Jedro

Ker je bila upravičencu ob podržavljenju dana odškodnina v višini 54% vrednosti podržavljenega zemljišča, se glede na 1. odstavek 72. člena Zden upošteva. Zato je upravičenec upravičen le do vračila 46% zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.10.2002, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice in pritožba Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zoper odločbo Upravne enote Š.L. z dne 23.10.2001. Z njo je prvostopni organ odločil, da je z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji zavezanec dolžan denacionalizacijskemu upravičencu, pok. J.B. vrniti solastninsko pravico na parcelah ter dopustiti vknjižbo solastninske pravice v višini do 2308/263095-tin na kompleksu V.n., k.o. R., ki ga sestavljajo naštete parcele (1. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev premoženja v last Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (2. točka), da se s to odločbo vrača solastninski delež na kompleksu, kot je določen v 1. točki izreka, namesto parcelne št. 459 njiva 5. razreda v izmeri 5.017 m2 k.o. R. (3. točka izreka), da zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Škofji Loki po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti vknjiži pri nepremičninah iz 1. točke izreka solastninsko pravico v korist denacionalizacijskega upravičenca (4. točka izreka) in da stroški postopka niso bili priglašeni (5. točka izreka).

Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni upravni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je podržavljeno parcelo št. 459, sedaj vključeno v zemljiški kompleks Velika njiva, vrnil v obliki solastniškega deleža na tem kompleksu v skladu s 3. odstavkom 27. člena ZDen. Ker je bila upravičencu ob podržavljenju dana odškodnina v višini 54 % vrednosti podržavljenega zemljišča, se glede na 1. odstavek 72. člena ZDen upošteva. Zato je upravičenec upravičen le do vračila 46 % zemljišča. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je v tej zadevi sporno, kolikšen odstotek vrednosti podržavljenega premoženja, parc. št. 459 k.o. R., predstavlja odškodnina, ki je bila dana ob podržavljenju v znesku 200.000 din. Po proučitvi izpodbijane odločbe tožene stranke in pregledu predloženih upravnih spisov je glede na določbe 1. odstavka 72. člena ZDen presodilo, da sta oba upravna organa navedeno sporno vprašanje reševala pravilno. Po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, namenjenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok), se vrednost izračuna tako, da se površina zemljišča v m2 pomnoži s količnikom za zemljišča, ki ga Odlok v Prilogi 1 določa po katastrskih okrajih, katastrskih razredih in katastrskih kulturah in izhodiščno vrednostjo za m2 zemljišča, določeno v skladu z Odlokom. Ob podržavljenju dane odškodnine pa se preračunajo po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba).

Tožnica vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka na tožbo odgovorila. Vendar pa ji prvostopno sodišče odgovora na tožbo ni vročilo. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti, saj ji z opustitvijo vročitve odgovora na tožbo ni dalo možnosti, da bi se izjasnila o navedbah tožene stranke. Prvostopno sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede cenitve, ki je v spisu. Sodišče razlaga, zakaj naj bi bila cenitev napačna, pri tem pa se spušča v ocenjevanje vrednosti nepremičnine, ne pa tudi v revalorizacijo odškodnine. Prvostopni upravni organ se ni podrobneje izjasnil glede zatrjevanih nepravilnosti cenitve, prvostopno sodišče pa je skušalo zadevo sanirati s pojasnilom glede vrednotenja nepremičnine. Še vedno ostaja odprto vprašanje valorizacije plačane odškodnine, saj tudi tukaj prihaja do precejšnjega razkoraka med vrednostjo, ki jo uporablja prvostopni organ in vrednostjo, ki jo je določil cenilec. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v tej zadevi pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Iz izpodbijane sodbe, ki ima podlago v podatkih upravnih spisov izhaja, da je bila pokojnemu upravičencu za arondirano zemljišče dana odškodnina, ki je znašala 54 % njegove vrednosti v času podržavljenja. Zato je prvostopni upravni organ, upoštevaje določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, ter ob uporabi metodologije, vsebovane v Odloku in Odredbi, tudi pravilno ugotovil, da je upravičenec upravičen le še do vračila 46 % zemljišča. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati tožničin pritožbeni ugovor, da v postopku ni bilo odgovorjeno, zakaj naj bi bila cenitev, ki jo je predložila v upravnem postopku, nepravilna. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, je na ta tožničin ugovor pravilno odgovorila že tožena stranka. V odločbi, izpodbijani v tem upravnem sporu, je navedla, da je cenitev izvedenca M.S. z dne 24.8.1996 napačna. Izvedenec je napačno štel, da je izhodiščna vrednost zemljišča 5,12 DEM (po Odloku 3,94 DEM). Cenitev izvedenca pa je bila tudi nepotrebna. Pri tem pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da glede na metode vrednotenja, predpisane z Odlokom in Odredbo, ni treba ugotavljati vrednosti zemljišča in dane odškodnine z izvedencem, ampak lahko to stori upravni organ sam.

Res je sicer, kar ugovarja tožnica, da ji sodišče prve stopnje ni vročilo odgovora na tožbo, vendar pa navedena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni vplivala niti ni mogla vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožena stranka se je namreč v odgovoru na tožbo le sklicevala na izpodbijano odločbo in razloge v tej odločbi, torej ni navajala novih dejstev ali dokazov, o katerih tožnica ne bi bila seznanjena. Zato tožnica zaradi navedene kršitve ni bila prizadeta v svojih pravicah.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je v tej zadevi predmet presoje le zakonitost upravnega akta, trpi, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, vsaka stranka svoje stroške postopka.