Jedro

Ker je tožnik pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil že z dobo, dopolnjeno v Sloveniji, in dobo, dopolnjeno na Hrvaškem, toženec glede izpolnjevanja pogojev utemeljeno ni upošteval še dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini. Pri odmeri pokojnine je toženec utemeljeno upošteval le slovensko dobo in dobo, dopolnjeno na Hrvaškem, ker je krajša od 12 mesecev in se upošteva kot slovenska doba. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu pokojnina odmeri tudi na podlagi dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini, saj bi se mu ta doba, če ne bi pogojev za upokojitev izpolnjeval že brez njenega upoštevanja, lahko upoštevala le glede pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 19. 11. 2009 in št. ... z dne 17. 7. 2009 in se mu prizna starostna pokojnina v višjem znesku.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vržen v oddelek za tujce in delo v tujini in mu je zmanjšana zavarovalna doba za 5 let ter znižana pokojnina za 10 %. Meni, da so mu s tem kršene ustavne pravice. Država se spreneveda in določa višino košarice preživetja. Pri tem pa pozablja na Sporazum o razpadu SFRJ in na prevzete obveznosti za svoje lojalne državljane. Vse to je poplačal v 36 letih, 9 mesecih in 29 dneh zavarovalne dobe, ki jo ima evidentirano v delovni knjižici. Strah pred tem, da bo koristil več pokojnin je odveč, saj ima samo eno pokojnino. Postal je socialni problem, saj njegov materialni priliv zadostuje za dve enolončnici, za obutev, obleko, vodo, elektriko in kurjavo, mu ničesar ne ostane.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Predmet presoje sta v tem socialnem sporu odločbi toženca št. ... z dne 19. 11. 2009 in št. ... z dne 17. 7. 2009, sporna pa je višina starostne pokojnine in upoštevanje pokojninske dobe pri njeni odmeri. Konkretno je sporno, ali se je pri odmeri starostne pokojnine upoštevala pokojninska doba v povečanem trajanju in doba prebita v BiH.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v Sloveniji zaposlen v času od 15. 11. 1976 do 23. 2. 1977, od 9. 11. 1977 do 8. 5. 1978, od 31. 7. 1978 do 5. 6. 1979, od 17. 9. 1979 do 30. 6. 1991, od 1. 7. 1991 do 31. 12. 2008. V času od 15. 11. 1976 do 23. 2. 1977 in od 9. 11. 1977 do 8. 5. 1978 je delal na delovnem mestu, ki se šteje s povečanjem v višini 12/15. Skupaj je tožnik v Sloveniji dopolnil 31 let, 1 mesec in 28 dni pokojninske dobe. V obdobju od 25. 9. 1975 do 18. 5. 1976 pa je bil tožnik zavarovan na območju Hrvaške, kjer je dopolnil 7 mesecev in 24 dni pokojninske dobe. Razen tega je tožnik določeno pokojninsko dobo, ki jo ima tudi vpisano v delovni knjižici, dopolnil v BiH.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS – MP, št. 21/97 – Sporazum) ter v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1).

V 22. členu Sporazuma je določeno, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev le-te seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V koliko in na kakšen način se bo upoštevala zavarovalna doba, določijo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec to zavarovalno dobo dopolnil. Razen tega je v drugem odstavku 22. člena Sporazuma izrecno določeno, da če z uporabo prvega odstavka tega člena niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, pristojni nosilec upošteva za državljane držav pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretjih državah, s katerimi imata obe državi pogodbenici sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju oziroma socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob.

Glede na takšno pravno ureditev je sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, pri upoštevanju pokojninske dobe za odmero starostne pokojnine pravilno v zvezi s prvim odstavkom 22. člena, upoštevalo določbo 187. člena ZPIZ-1. Pravilno pa je upoštevalo tudi določbo drugega odstavka 22. člena Sporazuma in ni upoštevalo pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BiH. To pa zato, ker je tožnik pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil že z dobo, prebito v Sloveniji oziroma še z dobo prebito na Hrvaškem, saj je v Sloveniji dopolnil 31 let, 1 mesec in 28 dni pokojninske dobe oziroma skupaj z dobo, prebito na Hrvaškem v trajanju 7 mesecev in 24 dni, ki se mu skladno z določbo 23. člena Sporazuma upošteva v pokojninsko dobo in pri izračunu starostne pokojnine. Tako je skupaj dosegel 31 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe, v katero je všteta tudi benificirana doba.

V vsakem primeru, torej tudi če ne bi tožnik izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine s seštevanjem dob, dopolnjenih v Sloveniji in na Hrvaškem (prvi odstavek 22. člena Sporazuma), bi se doba prebita in dopolnjena v BiH vštela le glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ne bi se pa upoštevala pri odmeri pokojnine. Enako se tudi doba, prebita na Hrvaškem načeloma upošteva oziroma sešteva z dobo prebito v Sloveniji, le za izpolnjevanje pogojev, ne upošteva pa se pri odmeri. Izjema je le doba, ki je krajša od 12 mesecev, za katero je v 23. členu Sporazuma izrecno določeno, da mora to zavarovalno dobo nosilec druge države pogodbenice, v konkretnem primeru je to Slovenija, pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve in upoštevati pri izračunu tako, kot če bi bila dopolnjena na njegovih pravnih predpisih. To pomeni, da se le doba, ki je krajša od 12 mesecev in je prebita v drugi državi pogodbenici (na Hrvaškem) upošteva v Sloveniji tudi pri odmeri pokojnine.

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec sta tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo, da je tožnik do uveljavitve pravice do starostne pokojnine na podlagi starosti 62 let ter 31 let, 9 mesecev in 9 dni (doba prebita v Sloveniji in na Hrvaškem) izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1, pokojnina pa je tudi pravilno odmerjena v višini 63,5 % pokojninske osnove. Odmera starostne pokojnine v takšni višini se je izračunala za čas zaposlitve do 31. 12. 1999 po tedaj veljavnih predpisih, to je po predpisih veljavnih do 31. 12. 1999 in za čas od 1. 1. 2000 po ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je starostno pokojnino v skladu z 39. členom ZPIZ-1 odmerilo od mesečnega povprečja plač, ki jih je tožnik prejel oziroma od zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje so bili podatki o plačah in zavarovalnih osnovah večkrat pregledani in nato upoštevani tisti podatki, ki so navedeni na obrazcih M4. V zvezi z lastninsko nakaznico pa je ugotovilo, da je bila izdana kot certifikat za neizplačane plače in da se je pri A. d.d. izvedel način lastninjenja kot interna razdelitev in notranji odkup, da pa tožnik ni imel nobenih konkretnih navedb in ni dokazal in tudi ne navedel, da so za znesek na nakaznici plačani prispevki. Torej, da bi bili izpolnjeni pogoji po petem odstavku 7. člena ZPIZ-1, po katerem se pridobi pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja izključno na podlagi plačanih prispevkov.

Sodišče prve stopnje je nadalje pri določanju pokojninske osnove upoštevalo, da se plače iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki tako, da ustrezajo gibanjem povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Ker pokojninska osnova, izračunana z upoštevanjem plač in zavarovalnih osnov ni dosegla zneska najnižje pokojninske osnove, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, starostno pokojnino tožniku odmeril od najnižje pokojninske osnove, ki je v skladu s sklepom o najnižji pokojninski osnovi (Ur. l. RS, št. 15/2009) od 1. 1. 2009 dalje znašala 535,51 EUR. Starostna pokojnina odmerjena od te pokojninske osnove v višini 63,5 % tako znaša 340,04 EUR, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in tožniku priznalo starostno pokojnine v takšni višini od 1. 1. 2009 dalje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče poudarja, da je starostna pokojnina odvisna ne samo od dolžine pokojninske dobe, pač pa tudi od višine osebnih dohodkov oziroma plač. V primeru, da starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od zavarovančeve pokojninske osnove, skupaj s pripadajočimi uskladitvami, ne dosega zneska starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, se zavarovancu v skladu s četrtim odstavkom 48. člena ZPIZ-1 odmeri starostna pokojnina od najnižje pokojninske osnove. Na ta način je zavarovancem z nižjimi dohodki in posledično nižje odmerjeno pokojnino, zagotovljena minimalna socialna varnost. Najnižja pokojninska osnova je najmanjši znesek, od katerega se zavarovancu, ob upoštevanju pokojninske dobe lahko odmeri pokojnina v primeru, če je bil zavarovan od plač ali zavarovalnih osnov, ki ne omogočajo odmere take pokojnine. Gre za socialni korektiv, ki zagotavlja prejemniku materialno in socialno varnost, ne pa obratno, kot navaja tožnik v pritožbi. V obravnavanem primeru pa tudi ne gre za kršitev ustavnih pravic.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.