Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, da je upoštevalo zamudno sodbo iz postopka istega sodišča prve stopnje št. Pd 93/2015, ni ravnalo arbitrarno. V navedenem postopku je bil z zamudno sodbo tožniku kot delodajalcu naložen obračun plač in nadur toženca za čas od julija do oktobra 2014, obračun davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov tožencu iz tega postopka (v citiranem postopku tožnik). Navedena zamudna sodba je postala pravnomočna 5. 12. 2015 in izvršljiva 21. 12. 2015, zato je veljaven pravni temelj za plačilo oziroma za prisilno izterjavo naloženega. Tako ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 190. člena OZ glede neobstoja (ali odpada) pravnega temelja. Poleg tega tožnik ni dokazal niti drugega pogoja, namreč, da je bil toženec na njegovo škodo obogaten (da je svojo obveznost prostovoljno izpolnil ali da je bila pravnomočna zamudna sodba prisilno izvršena).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 11.780,70 EUR (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj tožencu povrne stroške postopka v višini 645,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o izvedbi ali neizvedbi dokazov za zaslišanje A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F., ki so bili predlagani v zvezi z odtujevanjem denarja toženca v obdobju od julija 2014 do oktobra 2014 v višini 2.000,00 EUR. Navaja, da so navedeni dokazi bistveni za ugotovitev materialne resnice in pravično razsodbo, saj iz njih izhaja, da je tožnik med opravljanjem dela redno huje kršil delovne obveznosti s krajami, kar je tudi sam priznal in po svoje tolmačil. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo drugih listinskih dokazov, in sicer ni vpogledalo v uradni zaznamek tožnika z dne 7. 9. 2018, sklep Okrajnega sodišča v Trebnjem I 86/2018 z dne 1. 10. 2020, sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki I 196/2018 z dne 24. 10. 2020 ter obvestilo tega sodišča z dne 17. 9. 2020. Meni, da iz navedenega izhaja, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Navaja, da je sodišče prve stopnje arbitrarno sledilo postopku Pd 93/2015 in ni dopustilo dokazovanja materialne resnice. Nasprotuje stališču, da toženec ni dolžan vrniti prejetega, ker tožnik ni bil uspešen s postopki glede izpodbijanja pravnega temelja v navedenem delovnem sporu. Graja tudi stališče, da bi morebitne ugovore zoper utemeljenost toženčevega zahtevka za izplačilo plač lahko podal že v navedenem delovnem sporu ter da zato, ker jih ni (pravočasno), tudi v novem sporu ne more uveljavljati neupravičene obogatitve. Navaja, da je kot toženčev delodajalec na podlagi pravnomočne zamude sodbe Pd 93/2015 dolžan tožencu 11.780,70 EUR zaradi neplačanih plač za obdobje od julija 2014 do oktobra 2014 z odvodom davkov in prispevkov. Trdi, da je bil toženec z rubežem premičnin in nepremičnine v izvršilnih postopkih glede na določbo prvega odstavka 190. člena OZ obogaten na škodo tožnika, saj je tožnik že poravnal plačo za mesece od julija do oktobra 2014 in odvedel davke in prispevke. Navaja, da je te obveznosti poravnal dvakrat: prvič z izplačilom plače, drugič pa na podlagi pravnomočne zamudne sodbe v izvršilnem postopku. Sklicuje se na plačilne liste, iz katerih izhaja, da je za obdobje od julija do oktobra 2017 obračunal vse davke in prispevke. Navaja, da je toženec z odtujevanjem denarja v navedenem obdobju prejel mesečno 2.000,00 EUR. Navaja, da bi se sodišče prve stopnje z vpogledom v izvršilne postopke lahko prepričalo, da je poravnal naložene obveznosti dvakrat, zaradi česar je bil toženec z rubežem premičnin in nepremičnine obogaten. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi toženca in zatrjuje nepravilno povzemanje izpovedi tožnika. Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po njegovem mnenju je izpodbijana sodba t. i. sodba presenečenja, ker je bil prepričan, da bo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, saj ni izvedlo ostalih predlaganih dokazov. Trdi, da je izgubil možnost navajati dejstva, ki so glede na s strani sodišča zavzeto presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Sklicuje se na sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 197/00, sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 75/2016 in sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 1116/2012. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila nadaljnjih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v plačilo tožniku. Navaja, da mu tožnik v času trajanja delovnega razmerja plače, kot je bilo ugotovljeno tudi v postopku Pd 93/2015, ni plačal, prav tako plačila ni izterjal v izvršilnih postopkih, ki jih tožnik navaja v pritožbi. Pove, da tožnik ni predložil potrdil o plačilih, niti ni dokazal plačila davkov v letu 2014. Navaja, da izvršilni postopki še trajajo. Opozarja na možnost predloga za nasprotno izvršbo. Zanika odtujitev denarja, zaslišanje prič pa ni primeren dokaz za dokazovanje neujemanja inkasa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo po vsebini očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi namreč v pritožbi moral določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, češ da je sodišče prve stopnje napačno povzelo njegovo izpoved, pritožbeni preizkus protispisnosti ni mogoč.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, ki jih je predlagal tožnik. V točki 3 obrazložitve je pravilno navedlo, da je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge, ki se ne nanašajo na pravno pomembna dejstva v tem postopku. Ker so bili navedeni dokazi predlagani za dokazovanje dejstev, ki v predmetni zadevi niso odločilna (npr. toženčev domnevni alkoholizem, odtujevanje inkasa ipd.), predmet tožbenega zahtevka pa je neupravičena obogatitev, jih sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ) pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za vračilo plač iz leta 2014, ki naj bi bile tožencu plačane na podlagi pravnomočne zamudne sodbe, saj ta podlaga za plačilo prisojenih zneskov ni odpadla.

10. Sodišče prve stopnje s tem, da je upoštevalo zamudno sodbo iz postopka istega sodišča prve stopnje št. Pd 93/2015, ni ravnalo arbitrarno. V navedenem postopku je bil z zamudno sodbo tožniku kot delodajalcu naložen obračun plač in nadur toženca za čas od julija do oktobra 2014, obračun davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov tožencu iz tega postopka (v citiranem postopku tožnik). Navedena zamudna sodba je postala pravnomočna 5. 12. 2015 in izvršljiva 21. 12. 2015, zato je veljaven pravni temelj za plačilo oziroma za prisilno izterjavo naloženega. Tako ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 190. člena OZ glede neobstoja (ali odpada) pravnega temelja. Poleg tega tožnik ni dokazal niti drugega pogoja, namreč, da je bil toženec na njegovo škodo obogaten (da je svojo obveznost prostovoljno izpolnil ali da je bila pravnomočna zamudna sodba prisilno izvršena).

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral eventualne ugovore v zvezi z dolgovano plačo in nadurami uveljavljati v navedenem predhodnem individualnem delovnem sporu, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba, ki je postala pravnomočna. Pravnomočnost je pomemben atribut pravne države. Pravna varnost zahteva, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne sodbe, zato institut pravnomočnosti prevlada nad načeloma materialne resnice in zakonitosti. Plačil na podlagi pravnomočne sodbe (izvršilnega naslova) ni mogoče šteti za plačila brez pravne podlage (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 96/2020 z dne 27. 1. 2021).

12. V pritožbi se tožnik sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča št. Pdp 1116/2012, vendar pa se ta nanaša na drugačno dejansko stanje (v izvršilnem postopku so bili predhodno plačani davki in prispevki odtegnjeni delodajalcu in nakazani na delavčev transakcijski račun, in ne na račun davčnega organa), zato za odločitev v zadevi ni pravno pomembna.

13. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno odtujevanje denarja s strani toženca, niso pravno pomembne, saj je tožnik sam v predmetni zadevi opredelil svojo terjatev kot terjatev iz naslova neupravičene obogatitve iz prvega odstavka 190. člena OZ, po katerem je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti.

14. Izpodbijana sodba ni sodba presenečenja, saj sodišče prve stopnje ni sprejelo odločitve, ki temelji na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila za bistvene. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Glede na to, da se je toženec v predmetni zadevi vseskozi skliceval na predhodni individualni delovni spor, zaključen s pravnomočno zamudno sodbo, ni mogoče šteti, da tožnik ob zadostni skrbnosti ni mogel računati na to, da se bo pri odločanju sodišče prve stopnje oprlo na navedeno dejstvo. Tako sklicevanje na sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 197/00 in sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 75/2016 za odločitev v zadevi ni bistveno. Tožnik ni izgubil možnosti navajati dejstva in predlagati dokaze, s katerimi bi lahko dosegel drugačno odločitev v postopku, zaradi česar je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno pomembne, zato se do njih pritožbeno sodišče skladno z določbo 360. člena ZPP ne opredeljuje.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik sam krije svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženec pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi o pritožbi in je bil tako za postopek nepotreben (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).