Jedro

Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje izhajali iz zmotnih materialnopravnih izhodišč, da prihajajo v poštev za razsojo spora le določene norme zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), zaradi česar nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev, ki so bila nujna za pravilno presojo spornega razmerja. Navedena pomanjkljivost presoje se kaže v dveh smereh in sicer prvič v tem, da sta zmotno razlagali določilo 1. odstavka 25. člena ZTLR brez povezave s 5. odstavkom istega člena, (ki govori o času, v katerem lahko lastnik zemljišča uveljavi pravico izbire), pri čemer sta sicer pravilno ugotovili, kaj je tožnica izjavila o namenih gradnje, nista pa ocenili, kakšna je bila resnično izjavljena volja tožnice (ker nista ocenili njene izjave še v smeri, na katero opozarja revizija in ko se sklicuje na pomen splošno znanih izjav staršev, kadar govorijo, da delajo za otroke); drugič pa v tem, ker sta izhajali iz ugotovitve, da ZTLR ureja vse načine pridobitve lastninske pravice, čeprav predvsem pridobitev skupne lastnine urejajo tudi drugi predpisi (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, 32. člen zakona o dedovanju), ob uporabi katerih obstaja bogata sodna praksa (po kateri je v ožjih družinskih in gospodarskih skupnostih pridobljeno premoženje načeloma skupno, kadar so podane običajne predpostavke: skupno življenje, pridobivanje premoženja z delom, zaslužkom itd.).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je solastnica stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, stoječih na parcelni št. k.o. D. do 2/3 in da ji je toženka dolžna izstaviti za prenos solastnine v zemljiški knjigi ustrezno listino. Tožničino pritožbo zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji poudarja, da je hišo zgradila v celoti sama in da je hišo morala zgraditi. Gradila je s svojim materialom in svojim delom, da je bila toženka tedaj še otrok in da zato toženkinega soglasja tudi ni potrebovala. Z govorjenjem, da gradi za hčerko, to je toženko je hotela povedati to kot običajno starši izjavljajo, da delajo za otroke, vendar takih izjav ni dopustno tolmačiti tako kot je to storilo sodišče v tem primeru. Meni, da je lastnino na hiši in gospodarskem poslopju pridobila na podlagi zakona in to po določbi 1. odstavka 22. člena ZTLR.

V odgovoru na revizijo predlaga toženka, da naj se revizija zavrne, ker da ni utemeljena.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vloženi reviziji ni izjavio (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej: ZPP).

Revizija je utemeljena.

Ni sicer podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga tožnica v izvajanjih uveljavlja le pavšalno, ker domnevne kršitve ni z ničemer pojasnila. Po uradni dolžnosti pazi revizijsko sodišče le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki pa v tem primeru ni podana.

Je pa utemeljena revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje izhajali iz zmotnih materialnopravnih izhodišč, da prihajajo v poštev za razsojo spora le določene norme zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), zaradi česar nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev, ki so bila nujna za pravilno presojo spornega razmerja. Navedena pomanjkljivost presoje se kaže v dveh smereh in sicer prvič v tem, da sta zmotno razlagali določilo 1. odstavka 25. člena ZTLR brez povezave s 5. odstavkom istega člena, (ki govori o času, v katerem lahko lastnik zemljišča uveljavi pravico izbire), pri čemer sta sicer pravilno ugotovili, kaj je tožnica izjavila o namenih gradnje, nista pa ocenili, kakšna je bila resnično izjavljena volja tožnice (ker nista ocenili njene izjave še v smeri, na katero opozarja revizija in ko se sklicuje na pomen splošno znanih izjav staršev, kadar govorijo, da delajo za otroke); drugič pa v tem, ker sta izhajali iz ugotovitve, da ZTLR ureja vse načine pridobitve lastninske pravice, čeprav predvsem pridobitev skupne lastnine urejajo tudi drugi predpisi (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, 32. člen zakona o dedovanju), ob uporabi katerih obstaja bogata sodna praksa (po kateri je v ožjih družinskih in gospodarskih skupnostih pridobljeno premoženje načeloma skupno, kadar so podane običajne predpostavke: skupno življenje, pridobivanje premoženja z delom, zaslužkom itd.).

Ker zaradi zgoraj navedenih pomanjkljivosti ni bila mogoča pravilna materialnopravna presoja spora, je revizijsko sodišče moralo razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odst. 395. člena ZPP).

V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni postopek v smereh, ki ga terjajo zgoraj navedena materialnopravna stališča (člen 377 ZPP in 11. člen zakona o sodiščih). Pri tem bo potrebno predvsem oceniti že izvedene dokaze tako kot to določa 8. člen ZPP, po potrebi pa naj se dokazni postopek še dopolni in zatem ponovno odloči o sporu.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.