 337. člena ZPP, ni mogoče upoštevati.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri odločitvi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik za stroške vleke in stroške popravila avtomobila, ki ga obsegata oba računa upravičen do zamudnih obresti od datuma plačila, od preostalega zneska pa je sodišče zamudne obresti priznalo šele od vložitve tožbe dalje.

Delno pa sta utemeljeni pritožbi zoper odločitev o stroških. Določba 2. odst. 154. člena ZPP pri delnem uspehu v pravdi narekuje upoštevanje okoliščin primera. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo sprejemljive razloge, zaradi katerih je toženkama naložilo povračilo stroškov v deležu tožnikovega uspeha v pravdi, ne da bi upoštevalo uspeh nasprotne stranke. Pravilno je ločeno upoštevalo tožnikov uspeh glede temelja in višine, saj je bil glede temelja zahtevka izveden obsežen dokazni postopek. Delno pa sta utemeljeni pritožbi zoper pravilnost uporabe Odvetniške tarife - OT. Pritožbi pravilno opozarjata, da je odvetnik za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo upravičen do nagrade v višini 75 % iz tarifne številke 18, torej do vrednosti 300 točk, za nadaljnje pripravljalne vloge pa je, po 3. točki tarifne številke 19, upravičen do nagrade v vrednosti 50 % iz tarifne številke 18. Za pripravljalne vloge je sodišče tožniku priznalo nagrado v skupni vrednosti 2.250 točk, upravičen pa je le do nagrade v vrednosti 1.300 točk, razlika znaša 950 točk. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP tožnik ni upravičen do nagrade za sestavo pritožbe, ki je bila zavrnjena kot neutemeljena, za kar je sodišče prve stopnje priznalo vrednost 500 točk. Za narok 8.7.2005 je tožnik upravičen do nagrade v vrednosti 200 točk (2. točka tarifne št. 20). Tožnik je upravičen do povračila nagrade odvetniku v vrednosti 2.990 točk (4.640 točk - 1.650 točk), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR predstavlja znesek 1.372,41 EUR. Od tega zneska je treba obračunati še 20 % DDV in 2 % materialne stroške, kar predstavlja skupaj 301,93 EUR. Nobena od pritožb ne izpodbija stroškov prihoda na sodišče in parkirnine v vrednosti 387,40 EUR in izvedenine v vrednosti 437,88 EUR. Tožniku so nastali stroški v vrednosti 2.499,62 EUR in mu morata toženki povrniti, ob upoštevanju uspeha po temelju in višini - 66,5 %, znesek 1.662,24 EUR. V ostalem pa pritožbeni očitek prvotoženke zoper pravilnost uporabe OT ni utemeljen. Za odsotnost odvetnika iz pisarne na dan glavnih obravnav (12.12.2003 in 6.2.2004) je sodišče prve stopnje tožniku, na podlagi 4. odst. 7. člena OT, priznalo vsakič po 120 točk, za vsake začete pol ure po 20 točk, kar je pravilno, glede na dejstvo, da ima tožnikova odvetnica sedež pisarne v Celju. Obravnava dne 27.6.2008 je trajala od 11. do 11.50 ure in je sodišču prve stopnje na podlagi 1. odst. 7. člena OT tožniku, za nadaljnje pol ure obravnave, pravilno priznalo nagrado v vrednosti 50 točk. Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških materialno pravo delno zmotno uporabilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 2.276,69 znižalo na 1.662,24 EUR. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo, saj ni utemeljena, in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženki s pritožbo zoper glavno stvar nista uspeli, zato morata na podlagi 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena in ob upoštevanju 2. odst. 39. člena ZPP sami nositi pritožbene stroške.