Jedro

Normativ, ki ne temelji na v naprej preverjenih izhodiščih, ne more biti podlaga za izplačilo plače izpod nivoja osnovne plače po kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu končnemu zahtevku in mu iz naslova razlike plač za čas od januarja do septembra 1992 dosodilo plačilo očitno neto zneska 112.271,20 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega delnega zneska razlike dalje, hkrati pa toženki naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 99.765,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je ugotavljalo, da je bil tožnik v spornem obdobju, kot voznik III, pri toženi stranki upravičen do izplačila plače, izračunane na podlagi mesečnih zneskov izhodiščne plače za IV. tar. razred splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, enako višino izhodiščne plače pa je v tem času zagotavljala tudi kolektivna pogodba za tekstilno industrijo Slovenije, ki je kot kolektivna pogodba dejavnosti veljala za toženo stranko, tako, da pomeni prisojeni znesek razliko med tožniku dejansko izplačano plačo in plačo, kot bi mu v spornem času šla po navedenih kolektivnih pogodbah.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožniku po spornem obdobju prenehalo delovno razmerje pri toženki na podlagi pismenega sporazuma, v katerem se je tožnik zavezal umakniti tožbo zoper toženko in se odpovedal vsem morebitnim premoženjsko-pravnim zahtevkom. Na podlagi tega sporazuma naj bi toženka tudi poravnala del obveznosti iz naslova razlike plače in je s takšnim načinom rešitve spora tožnik soglašal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je bil v spornem obdobju tožnik upravičen do plače, ugotovljene na podlagi vsakomesečne izhodiščne plače za IV. tar. razred po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (Ur. list RS št. 31/90), oziroma po kolektivni pogodbi za tekstilno industrijo Slovenije (Ur. list RS št. 19/91), ki sta veljali tudi za toženo stranko. Dela pri razvozu in prodaji pijač, ki jih je tožnik po nalogu toženke opravljal v tem času, nikakor niso bila opredeljena na tak način, da bi lahko toženka tožnika pri plači zakonito vezala na v bistvu povsem na pamet opredeljene normative prodaje.

Že prvostopno sodišče je ugotavljalo, da je tožnik pred tem istim sodiščem s toženko vodil tudi spor o zakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi, ki mu ga je posredovala toženka v podpis dne 20.5.1992 in da je tožnik zaradi sporazumnega prenehanja delovnega razmerja pri toženki predlog v predmetni zadevi umaknil, tako, da je prišlo do ustavitve postopka. Iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ki sta ga dne 22.10.1992 podpisala tožnik in zastopnik toženke in ki se nahaja v sodnem spisu, izhaja, da je bil takrat tožnik pri toženki opredeljen kot trajni višek in da je šlo v bistvu za sporazum o skrajšanju odpovednega roka in plačilu nadomestila plače za čas odpovednega roka ter plačilu odpravnine v smislu 2. in 3. odstavka 36.f člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), po katerem se je iz navedenih naslovov ob prenehanju delovnega razmerja toženka zavezala tožniku plačati 575.000,00 SIT, tožnik pa se je zavezal umakniti predlog pred prvostopnim sodišče v zadevi S 490/92. Iz priloženega spisa prvostopnega sodišča v zadevi S 490/92 izhaja, da je bil v tej zadevi voden spor o preizkusu zakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi, ki ga je dne 20.5.1992 posredovala toženka v podpis tožniku in v tej zadevi je tožnik svoj predlog na podlagi sporazuma z dne 22.10.1992 dejansko tudi umaknil. V predmetnem sporazumu pa ni nobenih določb glede takrat že sproženih postopkov za plačilo razlike plače za nazaj, prav tako pa iz sporazuma ne izhaja, da bi bila razlika plače za nazaj zajeta v znesku nadomestila plače za čas odpovednega roka in znesku odpravnine v skupni višini 575.000,00 SIT. Zato pritožbenim navedbam, da naj bi predmetni sporazum reševal tudi sporno razliko plače za čas od meseca januarja do septembra 1992, ki je bila predmet tega postopka, pritožbeno sodišče ni moglo slediti.

Glede na povedano in ker v postopku na prvi stopnji ni zasledilo napak, na katere mora ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.