Jedro

Ker je bil pripor zoper obdolženca odrejen pred uvedbo preiskave, bi moral biti podan opis kaznivega dejanja v sklepu o odreditvi pripora - način storitve, čas, in kraj storitve očitanih kaznivih dejanj. Le na ta način je obdolžencu zagotovljeno učinkovita pritožba.

S tem ko je zunajobravnavni senat pri odločanju o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora sledil kasneje vloženi zahtevi za preiskavo z drugačno pravno in dejansko podlago in je zato v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa navedel, da je bil pripor odrejen zaradi utemeljenega suma, da je obdolženec storil štiri kazniva dejanja izsiljevanja po 1. in 3. odst. 218 .čl. KZ namesto dveh kaznivih dejanj po 3. in 1. odst. 213.čl. KZ, je storil bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornika obd. R.J. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavi ter zadevo vrne preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Celju v novo odločitev.

O predlogu državnega tožilca za odreditev pripora mora preiskovalni sodnik odločiti v 24. urah od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper obd. R.J. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki traja od 28.11.2000 od 9.20 ure dalje, z nadaljnim izrekom, da traja pripor po tem sklepu mesec dni.

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo zagovornika obd. R.J. zoper sklep o odreditvi pripora z uvodoma navedenim sklepom zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je dne 7.12.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora iz razlogov kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP ter predlagal razveljavitev obeh izpodbijanih sklepov.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru na zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodi tako, da uvodoma navedena sklepa glede obd. R.J. razveljavi. Svoj predlog obrazlaga z ugotovitvijo, da obdolženčev zagovornik utemeljeno očita, da je v sklepu preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Čeprav je državni tožilec v predlogu za odreditev pripora navedel opis dejanja, iz katerega izhajajo zakoniti znaki kaznivega dejanja, izpodbijani sklep ne vsebuje opisa dejanj, v zvezi s katerimi je bil odrejen pripor, niti ni pomanjkljivosti upošteval v svojem sklepu senat Okrožnega sodišča v Celju.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Preiskovalni sodnik v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora ugotavlja, da mu je bil pripeljan obdolženec skupaj s kazensko ovadbo zaradi suma storitve v sostorilstvu dveh kaznivih dejanj ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, katerega naj bi storil oborožen s plinsko pištolo na škodo treh oškodovancev.

Ugotavlja še, da je obdolženi R.J. očitani kaznivi dejanji priznal. V nadaljevanju preiskovalni sodnik razloguje, da gre za sum storitve najmanj dveh hudih kaznivih dejanj, za kateri je zagrožena zaporna kazen najmanj pet let zapora. In dalje, da je utemeljeno osumljen, da je pri izvrševanju dejanj uporabljal strelno orožje kljub svoji mladosti, česa drugega pa preiskovalni sodnik v zvezi z očitanima kaznivima dejanjema v obrazložitvi sklepa ni navedel. Izvenobravnavni senat pri reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika izhaja iz druge dejanske in pravne podlage in ugotavlja, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil štiri kazniva dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Pritožbeni očitek, da preiskovalni sodnik ni podal konkretnega opisa dejanj in tako ni jasno, kdaj, kako in kje naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja, je pritožbeno sodišče zavrnilo z ugotovitvijo, da je utemeljen sum podan in naj bi tudi izhajal iz podatkov kazenskega ovadbe Policijske postaje Ž., zapisnikov o zasegu predmetov in zapisnika o zaslišanju osumljenega R.J. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti opozarja na kršitev 201. člena ZKP, po katerem je temeljna predpostavka dopustnosti odreditve pripora podanost utemeljenega suma, medtem ko se v razlogih napadenega prvostopnega sklepa govori le o sumu storitve najmanj dveh hudih kaznivih dejanj. Tako stanje bi narekovalo zavrnitev predloga za odreditev pripora. Nadalje poudarja vložnik, da v nadaljevanju obrazložitve, ko preiskovalni sodnik govori o razlogih o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, govori, češ da je podan utemeljen sum. V navedenem vidi vložnik nadaljnjo kršitev določb kazenskega postopka in sicer nasprotje med razlogi. Nadalje vložnik opozarja, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih oziroma o zaključku sodišča, da naj bi obstajal utemeljen sum storitve kaznivih dejanj oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju.

Državni tožilec je dolžan, ko predlaga odreditev pripora, določno navesti opis dejanja, ki ga očita osumljenemu, z vsemi znaki kaznivosti, saj je le na podlagi tega možno zaključevati, ali je ali ni podan utemeljen sum, da je bilo dejanje storjeno. V nasprotnem primeru ni mogoče v pritožbenem postopku preizkusiti napadenih sklepov. Sicer pa niti prvostopenjsko niti pritožbeno sodišče nista podala konkretnega opisa dejanj, iz katerega bi izhajali zakonski znaki določenega ali določenih kaznivih dejanj, ker ni navedeno, kje, kdaj in kako naj bi osumljeni storil nekaj. S tem ko pritožbeni senat ni odgovoril na navedene očitke, je po mnenju vložnika ponovil iste kršitve kot preiskovalni sodnik. Ko je ob takem stanju zadeve ugotavljal pritožbeni senat obstoj utemeljenega suma, ne da bi izvajal dokaze ustno in neposredno, je kršil načelo ustnosti in neposrednosti izvajanja in presoje dokazov, pri tem pa je prišel do zaključka, da je podan utemeljen sum storitve kar štirih in ne dveh (kaznivih) dejanj. Vložnik je tudi mnenja, da je pritožbeno sodišče, s tem ko je iz dveh kaznivih dejanj po 213. členu KZ v svojih razlogih navedlo štiri kazniva dejanja po 218. členu KZ, kršilo tudi kazenski zakon. Vložnik tudi opozarja, da se niti preiskovalni sodnik niti pritožbeno sodišče nista ukvarjala z oceno obdolženčeve osebnosti v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem, ki izključuje odreditev pripora iz zdravstvenih razlogov.

V 2. odstavku 202. člena ZKP je določeno, da se pripor odredi s pisnim sklepom, ki obsega med drugim navedbo kaznivega dejanja, ki ga je obdolžen tisti, ki mu je odvzeta prostost, zakonski razlog za pripor, obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

V obravnavanem primeru je bil pripor zoper obd. R.J. odrejen pred uvedbo preiskave, zaradi česar bi moral biti opis kaznivega dejanja podan v sklepu o odreditvi pripora, saj je le na ta način obdolžencu zagotovljeno pravno sredstvo - pritožba.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da prvostopenjski sklep o odreditvi pripora ne vsebuje opisa kaznivih dejanj, ko ni naveden v obrazložitvi način storitve, čas in kraj storitve očitanih kaznivih dejanj, in tudi nima ocene glede utemeljenega suma kot podlage za odreditev pripora. Okrožni državni tožilec je po zaslišanju obdolženca R.J. dne 30.11.2000 povsem določno navedel opis dejanj, zaradi katerih naj bi obstajal utemeljen sum v smeri storitve kaznivih dejanj po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ, storjenega v sostorilstvu. Iz obrazložitve sklepa o odreditvi pripora, v delu, ki se nanaša na oceno preiskovalnega sodnika glede utemeljenosti predloga državnega tožilca za odreditev pripora, sploh ni razvidno, katerih "dveh hudih kaznivih dejanj" je obdolženec utemeljeno sumljiv, niti kaj so podlage za takšen njegov zaključek. Sklep o odreditvi pripora torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, kot jih zahteva določilo 2. odstavka 202. člena ZKP. Pritožbeno sodišče te kršitve ni odpravilo, temveč je naredilo še nadaljnjo kršitev, ko v nasprotju z razlogi sklepa o odreditvi pripora navaja, da je bil zoper obdolženca odrejen pripor zaradi utemeljenega suma, da je storil štiri kazniva dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ. Izvenobravnavni senat je pri reševanju pritožbe očitno sledil vloženi zahtevi za preiskavo z drugačno dejansko in pravno podlago, kot jo je podal in obrazložil pristojni državni tožilec na naroku, opravljenim po 204.a členu ZKP. Tudi v tem delu ocenjuje Vrhovno sodišče, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V posledici teh ugotovitev je bilo zato zahtevi zagovornika za varstvo zakonitosti ugoditi in razveljaviti pravnomočen sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora ter zadevo vrniti preiskovalnemu sodniku prvostopenjskega sodišča v novo odločitev.

Skladno z določbo 20. člena Ustave Republike Slovenije je Vrhovno sodišče odločilo, da je preiskovalni sodnik dolžan odločiti o zahtevi državnega tožilca za odreditev pripora v 24. urah od prejema te sodbe. V ponovljenem postopku bo moral preiskovalni sodnik odpraviti ugotovljene procesne kršitve, kot so navedene zgoraj v zvezi z vsebino razlogov za odreditev pripora in izdelati pisni sklep skladno z 2. odstavkom 202. člena ZKP, kolikor se bo odločil za pripor obdolženca. Pri odločanju o odreditvi pripora je preiskovalni sodnik vezan na opis kaznivih dejanj državnega tožilca, ni pa vezan na pravno opredelitev kaznivega dejanja v predlogu za odreditev pripora.