Jedro

Zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja, da ima investitor na zemljišču pravico uporabe, je dokazilo o razpolaganju z zemljiščem. Z vidika dokazovanja pravice gradnje ni pomembno, ali želi investitor na svojem funkcionalnem zemljišču zgraditi prizidek k obstoječemu objektu, ali od tega objekta ločeni objekt. Ni moglo vplivati na odločitev o stvari, če je investitor šele v pritožbenem postopku predložil zemljiškoknjižni izpisek, o čemer organ II. stopnje ni seznanil drugih strank v postopku, če tožnik niti ne trdi, da investitor na zemljišču nima pravice uporabe, ampak le trdi, da je zemljišče dobil na nezakonit način.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila več pritožb, med njimi tudi tožnikovo, zoper odločbo št. 04/03-11-35102-119/91 z dne 13.1.1992, s katero je Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine dal investitorju lokacijsko dovoljenje za razširitev garaže, gradnjo skladišča in obrtne delavnice na zemljiščih parc. št. 1552/4 in 1553/11. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90). Ugotavlja, da območje predlagane lokacije ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 6 Stanežiče - Vižmarje (Uradni list SRS, št. 29/89 - PUP). Zemljišče se nahaja v območju urejanja Š S 6/1 Spodnje Vižmarje v morfološki enoti 2A/2, ki je namenjena individualni stanovanjski gradnji, prostostoječa zazidava (4. člen); dovoljeni so posegi, našteti v 8. členu, med katerimi so tudi nadzidave in prizidave obstoječih objektov ter gradnja objektov storitvenih dejavnosti in objektov drobnega gospodarstva pod pogoji, da so izpolnjene svetlobno-tehnične zahteve in da ne motijo bivalnega okolja. Ker iz lokacijske dokumentacije št. 36129, poprejšnjega sanitarnega soglasja št. 526-375/91-3/12 z dne 8.1.1992 ter strokovnega mnenja Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij Ljubljana DN 192/91 o emisiji hrupa in potrebni zvočni zaščiti okolice pred hrupom iz delavnice za industrijsko elektroniko izhaja, da so v konkretnem primeru navedeni pogoji izpolnjeni, investitorjeva pravica razpolaganja z zemljiščem pa je izkazana z zemljiškoknjižnim izpiskom št. 4024/92, tožena stranka zaključuje, da so za izdajo lokacijskega dovoljenja izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Pritožbene ugovore zavrača in med drugim navaja, da je zemljiškoknjižni izpisek javna listina, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje, ni pa v lokacijskem postopku pomembno, kako je investitor zemljišče pridobil. Soglasje sosedov ni pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja, predvideni odmik najmanj 0,5 m od meje pa po mnenju tožene stranke zadostuje za vzdrževanje objekta in omogoča njegovo uporabo (20. člen odloka). Tudi dodatni protihrupni ukrepi niso potrebni, saj iz strokovnega mnenja Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij Ljubljana izhaja, da dejavnost ne bo povzročala nobenega hrupa.

V tožbi tožnik obširno opisuje, kako je investitor prišel do zemljišča s parc. št. 1552/4 in tako na nezakonit način pridobil podlago za izdajo lokacijskega dovoljenja. Meni, da tožena stranka ni poznala ozadja oddaje stavbnega zemljišča tožniku kot funkcionalnega zemljišča k stanovanjski hiši. Opozarja, da je bil zemljiškoknjižni izpisek izdan prej (17.7.1992) kot je bil opravljen vpis v zemljiško knjigo (20.7.1992), izpodbijana odločba pa izdana 28.7.1992. Trdi, da je bil postopek na drugi stopnji kršen, saj se tožena stranka sklicuje na dokaz, s katerim organ prve stopnje ni razpolagal, tožnik pa s tem dokazom ni bil seznanjem in tako ni imel možnosti ugovarjati takemu dokazovanju. S pregledom zemljiškoknjižnih listin je tožnik ugotovil, da gre pri oddaji zemljišča s parc. št. 1552/4 za prepovedan promet. Navaja še, da gre občina investitorju v vsem na roke, saj lokacijska odločba jemlje garažo, ki je bila postavljena s potrdilom kot pomožni objekt, za osnovo prizidka in v pomožni objekt vgrajuje proizvodni objekt, ki ga postavi na samo mejo, medtem ko mu za parkirišča določa dvorišče stanovanjske hiše. Ne gre torej za prizidek, ampak za samostojni objekt, ki bo motil vso stanovanjsko okolico. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Zavrnitev tožbe predlaga tudi prizadeta stranka, investitor, ki v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe je v tem upravnem sporu predvsem sporno dokazilo, ki ga mora investitor priložiti zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem želi graditi. Čeprav je predložitev takega dokazila pogoj za uvedbo postopka in izdajo lokacijskega dovoljenja (53. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor), organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe z dne 13.1.1992 navaja le, da je investitor tako dokazilo predložil, ne pove pa niti tega, za kakšen dokaz gre. Skladno z določbo 1. odstavka 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku je tožena stranka navedeno pomanjkljivost v odločbi prve stopnje odpravila in navedla, da investitor dokazuje svojo pravico razpolaganja z zemljiškoknjižnim izpiskom št. 4024/92 z dne 17.7.1992. Pri tem napaka v datumu, na katero opozarja tožba, sama zase ni toliko pomembna, da bi mogla vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, v katerem sodišče, enako kot tožena stranka v lokacijskem postopku, presoja predloženi dokaz o razpolaganju z zemljiščem le z vidika, ali je investitor z njim dokazal, da ima pravico gradnje na zemljišču, na katerem želi graditi.

V spornem primeru gre za lokacijsko dovoljenje za gradnjo na funkcionalnem zemljišču, na katerem ima investitor kot lastnik stanovanjske hiše na parceli 1553/11 pravico uporabe. Izhajajoč iz novega koncepta lastninske pravice po XCIX. ustavnem mandmaju k prejšnji ustavi, ki je začel veljati 20.2.1991, zlasti pa iz nove ustave Republike Slovenije, pa tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-105/91 (Uradni list RS, št. 24/92), s katero so bile razveljavljene določbe 9. do 28. člena zakona o stavbnih zemljiščih, pa taka pravica uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini po presoji sodišča pojmovno vsebuje tudi pravico gradnje, seveda če so sicer izpolnjeni drugi pogoji, ki jih za graditev predpisujejo prostorski ureditveni pogoji. Pri tem z vidika dokazovanja pravice gradnje niti ni več pomembno, ali želi investitor na svojem funkcionalnem zemljišču zgraditi prizidek k obstoječemu objektu, ali od tega objekta ločeni objekt. Tožba pravzaprav niti ne trdi, da investitor na zemljišču sporne lokacije ne bi imel pravice uporabe, dokazuje le, da je 66 m2 stavbnega zemljišča (parc. št. 1552/4) investitor pridobil na nezakonit način. Vendar s takim ugovorom tožnik ne more uspeti. V lokacijskem postopku se namreč presoja predloženi dokaz glede tega ali je investitor z njim dokazal pravico gradnje na določenem zemljišču, postopka oddaje stavbnega zemljišča in vprašanja zakonitosti vpisa pravice uporabe v zemljiško knjigo pa upravni organ ne presoja. Zato tožbeni ugovori glede tega ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Ugovora, da bi objekt motil vso stanovanjsko okolico, sodišče ni posebej obravnavalo, ker je tak ugovor glede na ugotovljeno dejansko stanje presplošen; z vidika hrupa je vpliv objekta na okolico pravilno ocenila že tožena stranka. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je - enako kot določbe zakona o splošnem upravnem postopku - uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I).