Jedro

Zakon o denacionalizaciji ne ureja lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe pravni nasledniki upravičenca, zato ti tudi ne morejo zahtevati odškodnine v postopku denacionalizacije. Upravni organ v takih primerih ni pristojen, da bi odločil z upravno odločbo, zahtevo bi moral zavreči na podlagi 66. člena v zvezi s 25. členom ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 351/D-148/93 z dne 3.12.1993 je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Oddelka za urejanje prostora Občine Logatec št. 351-115/93 z dne 20.5.1993, s katerim je ta zavrnil tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. ... in parc. št. ..., obe vl. št. ... k.o. ... . Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da sta bili navedeni stavbni zemljišči nacionalizirani na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 52/58) in da je tožnik pridobil pravico uporabe na 1/2 zemljišč na podlagi darilne pogodbe z dne 12.6.1981. Tožnik bi bil upravičen do odškodnine le, če bi zemljišče bilo njemu ali njegovemu pravnemu predniku odvzeto iz posesti oziroma odvzeta pravica uporabe na zemljišču, ker pa to ni bilo storjeno, po zakonu o denacionalizaciji ni upravičen do odškodnine. Tožena stranka še dodaja, da bo lastninjenje tovrstnih stavbnih zemljišč urejal drug zakon. Tožnik v tožbi navaja, da sta odločitvi upravnih organov nezakoniti in ne temeljita na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Zahtevo za denacionalizacijo je vložil kot pravni naslednik upravičenke do denacionalizacije N. K. in sicer zahteva denacionalizacijo v obliki odškodnine po zakonu o denacionalizaciji. Tožnik ni imetnik pravice uporabe 1/2 navedenega stavbnega zemljišča in tudi ne solastnik stavbe, zato so ugotovitve tožene stranke glede tega netočne. Meni pa, da dejstvo, če je on imetnik pravice uporabe, ni relevantno za odločitev v tej konkretni zadevi. N. K. sta bili obe parceli nacionalizirani na podlagi 58. člena zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je naveden v 9. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji, zato je upravičenka do denacionalizacije, ker pa je pokojna je te pravice upravičen uveljavljati tožnik kot njen sin. Kot tak ne zahteva vzpostavitve lastninske pravice, pač pa izplačilo odškodnine upravičenki v smislu 42. člena zakona o denacionalizaciji. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Tožba ni utemeljena. Po določbi 42. člena zakona o denacionalizaciji gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah izdanih v ta namen, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža. Kdaj nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, ureja 16. člen zakona o denacionalizaciji. V obravnavanem primeru podržavljena nepremičnina ni bila vzeta iz posesti, zato vračanja v posest sploh ne more biti, in tako tudi ni pogojev za odškodnino za tak primer. Vračanje stavbnega zemljišča v last je posebej urejeno v 31. členu zakona o denacionalizaciji. Po tem členu se vzpostavi na stavbnem zemljišču lastninska pravica, če ima na njem pravico uporabe upravičenec sam, to je oseba, ki ji je bilo stavbno zemljišče podržavljeno. Odškodnina pripada samo tistim upravičencem, ki jim premoženja ni možno vrniti iz razlogov, določenih v zakonu. V obravnavanem primeru pa stavbnega zemljišča ni mogoče vrniti upravičenki do denacionalizacije zato, ker upravičenke ni več, pravico uporabe na podržavljenem stavbnem zemljišču pa je prenesla s pravnim poslom, s pogodbo z dne 12.6.1981. Lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe pravni nasledniki upravičenca, zakon o denacionalizaciji ne ureja in tudi ne eventuelnega plačila odškodnine v takih primerih. Zato upravni organ niti ni bil stvarno pristojen, da bi v tem primeru odločil z upravno odločbo, ampak bi moral tožnikovo zahtevo zavreči na podlagi 4. odstavka 66. člena v zvezi s 25. členom ZUP. Čeprav organ prve stopnje ni tako ravnal, ker je zahtevo zavrnil, tožena stranka pa tudi ni te napake odpravila, ampak samo nanjo opozarja, sodišče tudi ni samo zaradi tega tožbi ugodilo. Zavrnitev zahteve ima namreč v tem primeru enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).