Jedro

Če stranka zatrjuje dejstvo, ki je za zadevo odločilnega pomena, sodišče pa se o tem sploh ne izjasni, je podana bistvena kršitev iz 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo najprej ugotovilo, da znaša terjatev tožeče stranke 326.962,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1995 do plačila. Nato je ugotovilo, da znaša terjatev tožene stranke 200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.12.1998 do plačila. Po medsebojnem pobotanju je prvo sodišče toženi stranki naložilo, naj tožeči plača znesek 126.962,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi v znesku, ki predstavlja razliko med zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 409.963,00 SIT za čas od 12.1.1995 do plačila in zneska 200.000,00 SIT za čas od 7.12.1998 do plačila, vse v roku petnajstih dni, da bi ne bila potrebna izvršba. Prvo sodišče je odločilo, naj vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo ter pojasnilo, da se zaradi pobotnega izreka sodbe sklep o izvršbi istega sodišča opr.št. I 14/95 z dne 18.1.1995 razveljavi v celoti.

Proti sodbi se zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Pritožnik navaja, da je bila prijateljska cena dogovorjena tudi glede na dejstvo, da je tožena stranka za tožečo stranko pripravljala hrano in glede na to, da sta bili stranki v dobrih odnosih. Ker pa je tožena stranka uveljavljala pobotni ugovor, meni pritožnik po svojih pooblaščencih, naj tudi ne bi bilo več podlage za uveljavljanje posebno nizkih cen, saj bi bila v tem primeru tožena stranka na račun tožeče stranke neupravičeno obogatena. Pritožnik nato izrecno poda svoje pravno naziranje, da naj bi šlo v tej zadevi za neupravičeno obogatitev tožene stranke, nato pa končuje z zahtevo, da se zakonite zamudne obresti prisodijo od 2.9.1994 dalje, saj je takrat zapadel račun.

Proti sodbi pa se pritožuje tudi tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 353. členu ZPP/77 ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnika sodbi očitata manjko razlogov, nerazumljivost izreka, spričo česar naj bi je ne bilo moč preizkusiti. Sodišče naj bi štelo za dokazano, da sta se pravdni stranki dogovorili za ceno 700 SIT/h, pri tem pa povsem prezre navedbo samega tožnika v točki III pripravljalne vloge, kjer zatrjuje, da je nudenje hrane stvar dogovora, ki pa nikakor ne more vplivati na ceno. Iz sodbe naj bi tudi ne bilo mogoče razbrati, zakaj je sodišče verjelo zastopniku tožeče stranke, ne pa toženi, ki je ves čas postopka zatrjevala, da o urni postavki ni bilo nikoli govora. Dalje navaja, da sodišče ni zavzelo nobenega stališča do navedb tožene stranke, češ da sta se pravdni stranki dogovorili, da tožena poravna še znesek 160.000,00 SIT ter je zadeva s tem urejena, kar naj bi tudi storila. Nazadnje pa pritožnika napadata še odločitev sodišča, da prizna obresti v višini 52.853,80 SIT, češ da naj zoper ta del toženca ne bi ugovarjala. Navedeno ne drži, pravita pritožnika, nenazadnje sta ugovarjala zoper celoten sklep o izvršbi.

Pritožbi sta utemeljeni.

Izhodišče pravnega razmerja med pravdnima strankama je ustno sklenjena ter že realizirana gradbena pogodba. Vtoževani znesek tako predstavlja preostanek plačila cene. Ker gre za pogodbeno dogovorjen znesek, ki sta ga naročnika del dolžna plačati, so nepomembne izvedenčeve ugotovitve, ki v ničemer ne temeljijo na volji pogodbenikov, marveč ugotavljajo zgolj običajno ceno, torej ceno po splošnih in povprečnih merilih. Prav tako so nepomembna oziroma napačna pravna naziranja tožeče stranke v pritožbi, ko skuša prikazati vtoževani znesek kot kondikcijski zahtevek. Kot rečeno, gre v obravnavni zadevi za pogodbeno terjatev, zato je potrebno ugotoviti dejstva, ki se nanjo nanašajo. To pa so vselej in tako tudi v tej zadevi dejanska vprašanja glede njenega nastanka, zapadlosti, višine in morebitnega prenehanja ali spremembe. Prav vsa navedena vprašanja (izvzemši nesporno dejstvo, da je obveznost plačila nastala) so izpostavljena še v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta graja ugotovljenega dejanskega stanja in zatrjevanje manjka in nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih upravičena. Sodišče si prihaja v nasprotje najprej v tem, ko ugotavlja, da je bila dogovorjena cena 700 SIT/h za primer, če toženca ne bi nudila prehrane. Dejanska zaključka, ki sta glede na zgoraj povedano nezdružljiva, pa sta nato: 1.) da morata toženca plačati ceno, odmerjeno na 700 SIT za uro dela ter 2.) da sta nudila hrano. Zakaj je sodišče ugotovilo, da je bila pogodbeno dogovorjena cena prav 700 SIT/h, ostaja nepojasnjeno, čeravno iz razlogov implicitno le izhaja, da tolikšen znesek nedvomno ustreza običajnemu pojmu prijateljske cene (da sta se za takšno plačilo stranki dogovorili, je nesporno) ter po drugi strani, da je sodišče priznalo pobotni ugovor, ki se nanaša na stroške hrane.

O zatrjevanem dejstvu, ki bi predstavljal razlog za prenehanje terjatve, pa se sodišče ni izjasnilo ne eksplicitno ne implicitno. Toženca sta namreč že v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da so se s tožnikom naknadno dogovorili, da toženca dolgujeta še 160.000,00 SIT, s čimer bo zadeva urejena. Toženca sta obenem zatrjevala tudi to, da sta dogovorjeni znesek tudi v resnici plačala. Vse povedano v pritožbi le še ponavljata in sodišču očitata, da se do tega ugovora sploh ni opredelilo. Tako kot so stranke svobodne pri ustanavljanju pogodbenih razmerij, tako lahko po njihovi soglasni volji obligacijska razmerja tudi svobodno prenehajo (10. člen ZOR). Dejstvo, ki ga toženca zatrjujeta ter se prvo sodišče o njem ni izjavilo, predstavlja ravno takšen primer. Ker se sodišče z navedenim sploh ni ukvarjalo, bi bilo tudi prezgodaj trditi, ali je šlo v tem primeru za poravnavo med strankama ali pa morebiti za novacijo ali celo odpust dolga. V vsakem primeru pa bi sodišče zatrjevanega dejstva ne smelo prezreti, saj gre za odločilno dejstvo v tej zadevi. Ker torej izpodbijana sodba o tem nima razlogov ter je zato ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (ta zakon je sodišče v tej zadevi uporabilo v skladu z določbo 498. člena sedaj veljavnega ZPP). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (čl. 369/1 ZPP/77).

V novem postopku naj sodišče najprej razišče dejansko stanje v delu, ki bi lahko privedel do ugotovitve, da je obveznost tožene stranke prenehala oziroma naj se opredeli do tovrstnega ugovora tožene stranke. Prav tako naj jasno in nedvoumno ugotovi in razloži, katera cena je bila pogodbeno dogovorjena. V napotkih tega sklepa pa velja opozoriti še na to, da tožnikovo priznanje pobotnega ugovora v višini 200.000,00 SIT sodi v določen voljni kontekst in ga mora sodišče upoštevati zgolj v teh mejah.