Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine zaradi diskriminacije v izbirnem postopku za diplomatsko delovno mesto v tujini. Zatrjeval je, da je bil s strani tožene stranke diskriminiran zaradi naslednjih okoliščin: izostanek prakse z ekonomskega področja, starost, premajhna operativnost, premajhna vidnost in izostanek ljudi, ki bi ga podpirali. Od teh okoliščin le starost predstavlja osebno okoliščino po prvem odstavku 6. člena ZDR. V skladu s šestim odstavkom 6. člena ZDR mora v primeru, če kandidat navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Tožena stranka je dokazala, da tožnika zaradi starosti (v času izbirnega postopka je bil star 61 let) ni neenako obravnavala. Zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila in da mu je dolžna v roku 15 dni plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (I. točka izreka sodbe) ter odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 807,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi tožena stranka pri izbiri kandidatov za diplomatski delovni mesti na Veleposlaništvih RS v A. in B. izkušnje s področja ekonomskih odnosov s tujino (te so bile v objavi prostih delovnih mest opredeljene le kot prednost pri izbiri) lahko upoštevala le v primeru, če bi oba prijavljena kandidata izpolnjevala zakonske pogoje. Sodišče prve stopnje je določbo petega odstavka 37. člena Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1) razlagalo napačno. Dejstvo, da je bil tožnik s strani kadrovske komisije tožene stranke predlagan za delovno mesto na Veleposlaništvu RS v B., ne pomeni, da ni kandidiral tudi za delovno mesto na Veleposlaništvu RS v A.. Ker ga je tožena stranka z liste kandidatov za delovno mesto na Veleposlaništvu RS v A. odstranila, je ravnala diskriminatorno, saj nikjer ni določeno, da tožnik ne bi mogel kandidirati za več različnih delovnih mest na različnih veleposlaništvih. Tožena stranka nasprotno ni niti zatrjevala, to potrjuje pa tudi obvestilo tožene stranke tožniku z dne 30. 4. 2012, da ga je kadrovska komisija obravnavala kot kandidata za obe razpisani prosti delovni mesti. Merila, določena v 36. členu ZZZ-1, je tožena stranka v izbirnem postopku dolžna upoštevati le v primeru, ko oba kandidata izpolnjujeta pogoje iz 37. člena ZZZ-1, C.C. pa v času izbirnega postopka ni imel opravljenih dveh let v notranji službi, kot to določa četrti odstavek 37. člena ZZZ-1. Tožnik je izpolnjeval vse zahtevane pogoje iz objave prostega diplomatskega delovnega mesta za ekonomsko področje na Veleposlaništvu RS v A., poleg tega pa ima tudi izkušnje s področja ekonomskih odnosov s tujino, saj je po odpoklicu veleposlanice RS iz D. osem mesecev opravljal funkcijo začasnega odpravnika poslov. Njegovo delo je med drugim vključevalo tudi ekonomsko diplomacijo in nadzor nad delom ekonomskega svetovalca, v obdobju od leta 1992 do leta 1997 pa je kot zasebnik deloval na gospodarskem področju v E.. Sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik smiselno uveljavlja v pritožbi, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v znesku 10.000,00 EUR zaradi diskriminacije v izbirnem postopku za diplomatsko delovno mesto v tujini. V letu 2012 se je prijavil na prosti delovni mesti na Veleposlaništvih RS v A. (ekonomsko področje) in B. (konzularno področje). Kadrovska komisija tožene stranke je njegovi prijavi obravnavala na seji dne 16. 4. 2012 (B1) in ga kot kandidata za diplomatsko delovno mesto na Veleposlaništvu RS v B. predlagala v potrditev zunanjemu ministru, vendar ga ta ni potrdil. Za delovno mesto na Veleposlaništvu RS v A. je predlagala kandidata C.C., ki ga je minister tudi potrdil. Tožnik je v tem sporu zahteval sodno varstvo kot neizbrani kandidat, ker je v nasprotju z C.C. za diplomatsko delovno mesto na Veleposlaništvu RS v A. izpolnjeval vse zahtevane zakonske pogoje, vendar ga kadrovska komisija za to delovno mesto ni niti predlagala.

8. V skladu s petim odstavkom 204. člena v času izbirnega postopka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca (o neizbiri) zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Pritožbeno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da je ta rok materialni prekluzivni rok(1) , na katerega sodišče prve stopnje pazi po uradni dolžnosti, njegova zamuda pa ima za posledico zavrženje tožbe. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je tožnik tožbo vložil šele 19. 9. 2012, čeprav je obvestilo o neizbiri (A6) prejel že 9. 5. 2012 (A8), zato bi moralo sodišče prve stopnje v okviru predhodnega preizkusa tožbo zavreči kot prepozno. Ker pa tožena stranka, ki bi pritožbeni ugovor zamujenega roka za vložitev tožbe lahko podala, pritožbe zoper izpodbijano sodbo ni vložila (tožbeni zahtevek je bil v celoti zavrnjen, zato zanjo ni imela pravnega interesa), pritožbeno sodišče iz tega razloga v odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo, saj na pravočasnost vložitve tožbe ne pazi po uradni dolžnosti (tako npr. sklep VS RS opr. št. VIII Ips 107/2009 z dne 11. 10. 2009).

9. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ-1, Ur. l. RS, št. 45/2001 in nadalj.) in Uredba o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 139/2006 in nadalj.) posebnih določb o sodnem varstvu neizbranega kandidata oziroma javnega uslužbenca zaradi diskriminacije ne vsebujeta. Tožnik lahko kot neizbrani kandidat zato uveljavlja le odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije po 6. členu ZDR. Ta delodajalcu prepoveduje, da iskalca zaposlitve (kandidata) pri zaposlovanju obravnava diskriminatorno, kršitev te prepovedi pa ima v skladu s sedmim odstavkom 6. člena ZDR za posledico odškodninsko odgovornost delodajalca po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Za utemeljenost odškodninskega zahtevka mora biti ugotovljen obstoj vseh elementov odškodninskega delikta po OZ: škoda, protipravno ravnanje povzročitelja škode, njegova krivda in vzročna zveza med ravnanjem povzročitelja in škodo.

10. Prvi odstavek 6. člena ZDR določa, da mora delodajalec kandidatu pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških.

11. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je bil s strani tožene stranke diskriminiran zaradi naslednjih okoliščin: izostanek prakse z ekonomskega področja, starost, premajhna operativnost, premajhna vidnost in izostanek ljudi, ki bi ga podpirali. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da od vseh navedenih okoliščin le starost predstavlja osebno okoliščino po prvem odstavku 6. člena ZDR. V skladu s šestim odstavkom 6. člena ZDR mora v primeru, če kandidat navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da tožnika zaradi starosti (v času izbirnega postopka je bil star 61 let) ni neenako obravnavala, tej dokazni oceni pa tudi pritožba ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še dodaja, da navedbe tožene stranke, da tožnika v letu 2012 za diplomatsko delovno mesto na Veleposlaništvu RS v A. ni predlagala zato, ker ni imel zadostnih izkušenj z ekonomskega področja oziroma, ker je bil C.C. primernejši kandidat (in ne zato, ker je želela mlajšega kandidata kot je zatrjeval tožnik), potrjuje tudi med strankama nesporno dejstvo, da je bil tožnik leta 2013 potrjen za diplomatsko delovno mesto na Veleposlaništvu RS v A. za konzularno področje.

12. Tožnik v pritožbi vztraja pri navedbah, da je tožena stranka v postopku izbire kršila določbe ZZZ-1 ter da C.C., ki je bil izbran za delovno mesto na Veleposlaništvu RS v A., za to ni izpolnjeval zakonskih pogojev iz 37. člena ZZZ-1. Ker tožnik s temi navedbami ne zatrjuje kršitve prepovedi diskriminacije, za obravnavani spor niso pomembne, zato se tudi pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz istega razloga so za odločitev nepomembne tudi vse tožnikove navedbe, da je, v nasprotju z C.C., za diplomatsko delovno mesto na Veleposlaništvu RS v A. izpolnjeval vse zahtevane pogoje, zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do teh navedb ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se namreč v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeljevati do vseh strankinih navedb, temveč le do tistih, ki so za odločitev v zadevi bistvenega pomena.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Glej npr. sklep VDSS opr. št. Pdp 727/2011 z dne 25. 8. 2011 in sklep opr. št. Pdp 444/2012 z dne 11. 10. 2012.