Up-722/02 - 6

5. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 23. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 852/2001 z dne 20. 9. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo njegov zahtevek za plačilo razlike med pokojnino, ugotovljeno po predpisih, veljavnih pred 1. 4. 1992, in pokojnino, ki jo tožnik prejema od 1. 7. 1992 dalje, in sicer za vse že zapadle in vnaprej dospevajoče razlike, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da pritožnikova delodajalka kot tožena stranka ne more biti odškodninsko odgovorna za plačilo vtoževane škode, ker ni izkazano, da bi se zavezala dokupiti zavarovalno dobo za pritožnika do točno določenega roka, za takšno obveznost pa tudi ni najti podlage v veljavnih predpisih.

Zoper sodbo Višjega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom Višjega sodišča in meni, da je izpodbijana sodba popolnoma nepravilna in nezakonita. Hkrati zatrjuje, da so mu bile z izdajo takšne sodbe kršene pravice iz 2., 22., 23.. 25. in 33. člena Ustave.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Da bi kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temelji sodba, bilo nesprejemljivo z vidika človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, namreč pritožnik ne izkaže. Člen 23 Ustave vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča sodišče, 25. člen Ustave pa zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper takšno odločitev. Pravica do sodnega varstva in pravica do pritožbe sta bili pritožniku zagotovljeni, njegovo nezadovoljstvo s sprejeto odločitvijo pa še ne more pomeniti njune kršitve. Nobena izmed omenjenih ustavnih pravic namreč pritožniku ne zagotavlja sprejema materialnopravno pravilne odločitve. Neutemeljen je tudi očitek pritožnika o kršitvi 33. člena Ustave. Tudi morebiti napačna odločitev sodišča sama po sebi namreč še ne more utemeljiti kršitve te ustavne pravice, stališč, ki bi bili v nasprotju s to določbo Ustave, pa v izpodbijani sodbi ni.

Očitki pritožnika o očitni nepravilnosti izpodbijane sodbe bi lahko bili relevantni zgolj z vidika 22. člena Ustave. Omenjena ustavna določba namreč Ustavnemu sodišču med drugim omogoča, da izpodbijano sodno odločitev preizkusi tudi glede tega, ali je tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno in kot takšno v neskladju s to ustavno pravico. Vendar pa izpodbijani sodni odločbi tega ni mogoče očitati. Odločitev sodišča je namreč zadostno obrazložena in temelji na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm možni. Z vidika 22. člena Ustave bi lahko bil relevanten tudi očitek pritožnika o odstopu od sodne prakse. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je lahko namreč kršena tudi, če odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa pritožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da izpodbijana odločitev ni v skladu s sodno prakso, tega očitka ni izkazal.

Pritožnikovega očitka, da je bil z izpodbijano sodbo kršen 2. člen Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa to ni.

Ker torej v obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ne da bi se pri tem ukvarjalo z vprašanjem, ali so sploh izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan