Jedro

Če posledice znatno odstopajo od tistih, do katerih po običajnem rednem teku stvari pripelje določen škodni dogodek, iz razloga oškodovančeve osebnostne strukture, je potrebno ugotavljati do kolikšne mere je škodni dogodek pravno upošteven vzrok za nastanek škode.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (prisojeni znesek nad 2.000.000,00 SIT) ter v izreku o stroških razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača odškodnino v znesku 6.000.000,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške v višini 315.440,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. V sodbo je sodišče povzelo še sklep, s katerim je tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper sodbo se najprej pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi oziroma jo spremeni. Ob tem izrecno poudarja, da bi bila pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 600.000,00 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 1.000.000,00 SIT ter zaradi strahu 400.000,00 SIT. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje dr.D.S. ter se sklicevalo na njene ugotovitve, da je vse kar presega okvir lažjega postkomocijskega sindroma in zavrte gibljivosti vratne hrbtenice za 1/3, moč pripisati osebnim lastnostim tožnice oz. njeni rentni tendenci in agravaciji v smislu potenciranja med seboj neustreznih simptomov, ob tem pa tega pomembnega dejstva ni upoštevalo pri presoji in določitvi višine odškodnine nasploh. Sodišče je nasploh zanemarilo jasno izražene rentne tendence, ki so jih ugotovili vsi strokovnjaki v postopku.

Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tudi tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, toženi stranki pa naj sodišče še naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka z zakonitmi zamudnimi obrestmi. Glede škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pritožnica izpostavlja, da je tožnica dalj časa po nesreči obiskovale razne specialiste. Dalje podaja svoje razlogovanje, češ da je izvedenka ugotovila, da težave zaradi postkomocijskega sindroma izzvenijo v pol leta še celo pri težjih poškodbah, med tem ko pri tožnici ni bilo tako, kar naj bi kazalo na resnost posledic. Nadalje pravi, da pri tožnici ne gre za običajen primer, gre namreč za to, da je lažji pretres možganov povzročil cerebralno prizadetost. Vse skupaj je povzročilo hud upad mentalnih sposobnosti. Pred nesrečo je njen IQ znašal najmanj 90, sedaj le 57 in 58, kar je podnormalno. Tožnica se je nadalje osebnostno močno spremenila, kar vse vpliva na njeno službeno in družinsko življenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče zaradi preglednosti in jasnosti uvodoma pojasnjuje, da se tožena stranka pritožuje zoper del, ki po posameznih odškodninskih postavkah presega prisojeno odškodnino za telesne bolečine (600.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti (1.000.000,00 SIT) ter za strah (400.000,00 SIT); vse skupaj torej nad 2.000.000,00 SIT.

Pritožba tožene stranke se osredotoča na problem vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalimi posledicami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno v obravnavani zadevi opozoriti predvsem na dve stvari. Prvič iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja (na to opozarja tudi pritožba), da bi bilo osebnostno in duševno stanje, ki ga tožnica v dejanski podlagi tožbe povzema kot nastalo škodo, lahko pri oškodovanki v določeni meri prisotno že pred samo nezgodo. Zmanjšane življenske aktivnosti naj bi bile v tem, da je tožnica osebnostno spremenjena ter celo mentalno ohromljena. Prvo sodišče ugotavlja, da so bile pri tožnici že pred poškodbo prisotne posamezne osebnostne lastnosti, ki jih je psihoorganska prizadetost (kot posledica pretresa možganov in postkomocijsklega sindroma) le še sprožila, ojačala in potencirala. Na drugem mestu prvo sodišče ugotavlja, da so bile neugodne osebnostne poteze pri tožnici prej speče, sedaj pa se ojačujejo. Nadalje prvo sodišče v sodbi navaja, da je imela tožnica tudi pred prometno nesrečo manjše psihične težave, saj naj bi se nadpovprečno pogosto javljala pri lečečem zdravniku, poleg tega pa se sodišče sklicuje tudi na izvedensko mnenje, po katerem naj bi bile pri tožnici jasno izražene rentne tendence. Iz vsega navedenega se zarisuje, da bi bila škoda, za katero tožnica vtožuje odškodnino, v določeni meri lahko prisotna že pred škodnim dogodkom. V tem primeru pa bi bilo potrebno razmejiti, katere duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti so posledica škodnega dogodka in katere so tiste, ki jih je tožnica trpela že prej ter s škodnim dogodkom niso v vzročni zvezi. V tem obsegu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter je bilo potrebno sodbo v delu, ki ga izpodbija tožena stranka, razveljaviti.

Nadaljnji problem, ki se nanaša na vzročno zvezo pa je v tem, ker se v dejanskem stanju zarisuje, da nastale posledice znatno presegajo tiste, do katerih škodni dogodek kot vzrok običajno pripelje. Ob tem se zastavlja vprašanje, s katerim se je sicer ukvarjalo tudi že prvo sodišče, in sicer, ali niso morda posebne lastnosti in stanja same oškodovanke eden izmed vzrokov za nastale posledice. Prvo sodišče je ob ugotavljanju vzročne zveze uporabilo teorijo "conditio sine qua non". Le-ta gradi na izhodišču, da je vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalimi posledicami podana vselej, kadar škodni dogodek predstavlja pogoj za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja, teorija "conditio sine qua non" pa je tako v pravni teoriji kot v sodni praksi že presežena. Prvo sodišče ni uporabilo pravil o deljeni vzročnosti predvsem zato, ker naj ne bi bilo mogoče upoštevati možnosti, da bi tožničine težave lahko povzročila tudi kakšna druga travma, saj naj bi šlo zgolj za možnost, ki je izkazana na določeni stopnji verjetnosti, nikakor pa ne gotovosti. Navedeno sicer drži, vendar pa pomeni zgornje razlogovanje le pretresanje vprašanja, ali škodni dogodek predstavlja nujni pogoj za nastalo posledico ali ne. Pri ugotavljanju morebitne deljene vzročnosti pa se je potrebno vprašati tudi po tem, ali škodni dogodek predstavlja zadostni pogoj za nastale posledice ali pa le enega izmed vzrokov v vzročno-posledični mreži. Če se izkaže, da je škodni dogodek le eden izmed dveh ali več vzrokov za nastalo škodo, je potrebno vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodno posledico presojati še v dveh nadaljnjih stopnjah. Najprej je potrebno ugotavljati, kakšna je pravna (torej odškodninska) upoštevnost posameznih vzrokov in nadalje, koliko so posamezni izmed pravno upoštevnih vzrokov soprispevali k nastali škodi. Pri prvem koraku prideta v poštev teorija o adekvatni vzročnosti ter teorija "ratio legis" vzročnosti. Po teoriji o adekvatni vzročnosti (le-to je v obravnavani zadevi tudi potrebno uporabiti), je pravno upošteven tisti vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do takšne posledice. Glede na to, da je vsak življenski dogodek edinstven in neponovljiv, je seveda povsem nemogoče najti neko univerzalno vzročno zvezo med podobnimi škodnimi dogodki ter podobnimi škodnimi posledicami. Prav isto velja tudi na strani posledice. V poštev pridejo lahko namreč samo tiste posledice, ki niso čisto zunaj tega, kar se po življenski izkušnji šteje kot možna posledica kakšnega dogodka. Če je v danih okoliščinah posledica nekaj izrednega, tedaj taka posledica ni adekvatna in zato tudi ne pravno odločilna. Ob določanju meje, kaj še sodi v okvir rednega teka dogodkov oziroma kaj je še možna posledica kakšnega dogodka, pa ni mogoče postaviti matematično natančne razmejitve, marveč je potrebno vrednotenje. Le-to je tudi tisto, ki omogoča niansiranje ter se ne opredeljuje zgolj po binarnem načelu (da ali ne oziroma 0 in 1). Glede na to, da se škoda v obravnavani zadevi odraža v sferi človeka in njegove duševnosti, pri odgovoru na vprašanje ali je neka posledica adekvatna vzroku oziroma več vzrokom, tudi ni mogoče vzeti za merilo nekega abstraktnega povprečnega človeka, marveč se je potrebno ravnati po razponu, ki niansirano pada od tega povprečno zamišljenega človeka v eno ali drugo stran. V tem razponu pa ni zajet samo en abstraktno zamišljen nabor osebnostnih lastnosti, marveč več možnih bolj ali manj običajnih človeških lastnosti, katerih sestavni del so do določene mere tudi tiste, ki predstavljajo takšne okoliščine ki skupaj s škodnim dogodkom kot sprožilnim elementom povzročijo škodne posledice. V skladu z navedenim pa posledica (ali obseg posledice - kot je primer v obravnavani zadevi) ne pride v poštev šele tedaj, če je povsem in v celoti izven tega, kar se po življenski izkušnji šteje kot možna posledica nekega dogodka. V nasprotnem primeru pa jo je potrebno vsaj deloma upoštevati. Vse navedeno je torej potrebno upoštevati pri razmejitvi kateri izmed dveh vzrokov v obravnavani zadevi (škodni dogodek in oškodovankino latentno osebnostno stanje pred njim) je in v kolikšni meri pravno upošteven. Od odgovora na to vprašanje pa je odvisna tudi odločitev o deljeni vzročnosti. Slednje pa je že druga prej omenjena stopnja pri presojanju vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico. Pritožba je izrecno napadala sodbo sodišča prve stopnje v tem delu. Ker je iz navedenih razlogov utemeljena, je bilo potrebno sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (370/1 člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo upoštevaje določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še potrebno uporabiti v tej zadevi). Zaradi napačne uporabe materialnega prava (154.člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), je namreč ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po drugi strani pa je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi tožnice. Ta se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine. Pritožnica opozarja na izsledke izvedenca, ki jih prvo sodišče tudi povzema v razlogih sodbe, namreč na to, da je pri tožnici prišlo do cerebralne prizadetosti, česar pa sodišče pri prisojanju višine ni upoštevalo v zadostni meri. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovljeno dejansko stanje res nakazuje na to, da bi šlo pri tožnici lahko za tolikšne posledice, ki bi v skladu z 200.členom ZOR opravičevale višjo odškodnino. Vendar pa dejansko stanje v tej smeri vseeno ni razčiščeno do te mere, da bi bilo moč zgolj s pravilno uporabo materialnega prava odločitev prvega sodišča spremeniti, za kar bi bilo pristojno pritožbeno sodišče. Ne glede na to, da je potrebno sodbo iz tega razloga razveljaviti tudi v zavrnilnem delu, pa je takšna odločitev tudi najbolj smotrna, saj bo tako moč v ponovljenem postopku dejansko stanje celostno razčistiti (tako glede vprašanj, ki se nanašajo na vzročno zvezo oziroma deljeno vzročnost kot glede vprašanj, od katerih je odvisna višina primerne odškodnine).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo v obsegu, kot je razvidno v izreku (to je v delu, ki ga napadata pritožbi). Prvo sodišče naj v ponovljenem postopku dokončno razčisti dejanska vprašanja, na katera opozarja ta sklep. Po potrebi naj za razjasnitev še spornih vprašanj ponovno pozove izvedenca, naj s strokovne plati pomaga razmejiti, katere posledice so tiste, ki so bile pri oškodovanki prisotne že pred škodnim dogodkom in po drugi strani, v kolikšni meri je oškodovankino osebnostno stanje vplivalo na obseg posledic.