Jedro

Z navajanjem lastne drugačne ocene dokazov obramba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega J. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 317. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po določbi drugega odstavka 50. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 10 (deset) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso po pravnomočnosti sodbe ter stroške oškodovanke in njenega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom. Višje sodišče je pritožbo zagovornikov obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovorniki obsojenega uveljavljajo razloge po 1., 2. ter 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje in (ali) sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter ustrezno vrne v novo odločitev sodišču prve oziroma druge stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva neutemeljena ter predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da obramba v pretežnem delu uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, obe sodbi imata natančno razlago o vzročni zvezi med obsojenčevim dolžnostnim ravnanjem ter nastalo posledico, utemeljeno pa je bil zavrnjen tudi dokazni predlog o postavitvi drugega izvedenca smučarske stroke.

4. Obsojenec ter njegovi zagovorniki se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki jim je bil poslan, niso izjavili.

B.

5. Zagovorniki obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo protispisnost, ker naj bi bila dokazna ocena sodišča o tem, da lesena ograja na smučišču ni bila ustrezno zavarovana ter s tem ne izločena iz vplivnega območja smučarske proge v nasprotju z dopisom inšpektorja za železniški promet, žičniške naprave in smučišča S. T. s 16. 2. 2007, njegovo izpovedbo v kazenskem postopku, izpovedbami zaslišanih prič ter fotografijami v spisu (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP); kršitev pravice do obrambe (29. člen Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP) zaradi zavrnitve dokaznega predloga o postavitvi novega izvedenca za šport – smučanje in varnost na smučiščih, saj naj bi predloženi strokovni mnenji porajali dvom v pravilnost mnenja izvedenca R. Š., da smučišče (smučarska proga) ni bilo ustrezno urejeno, ker lesena ograja, ki se nahaja na sredini smučarske proge, ni bila ustrezno zavarovana; ter kršitev materialnega prava, ker naj bi sodišči pravno napačno presodili obstoj vzročne zveze med opustitvijo obsojenčevega dolžnega ravnanja ter nastalo posledico.

6. Z navajanji, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki (protispisnost) uveljavlja obramba bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar z navajanji, da naj bi bil dokazni zaključek sodišča o tem, da rob smučarske proge ni bil s sledjo teptalnega stroja označen na ustrezen in jasno viden način, zaradi česar lesena ograja, ki se je nahajala na sredini smučarske proge K., ni bila ustrezno zavarovana ter je predstavljala nevarnost za smučarje in neprilagojeno mesto na smučišču, v nasprotju z vsebino dopisa inšpektorja S. T. s 16. 2. 2007, iz katerega izhaja, da naj bi bila z obsojencem dogovorjena, da zagotovi označitev smučarske proge na ustrezni razdalji od lesene ograje, čemur naj bi slednji zadostil, inšpektorjevo izpovedbo v kazenskem postopku, da dvometrski pas nesteptanega snega okoli neprilagojenega mesta že predstavlja zadostno zavarovanje, ter v nasprotju z izpovedbami prič S. J., M. K., L. K., M. B., D. G., I. K., ki naj bi obsojenčevega zagovora, da je bil rob smučišča pravilno označen, ne ovrgle, obramba ne uveljavlja protispisnosti, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Z navajanjem lastne drugačne ocene navedenih dokazov pa obramba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v postopku s tem pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (npr. I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/1998 z dne 30. 9. 1999 in številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče pa sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo s strani obrambe predlagani dokaz po postavitvi novega izvedenca za šport – smučanje in varnost na smučiščih, katerega relevantnost je obramba utemeljevala s tem, da izvedenec smučarske stroke R. Š. ni mogel podati mnenja, ali je bil kritičnega dne narejen oziroma ali je bil viden rob smučarske proge, s čimer bi bila lesena ograja izločena iz vplivnega območja. Dokazni predlog je bil zavrnjen z utemeljitvijo, da njegova izvedba ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, saj je izvedenec R. Š. izdelal pisno izvedeniško mnenje po pravilih stroke in se sodišču ni porajal dvom v njegovo strokovnost in pravilnost, prav tako je bil neposredno zaslišan na glavni obravnavi, kjer je odgovoril na vsa vprašanja sodišča ter strank ter objektivno navedel okoliščine, zakaj ne more podati mnenja o tem, ali je bil kritičnega dne narejen oziroma viden rob smučarske proge. Tem razlogom prvostopenjskega sodišča je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe (točka 10), ob zavrnitvi enakih pritožbenih navedb obsojenčevih zagovornikov pritrdilo in pojasnilo, da je vprašanje, ali je bil kritičnega dne narejen oziroma viden rob smučarske proge dejansko vprašanje, na katerega je odgovor podalo že sodišče prve stopnje. Ker gre pri vprašanju, ali je bil kritičnega dne narejen oziroma viden rob smučarske proge, za vprašanje dokazne ocene, sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga tudi po stališču Vrhovnega sodišča ni kršilo obsojenčevih procesnih pravic.

9. V zvezi z zatrjevanji obrambe, da ni podana vzročna zveza med opustitvijo obsojenčevega dolžnostnega ravnanja, ki izvira iz blanketnih norm ter prepovedano posledico, je sodišče prve stopnje tako v opisu dejanja kot v obrazložitvi sodbe (točka 22) opisalo in obrazložilo, da bi moral obsojenec, kot vodja obratovanja žičnic in smučišč v gospodarski družbi G. d. o. o., ki upravlja smučarsko progo K., ustrezno zavarovati leseno ograjo oziroma jo odstraniti, kar mu je bilo naloženo, z opustitvijo tega dolžnega ravnanja pa je kršil 5. člen ZVSmuč ter 12. člen Pravilnika o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč in zaščitnih sredstev, ki določata, da mora upravljavec smučišča zagotoviti zaščito neprilagojenih mest na smučišču. Nezavarovana lesena ograja je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje predstavljala konkretno nevarnost za življenje ljudi – smučarjev, to pa je imelo za posledico tudi posebno hudo telesno poškodbo oškodovanke, ki jo je zadobila pri padcu v leseno ograjo. Ob takih ugotovitvah je tudi pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe (točka 10) utemeljeno zavrnilo pritožbeni ugovor, da ni podana vzročna zveza med opustitvijo dolžnega ravnanja obdolženca in nastalo posledico. Z navajanji obrambe, da je oškodovanka padla daleč proč od vplivnega območja smučišča in da vzrok njenemu padcu ni bilo neurejeno smučišče kot takšno, rob smučišča narejen s sledjo teptalnega stroja pa tudi nima funkcije, da po tleh drsečega smučarja zadrži, obramba po mnenju Vrhovnega sodišča izhaja iz delno drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in na tem gradi kršitev kazenskega zakona. Sodišče krši kazenski zakon, če na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenskega zakona ne uporabi ali pa ga uporabi napačno. Ker dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ustreza opisu kaznivega dejanja po tretjem odstavku 317. člena KZ in so torej v ravnanju obsojenca vsi znaki tega kaznivega dejanja podani, zatrjevana kršitev materialnega prava ni izkazana.

10. Nadalje obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema vsebino izpovedb zaslišanih prič B. R., M. M., M. S. in I. G. ter izraža dvom v njihovo verodostojnost, saj gre za oškodovanko ter njej naklonjene priče, ki svoje izpovedbe prilagajajo glede na cilj, ki ga zasleduje oškodovanka v odškodninskem postopku ter s tem uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za nadaljnja navajanja, s katerimi obramba izraža nestrinjanje z ugotovitvami obeh sodišč, da je bil obsojenec kot vodja obratovanja žičnic in smučišč v gospodarski družbi G. odgovoren za ustrezno zavarovanje lesene ograje oziroma njeno odstranitev.

C.

11. Vrhovno sodišče je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik, ter da je zahteva vložena pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena v zvezi s 95. členom ZKP.