Jedro

Priznavalnine iz 18. člena zakona o varstvu udeležencev vojne ni možno valorizirati, ker zakon to pravico veže na višino, v kateri se je izplačevalo do uveljavitve tega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Sekretariata za družbene dejavnosti občine z dne 3.6.1993, s katero ji je zavrnil zahtevo za 200-odstotno valorizacijo priznavalnine za leto 1992. Tožnica v tožbi navaja, da ji je bila z izpodbijano odločbo storjena krivica, ker ji ne dovoljuje revalorizacije priznavalnine za leto 1992, tako kot ostalim prejemnicam, ki imajo manjše zasluge za čase NOV, vendar pa se jim priznavalnina redno revalorizira. Z odločbo SPIZ-a ima priznano posebno dobo v dvojnem trajanju od dopolnjenega 15. leta starosti, to je od 28.3.1944 do konca vojne. Potrdilo o priznanju aktivnega in organiziranega dela za NOV v dvojnem trajanju od poletja 1942 do konca vojne, torej dejansko za čas do 15. leta starosti, ji je izdalo Predsedstvo občinskega odbora ZZB Črnomelj dne 9.3.1987 prav v namen pridobitve stalne priznavalnine. Ostala je brez lastnih dohodkov, ker kot žena oficirja takratne JLA ni imela možnosti zaposlitve. Živi od moževe pokojnine, ki pa je premajhna za oba.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica lahko vloži novo zahtevo za priznanje pravice do priznavalnine kot udeleženka NOV s priznano posebno dobo v dvojnem trajanju od 27.3.1944 do 15.5.1945 na podlagi 1. točke 2. člena zakona o varstvu udeležencev vojne. Pravico do priznavalnine pa bo lahko uveljavila le v primeru izpolnjevanja premoženjskega cenzusa za to pravico.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila tožnici prvič priznana pravica do stalne priznavalnine z odločbo Komiteja za družbene dejavnosti občine z dne 2.7.1985 in sicer od 1.5.1982 naprej. Po uveljavitvi zakona o varstvu udeležencev vojne (Uradni list RS, št. 14/90 - ZVUV), je bilo z odločbo z dne 28.5.1990 odločeno, da ima tožnica pravico do priznavalnine v znesku 1.185,60 din od 1.5.1990 naprej. Ta znesek je bil z isto odločbo valoriziran za 30,27% na 1.544,50 din. Z odločbo z dne 16.11.1990 pa je bil znesek priznavalnine usklajen na 1.638,70 din od 1.5.1990. Tožena stranka se pri tem ni spuščala v vprašanje usklajenosti odločb, s katerimi se je že po uveljavitvi zakona o varstvu udeležencev vojne tožnici usklajevala priznavalnina, priznana na podlagi 2. odstavka 18. člena navedenega zakona. Po mnenju sodišča je tožena stranka, glede na navedeno dejansko stanje in ob upoštevanju 2. odstavka 18. člena zakona, pravilno odločila. Navedena zakonska določba določa, da udeleženci vojne, ki jim je bila priznana pravica do priznavalnine v skladu z 8. členom družbenega dogovora o priznavalninah udeležencev NOV (Uradni list SRS, št. 4/87), obdržijo pravico do priznavalnine tudi po uveljavitvi tega zakona v višini, v kateri se je izplačevala do uveljavitve tega zakona. Določba 15. člena navedenega zakona sicer določa, da se za usklajevanje denarnih prejemkov po tem zakonu uporabljajo določila o vojaških invalidih in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Vendar po mnenju sodišča te splošne določbe ni mogoče uporabiti za priznavalnine iz prehodne določbe 18. člena zakona, ker ta določba izrecno določa, da udeleženci vojne pravico do te priznavalnine obdržijo tudi po uveljavitvi tega zakona v višini, v kateri se je izplačevala do uveljavitve tega zakona. Priznavalnina iz te določbe zakona bi se na podlagi določbe 15. člena zakona lahko valorizirala le v primeru, če bi zakon določil, da se pravica do priznavalnine obdrži tudi po uveljavitvi zakona, torej brez pristavka "v višini, v kateri se je izplačevala do uveljavitve tega zakona." Toda, ker zakon to pravico veže na višino, v kateri se je izplačevala do uveljavitve tega zakona, po mnenju sodišča, priznavalnine iz te določbe zakona ni mogoče valorizirati. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da bi se tožnici priznavalnina usklajevala le v primeru, če bi jo, ob izpolnjevanju premoženjskega cenzusa za to pravico, uveljavila na podlagi 1. točke 2. člena zakona o varstvu udeležencev vojne. Zahteve za priznanje priznavalnine na tej podlagi pa v letu 1992 tožnica ni vložila, temveč je zahtevala le uskladitev že odmerjene priznavalnine. Ob izpolnjevanju premoženjskega cenzusa lahko tožnica vloži novo zahtevo za priznanje pravice do priznavalnine na podlagi 1. točke 2. člena zakona o varstvu udeležencev vojne.

Sodišče je ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita, zato je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).