Jedro

Ker ni bilo dogovora med strankama delovnega razmerja, pravilo pa je, da je brez drugačnega dogovora delovno razmerje vedno sklenjeno za nedoločen čas, ker pač delovno razmerje za določen čas (glede na zakonske določbe) vedno pomeni samo izjemo, ki jo je potrebno posebej dogovoriti (to izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 12. člena ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.). Zato je ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik 5.1.1998 pričel z delom pri drugotoženi stranki in da je to delo normalno opravljal več kot dva meseca, preden je prišlo do prvega pogovora med strankama, to pomeni, da je dejansko bil od navedenega datuma pri drugotoženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas pri drugotoženi stranki S. od 5.1.1998 dalje in da mu je zato ta dolžna od navedenega dne dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja skupaj s plačilom nadomestil plač, kot če bi delal. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je odločitev sodišča nejasna, ker si razlogi sodbe med seboj nasprotujejo, zaključek sodišča pa je tudi v nasprotju z listinami in predloženimi dokazi. Kršene so tudi določbe 7. člena ZPP, saj revident ni imel možnosti, da bi se izjavil glede zatrjevane razporeditve delavca k drugemu delodajalcu. Tožba (sprememba tožbe) je bila vložena po izteku določenega roka in je zato sodišče ne bi smelo obravnavati. Tožnik ni zatrjeval, da je predložena pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonita, sodišče pa je tudi spregledalo, da je pogodba o zaposlitvi obligacijskopravne narave. Če je ugotovilo, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, to pomeni tudi, da sta se morali dogovoriti o vseh bistvenih sestavinah tega razmerja. Zato je zmotno uporabilo določbe 17. in 18. člena ZDR. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je do stečaja prvotožene stranke prišlo šele 11.6.1998 in je zato navajanje revidentke, da je do prenehanja delovnega razmerja tožnika prišlo samo zaradi stečaja podjetja, nesprejemljivo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo, da izpodbijana sodba ne bi imela ustreznih zaključkov ali da bi bili ti nejasni, niti ne, da je ni mogoče preizkusiti. Sodba ima vse za odločitev pomembne razloge. Razlogi niso v nasprotju z listinami ali drugimi dokazi, zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo zatrjevane kršitve določbe 7. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ni bilo odločeno, da gre za razporeditev delavca k drugemu delodajalcu (15. člen ZTPDR), zato se o tem vprašanju revidentu ni bilo treba izjasniti.

Revizijsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da je celoten postopek prehoda tožnika iz prvotožene stranke k drugotoženi stranki potekal nezakonito. Pri tem, ko je bil pri prvotoženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, mu brez ustreznega sklepa o prenehanju delovnega razmerja in zaradi resnega razloga to delovno razmerje ne bi smelo prenehati. Kljub temu mu je, ne da bi bil s tem ustrezno seznanjen pri prvotoženi stranki, delovno razmerje prenehalo 4.1.1998 in je 5.1.1998, brez dogovora z novim delodajalcem in brez pogodbe o zaposlitvi, pričel z delom pri drugotoženi stranki. Delo je potekalo v istih prostorih in na istih strojih. Pogodba o zaposlitvi za določen čas mu je bila v podpis predložena šele v mesecu marcu 1998, ko je tudi izvedel, da je to pogodba o zaposlitvi za določen čas in da mu bo delovno razmerje zato konec meseca marca prenehalo. Zato te pogodbe ni podpisal, zoper nove pogoje in zoper postopek pa je takoj vložil ugovor pri drugotoženi stranki S. O ugovoru ta ni odločala.

Glede na povedano in ob upoštevanju določbe 105. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je neutemeljen ugovor revidentke, da naj bi tožnik zamudil rok za spremembo tožbe. Zaradi nezakonitosti v postopkih obeh toženih strank je bilo težko ali pa celo nemogoče postaviti ustrezen tožbeni zahtevek. Formalno namreč tožniku delovno razmerje pri prvotoženi stranki sploh ni prenehalo, po drugi strani pa je dejansko bil že zaposlen pri novem delodajalcu, za katerega je delo opravljal in bil od njega tudi plačan. Zato je logično, da je tožnik najprej skušal ohranjati delovno razmerje, ki mu niti glede na določbe naših predpisov niti ob upoštevanju določil Konvencije MOD 158 ni moglo prenehati na način, kot je to storil delodajalec (brez zakonitega razloga in brez pisne odpovedi ali ustreznega sklepa) in je šele kasneje skušal uveljavljati svoje pravice iz dejanskega opravljanja dela pri novem delodajalcu. Zato tovrstni ugovori revidentke niso sprejemljivi.

Pri svoji odločitvi, ki je sicer pravilna, se je sodišče po nepotrebnem oprlo na določbe 12., 17. in 18. člena ZDR. Med strankami ni sporno, da je tožnik 5.1.1998 brez dogovora in brez podpisane pogodbe o zaposlitvi pričel pri novem delodajalcu opravljati enaka dela in naloge (celo na istem stroju), kot jih je opravljal pri starem delodajalcu. To pomeni, da je ne glede na to, da ni bilo sklenjene pogodbe o zaposlitvi (ta res ni bila sklenjena, kot to pravilno opozarja revizija) prišlo do dejanske sklenitve delovnega razmerja. Ker ni bilo dogovora med strankama delovnega razmerja, pravilo pa je, da je brez drugačnega dogovora delovno razmerje vedno sklenjeno za nedoločen čas, ker pač delovno razmerje za določen čas (glede na zakonske določbe) vedno pomeni samo izjemo, ki jo je potrebno posebej dogovoriti (to izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 12. člena ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.). Zato je ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik 5.1.1998 pričel z delom pri drugotoženi stranki in da je to delo normalno opravljal več kot dva meseca, preden je prišlo do prvega pogovora med strankama, to pomeni, da je dejansko bil od navedenega datuma pri drugotoženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Na to pravno situacijo niti kasnejša predložitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas niti odklonitev podpisa take pogodbe o zaposlitvi nima nobenega vpliva. Zato pri odločanju uporaba 17. in 18. člena ZDR v spornem primeru, po mnenju revizijskega sodišča, sploh ni bila potrebna.

Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil tožnik pri drugotoženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 5.1.1998 dalje, je pravilno drugotoženi stranki naložilo tudi priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in plačilo ustreznega nadomestila.

Zato je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.