Jedro

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljive izpovedbe zaslišanih prič, ki imata potrebno znanje in izkušnje za presojo izpolnjevanja predpisanih kriterijev iz Uredbe o samozaposlenih v kulturi. Nenazadnje sta bili zaradi svoje strokovnosti tudi imenovani v strokovno skupino. Z zaslišanjem prič je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje in v tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče v postopek pritegnilo sodnega izvedenca. Nenazadnje postavitve sodnega izvedenca ni predlagala nobena od strank v postopku. Neupošteven mora ostati toženčev pritožbeni ugovor, da bi sodišče dejstvo o izjemnosti tožnikovega dela moralo ugotavljati s pomočjo izvedenca, pa čeprav ga ni predlagala nobena od strank. Očitek, da bi moralo sodišče stranki pozvati, da predlagajo sodnega izvedenca oziroma, da bi moralo sodnega izvedenca imenovati sodišče po uradni dolžnosti, v tem sporu presega materialno procesno vodstvo pa tudi preiskovalno načelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 1. 2021. Tožniku je priznalo pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna za obdobje od 1. 7. 2020 do 30. 6. 2025. Prispevki se plačujejo pod pogojem, da tožnikovi dohodki ne presegajo predpisanega dohodkovnega cenzusa in da je rezident Republike Slovenije za davčne namene. Nadalje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 969,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se je že v izpodbijani odločbi z dne 22. 1. 2021 strinjala s strokovno komisijo in podeljenimi 30 točkami za obseg del. Iz tožnikove vloge namreč izhajajo najmanj štiri predvajana avdiovizualna dela. V tem delu med strankama ni spora. Se pa tožena stranka ne strinja, da tožnik izpolnjuje tudi kvalitativne kriterije določene v prilogi I Uredbe o samozaposlenih v kulturi (v nadaljevanju: Uredba)1. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo ter tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da tožnik poleg kvantitativnega pogoja izpolnjuje tudi kvalitativni kriterij izjemnega kulturnega prispevka in da je njegovo delo v zadnjih petih letih v strokovni in širši javnosti ovrednoteno kot izjemno oziroma visoko strokovno. Uvodoma tožena stranka izpostavlja, da sodišče prve stopnje o pravici do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna ne more odločiti brez izvedbe dokaza s sodnim izvedencem, saj sodišče s strokovnim znanjem, ki je potrebno za ugotovitev, ali tožnik izpolnjuje z zakonom in Uredbo predpisane pogoje za dodelitev pravica do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, ne razpolaga. Mnenje strokovne komisije, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje nikakor ni enako kot izvedba dokaza z izvedencem v sodnem postopku, saj ni pridobljeno v sodnem, ampak v predsodnem postopku in ga zato tudi nikakor ne more nadomestiti. Mnenja oziroma ocene strokovne komisije v sodnem postopku tudi ni potrebno izpodbijati ali preverjati njegove pravilnosti z izvedencem ustrezne stroke, kar da naj bi morala predlagati tožena stranka. Izvedbe dokaza z izvedencem ustrezne stroke sodišče tudi ni moglo nadomestiti z zaslišanjem dveh izvedenih prič, saj gre v tem primeru za zaslišanje prič kot strokovnjakov in ne za zaslišanje sodnih izvedencev. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala pripomb na izpovedbo izvedenih prič, pa tožena stranka navaja, da ne more podati pripomb glede zaslišanja, lahko le postavlja vprašanja priči. Gre za stvar dokazne ocene, ki pa jo mora opraviti sodišče. Če tožena stranka ni predlagala izvedbe dokaza s sodnim izvedencem, pa bi jo moralo sodišče na to opozoriti. Tožena stranka je že v izpodbijani odločbi izpostavila, da mnenji strokovne komisije nista ustrezno obrazloženi. Zato je bilo dokazno breme na strani tožnika, da v kolikor se s stališčem tožene stranke ne strinja, v sodnem postopku predlaga postavitev sodnega izvedenca, česar pa ni storil. Tožena stranka s tem v zvezi opozarja na sodbo vrhovnega sodišča2. Sodišče pa bi sodnega izvedenca lahko postavilo tudi po uradni dolžnosti. Iz izpovedbe zaslišane priče A. A. izhaja, da le-ta ne more sistematično in konkretno utemeljiti posameznih pogojev po Uredbi, saj je ta ocena v pristojnosti članice komisije pristojne za filmsko področje. To pa pomeni, da so vsa nadaljnja utemeljevanja navedene priče, da tožnik izpolnjuje pogoje po Uredbi, povsem pavšalna in brez teže. Zaslišana priča namreč ne razpolaga s strokovnim znanjem iz predmetnega področja. Bila je le predsednica strokovne komisije, medtem ko je mnenje pripravila B. B., ki jo je sodišče prav tako zaslišalo kot izvedeno pričo. Tudi ta je izpovedala, da tožnikovega dela ne pozna, temveč je njegovo delo ocenjevala le na podlagi prejetih informacij od tretjih oseb. To pa pomeni, da je ocenjevanje tožnikovega dela povsem neosnovano in ne more prestati resne presoje. Stališče tožene stranke je, da uvrstitve na festivale in nominacije za nagrade, nikakor ni mogoče šteti za nagrado v smislu Uredbe, kakor zmotno meni priča B. B. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da nominacija za nagradi C. in D. priča B. B. prepričljivo šteje kot nagrado v smislu Uredbe, povsem napačen. Že v predsodnem postopku je strokovna komisija mnenje slabo obrazložila. Na podlagi tako skope oziroma pomanjkljive utemeljitve pa tudi ni mogoča odločitev o pravici do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Ne iz mnenje strokovne komisije pa tudi ne iz zaslišanja prič pa tudi ne iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj je bilo po posameznih kriterijih za kakovost tožniku dodeljeno določeno številno točk. V tem primeru gre za pavšalno obrazložitev, ki se je ne da preizkusiti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da mladost tožnika ni mogoče šteti kot relevantno okoliščino. Tožnik tudi ni prejel nobene državne ali mednarodne nagrade, ampak zgolj nominacije. Prav tako je bilo že v upravnem postopku ugotovljeno, da kakovost in odmevnost tožnikovega dela ni razvidna iz morebitnih referenčnih medijskih objav oziroma publicističnih ocen in strokovnih kritik. Priporočila so sicer podali ugledni profesorji in uveljavljeni filmski ustvarjalci, vendar pa v njih ni izpostavljeno oziroma posebej poudarjeno, da je tožnikovo delo v zadnjih petih letih po obsegu in kakovosti v strokovni in širši javnosti ovrednoteno kot izjemno. Sodišče je povsem prezrlo nasprotujoče listinske dokaze ter se do njih ni opredelilo. Tožena stranka nikoli ni oporekala, da tožnik ne izkazuje strokovnega znanja in velikega potenciala, profesionalnosti, ustvarjalnosti, umetniške nadarjenosti in talenta, vendar to še ne zadostuje za priznanje predpisanega pogoja izjemnega kulturnega prispevka. V zvezi s funkcijo asistenta režije, pa tožena stranka še poudarja, da ne gre za avtorstvo. Tudi glede omenjenega je tožba neobrazložena in se jo ne da preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene. Dejstvo je, da je strokovna komisija, ki je bila imenovana s strani tožene stranke, za tožnika podala pozitivno mnenje, da izpolnjuje strokovne kriterije za dodelitev obravnavane pravice. Gre za izpolnjevanje tako kvalitativnih kot tudi kvantitativnih strokovnih kriterijev. Že sodišče prve stopnje je tudi opozorilo, da tožena stranka v postopku ni ravnala v skladu z veljavno zakonodajo, saj ni odločila o obeh vlogah hkrati, kot to določa drugi odstavek 87. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju: ZUJIK)3. Tožena stranka bi tako morala istočasno odločiti o zahtevi za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi, kot tudi o priznanju pravice do plačila prispevkov za socialno zavarovanje samozaposlenih v kulturi. Že ob samem vpisu v razvid bi namreč ex lege moralo nastati tudi obvezno zavarovanje, s tem pa tudi obveznost plačila prispevkov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se tičejo strokovne komisije, tožnik navaja, da je strokovna komisija imenovana s strani ministra in je ustanovljena prav iz razloga potrebe po strokovnem znanju za ocenjevanje dosežkov na posameznih področjih, zato so s tem v zvezi očitki tožene stranke v celoti neutemeljeni. Strokovna komisija je v predsodnem postopku ugotovila, da tožnik izpolnjuje zakonsko določene pogoje in kriterije in je tožniku dodelila 81 točk. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka pripomb na izpovedbo izvedenih prič ni podala, niti ni predlagala, da bi se pravilnost ocene strokovne komisije preverjala s sodnim izvedencem. Obe priči pa sta, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, skladno prepričljivo in argumentirano izpovedali, da tožnik izpolnjuje tudi kvalitativni kriterij izjemnega kulturnega prispevka za priznanje pravice do plačila prispevkov iz državnega proračuna. Obrazložitev strokovne komisije v predsodnem postopku pa je bila pripravljena skladno z navodili tožene stranke. Tako nikakor ne drži, da bi bila skopa ali pomanjkljiva. Glede pritožbenih navedb, da naj bi bila sodba neobrazložena in neutemeljena in da se je ne da preizkusiti, pa tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje jasno in nedvoumno obrazložilo dokazni postopek ter se opredelilo do predmeta spora in bistvenih dejanskih okoliščin obravnavane zadeve. Podalo je tudi pravilno sodno presojo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge in se jo da preizkusiti. Prav tako v primeru odločilnih dejstev ni podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami ter zapisniki. Sodišče prve stopnje podrobno povzema vsebino listinske dokumentacije pa tudi izpovedbe zaslišanih prič. Skladno z 8. členom ZPP je sodišče odločitev, katera dejstva se štejejo za dokazana, sprejelo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 1. 2021. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva z dne 24. 3. 2020 za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna.

8. ZUJIK v prvem odstavku 83. člena določa, da samozaposleni v kulturi lahko zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna v primerih, ko njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih ali ko gre za poklice in dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati, če delo samozaposlenega v zadnjih 5 letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga zajema ta poklic. V drugem odstavku 83. člena ZUJIK pa je nadalje določeno, da se pravica podeljuje za 5 let z možnostjo ponovnih podeljevanj. Določena sta še nadaljnja pogoja, in sicer izpolnjevanje predpisanega dohodkovnega cenzusa za plačilo prispevkov (83. člen ZUJIK) ter, da v tekočem letu lahko glede na prvi odstavek 85. člena ZUJIK pravico uveljavi le oseba, ki je rezident Republike Slovenije za davčne namene in ji dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo. O zahtevi za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi in priznanju pravice do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz državnih sredstev, na podlagi prvega odstavka 87. člena ZUJIK, odloči minister po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena zakona s področja delovanja kandidata in Kulturniško zbornico. Strokovno komisijo na podlagi 21. člena ZUJIK imenuje minister izmed uglednih strokovnjakov s področja dela posamezne komisije.

9. Za odločitev je bistvena tudi Uredba, ki v 11. členu določa, da o zahtevi za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost odloči minister z odločbo, in sicer po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena ZUJIK in po posvetovanju s Kulturniško zbornico Slovenije. V tretjem odstavku 11. člena Uredbe pa je nadalje določeno, da minister sprejme odločitev iz drugega odstavka 11. člena na podlagi mnenja strokovne komisije o izpolnjevanju kvantitativnih in kvalitativnih kriterijev iz tretjega odstavka 9. člena Uredbe in mnenja, da je predlagateljevo delo v zadnjih petih letih po obsegu in kakovosti v strokovni in širši javnosti ovrednoteno kot izjemno oziroma kot visoko strokovno.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je minister imenoval strokovno komisijo in da je le-ta 23. 4. 2020 podala pozitivno mnenje k tožnikovi vlogi. Dodeljeno mu je bilo 81 točk. Na zahtevo ministrstva je strokovna komisija 29. 9. 2020 zadevo ponovno obravnavala in podala pozitivno mnenje, s tem da je tokrat tožnik prejel 88 točk. V primeru prvega kot tudi drugega mnenja je bil obseg dela v zadnjih petih letih ocenjen s 30. točkami, odziv strokovne javnosti prvič 25 točk, drugič pa 30 točk, aktualnost, prepoznavnost in pomembnost dela pa prvič ovrednotena s 25. točkami, drugič pa z 28. točkami. Podrobnejši kvantitativni in kvalitativni kriteriji izjemnega kulturnega prispevka za posamezne poklice so določeni v prilogi I Uredbe. Največje možno število točk je 100, in sicer za obseg 30 točk in za kakovost 70 točk. Prag za izpolnitev pogoja izjemnosti je 81 točk z izpolnitvijo vseh 30 točk za obseg in najmanj 50 % možnih točk za vsak posamezni kriterij kakovosti. V primeru tožnika gre za režiserja in scenarista. Kriteriji za priznanje pravice do plačila prispevkov so prav tako natančneje določeni v prilogi I Uredbe, ki jih podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova.

11. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo z izvedbo dokaza z zaslišanjem članic strokovne komisije A. A. in B. B. Priča A. A. je bila predsednica strokovne komisije, medtem ko je bila priča B. B. v strokovni komisiji zadolžena za področje filma. Gre za priči, ki imata ustrezno strokovno znanje in sta tako sodišču lahko podali strokovno utemeljeno oceno v zvezi s tožnikovim ustvarjanjem na področju filma in scenaristike. Strokovna komisija je bila v predsodnem postopku imenovana ravno iz razloga, da poda svoje strokovno mnenje v zvezi s kriteriji določenimi v Uredbi, na podlagi katerih se sprejme odločitev o plačilu prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Strokovna komisija je imela na razpolago gradivo, ki je bilo predmet ocene. Kot je to izpovedala priča A. A., v tožnikovem primeru ni bilo dvomov, da so izpolnjeni predpisani pogoji. Sama je tudi pregledala tožnikovo vlogo in ima tudi ustrezno znanje, saj je diplomirala na enaki šoli kot tožnik. S tem v zvezi so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da so vsa utemeljevanja navedene priče povsem pavšalna in brez teže. Potrebno je namreč upoštevati celotno izpoved, iz katere povsem jasno izhaja, da priča tožnika šteje za dobrega ter izvirnega in da ima dobre ideje, ne le kot režiser temveč tudi kot scenarist. Nastopal je na več filmskih festivalih tudi mednarodnih in prejel dobre odzive. Kljub mladosti tožnik izpolnjuje zahtevane kriterije. Še posebej pa je kot priča zaslišana članica komisije, ki je pristojna za film, podrobno pojasnila, kateri filmi oziroma katera tožnikova dela so komisijo vodila k izdaji pozitivnega mnenja. Izpostavljena sta bila najbolj prodorna filma E. in F. Priča pa je omenila še ostala številna dela, s katerimi je tožnik sodeloval na festivalih in za katera je tudi prejel pozitivne odzive strokovne javnosti. Tako je priča tudi izpovedala, da gre v tožnikovem primeru nedvomno za izjemno delo. V zvezi z delom je bilo prejetih več kot 100 priporočil, pri čemer gre za najbolj kredibilna imena s področja, ki je predmet presoje.

12. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljive izpovedbe zaslišanih prič, ki imata potrebno znanje in izkušnje za presojo izpolnjevanja predpisanih kriterijev. Nenazadnje sta bili zaradi svoje strokovnosti tudi imenovani v strokovno skupino. Z zaslišanjem navedenih prič je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje in v tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče v postopek pritegnilo sodnega izvedenca. Nenazadnje postavitve sodnega izvedenca ni predlagala nobena od strank v postopku. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi podobni zadevi5 mora neupošteven ostati toženčev pritožbeni ugovor, da bi sodišče dejstvo o izjemnosti tožnikovega dela moralo ugotavljati s pomočjo izvedenca, pa čeprav ga ni predlagala nobena od strank. Očitek, da bi moralo sodišče stranki pozvati, da predlagajo sodnega izvedenca oziroma, da bi moralo sodnega izvedenca imenovati sodišče po uradni dolžnosti, v tem sporu presega materialno procesno vodstvo pa tudi preiskovalno načelo. V socialnem sporu ni dokaznih pravil, zato je sporna dejstva mogoče dokazovati z različnimi dokazi. Izvedensko mnenje ima sicer res večjo dokazno težo kot izpovedba izvedene priče, vendar v tem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča ni obstajala potreba po imenovanju sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno obrazložilo, zakaj ni postavilo sodnega izvedenca po uradni dolžnosti. Z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tožena stranka je tudi imela v postopku vse možnosti, da bi zaslišanim pričam postavila dodatna vprašanja v primeru, če je menila, da so odgovori pomanjkljivi ali nejasni.

13. Ker je tožnik glede na mnenje strokovne komisije dosegel zahtevani prag 81 točk oziroma celo 88 točk, to pomeni, da so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice, kot jo uveljavlja tožnik. Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo že v prej omenjeni zadevi (Psp 99/2022) tožena stranka sicer v predsodnem postopku pravno ni vezana na mnenje strokovne komisije in lahko odloči v nasprotju z danim mnenjem, vendar se mnenja strokovne komisije po vsebini približa inperativnemu mnenju, ki ga je minister dolžan upoštevati.6 Med drugim je potrebno opozoriti na razliko v ureditvi postopka pri pridobitvi mnenja Kulturniške zbornice Slovenije, za katerega mora Minister sicer zaprositi (vendar lahko v primeru pasivnosti zbornice po 15 dneh s postopkom nadaljuje), in mnenja strokovne komisije, na katerega mora počakati in se do njega vsaj ustrezno opredeliti. V sporni zadevi pa je pristojni organ prejel pozitivno strokovno mnenje, vendar pa je odločil v nasprotju s tem mnenjem. Sodišče prve stopnje je tekom postopka presodilo tako argumente tožene stranke, kot izhajajo iz izpodbijane dokončne odločbe oziroma kot jih je tožena stranka navajala tekom postopka, nato pa po presoji izvedenih dokazov sprejelo že omenjeno strokovno mnenje, kar vse je tudi ustrezno obrazložilo. Prav tako je tudi obrazložilo samo točkovanje posameznih kriterijev in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi stroške postopka. V skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)7 in priglašenim stroškovnikom je sodišče priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV. Skupen znesek priznanih stroškov tako znaša 279,99 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ur. l. RS, št. 45/10 s spremembami. 2 Glej II Ips 253/2013 z dne 10. 9. 2015. 3 Ur. l. RS, št. 77/07 – Uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Glej Psp 99/2022 z dne 11. 5. 2022. 6 Gre za mnenje o določenem strokovnem vprašanju in ravno v ta namen so oblikovane posebne strokovne komisije (mnenje takšne komisije ima naravo izvedenskega mnenja o strokovnem vprašanju, nima pa dokazne vrednosti sodnega izvedenskega mnenja). 7 Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami.