Jedro

Sodna poravnava o spornem predmetu preprečuje ponovno odločanje o tožbenem zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka I, II in III) potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je glavna obravnava končana (točka I. izreka). Tožbo je zavrglo (točka II. izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 603,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III.). V točki IV. je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje ter plačilo stroškov pritožbenega postopka. Sklep izpodbija v točkah I., II. In III. izreka. Kot dejansko in pravno zmotno graja odločitev, da je bilo o tožbenem zahtevku že odločeno s sodno poravnavo. Zmotno sta ocenjeni izpovedbi strank in priče. Ne drži, da je tožnica prihajala sama s seboj v nasprotje. Zneska 2.000,00 EUR od toženke ne zahteva več, ker je podpisala poravnavo. Ta se ni nanašala na obravnavani premoženjskopravni zahtevek, ki izhaja iz drugega kaznivega dejanja. Sodišče je prezrlo, da tožnica v kazenskem postopku, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava, ni imela pooblaščenca. Sodišče ji kot prava neuki stranki ni nudilo pomoči. Sama je pošteno in smiselno izpovedala, kaj je imela v mislih. Njenega premoženjskopravnega zahtevka iz (drugega) kazenskega postopka ni nihče omenil. Običajno je veljalo, da se poravnava sklepa za postopek v okviru katerega se sklepa, če ni izrecno drugače določeno. V sodni poravnavi drug sodni postopek ni omenjen. Prezrto je ostalo tudi pismo, ki je bilo osnova za vložitev tožbe (zahteva tožnice, da ji toženka vrne denar). Tožnica je bila prepričana, da se odreka temu denarnemu zahtevku in ne premoženjskopravnemu zahtevku iz drugega postopka. Izpodbija še odločitev o stroških, ker so pooblaščencu tožene stranke priznani potni stroški, čeprav ima stalno prebivališče v K. 3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba zoper točko I izpodbijanega sklepa ni obrazložena. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep pravilen.

6. Sklep o koncu glavne obravnave je sklep procesnega vodstva. Sodišče ga običajno razglasi na glavni obravnavi, ko ugotovi, da je zadeva zrela za odločitev (prvi odstavek 291. člena ZPP). V obravnavanem primeru je sodišče na obravnavi naznanilo, da bo izdalo sklep o dopustnosti tožbe, narok glavne obravnave pa preložilo na nedoločen čas (list. št. 45). Tudi sklep o nadaljevanju glavne obravnave je sklep procesnega vodstva. Na tovrstne sklepe sodišče ni vezano in jih lahko spreminja samo (tretji odstavek 298. člena ZPP). Če jih razglasi ustno, izdaja pisnega odpravka ni potrebna. V nasprotnem primeru se sporočijo strankam z vročitvijo overjenega prepisa (prvi odstavek 330. člena ZPP), kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in izdalo tudi v obravnavanem primeru.

7. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 19. 2. 2012, ko naj bi se telesno poškodovala zaradi ravnanja tožene stranke, ki naj bi jo tedaj tudi žalila. Tožena stranka se je branila z ugovorom ugasle pravice, češ da tožnica zaradi sodne poravnave o istem spornem razmerju, sklenjene 20. 11. 2014 v kazenskem postopku, ki je tekel po toženkini zasebni tožbi zoper tožnico, nima več pravice do vtoževane odškodnine.

8. Sodna poravnava o spornem predmetu preprečuje ponovno odločanje o tožbenem zahtevku. Učinek sodne poravnave je enak učinku pravnomočne sodbe. Sodišče mora nanj paziti tudi po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo (308. člen ZPP).

9. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zgornja pravna izhodišča in ugotavljalo, ali je o vtoževani odškodninski obveznosti že odločeno s sodno poravnavo, ki sta jo pravdni stranki nesporno sklenili 20. 11. 2014. 10. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje, da se je tožnica z obravnavano sodno poravnavo odpovedala uveljavljanju premoženjskopravnega zahtevka iz škodnega dogodka z dne 19. 2. 2012, ki je (ponovno) predmet te pravde. Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP - po skrbni presoji vseh dokazov in ne le tistih delov tožničine izpovedbe oziroma listin, ki bi utegnile biti tožnici v korist. Na podlagi podatkov obeh kazenskih spisov, zaslišanja strank in priče (sodnika, pred katerim sta stranki sklenili sodno poravnavo) je ugotovilo, da sta pravdni stranki s sodno poravnavo celovito rešili svoje sporno razmerje, ki je obe pripeljalo v kazenski postopek. Zaradi medsebojnih konfliktov in žalitev z dne 19. 2. 2012 je bila v kazenskem postopku K 16115/2012, ki se je pravnomočno končal 24. 10. 2012, obsojena tukajšnja toženka zaradi kaznivega dejanja ogrožanj varnosti na škodo tukajšnje tožnice, ta pa s svojim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 4.000,00 EUR (enako kot uveljavlja iz istega škodnega dogodka v tej pravdi) napotena na pravdo. Na drugi strani je tukajšnja toženka zaradi žalitev v pismu z dne 17. 2. 2012, na katerega opozarja pritožba, zoper tukajšnjo tožnico vložila zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve. V tem kazenskem postopku je bila na glavni obravnavi 20. 11. 2014 sklenjena obravnavana sodna poravnava. Poleg moralne zaveze, da se bosta stranki v bodoče izogibali medsebojnim konfliktom in žalitvam, sta se po pravilni oceni sodišča prve stopnje obe odpovedali tudi uveljavljanju vseh premoženjskopravnih zahtevkov iz njunega medsebojnega spornega razmerja, ki ju je pripeljalo v kazenske postopek.

11. Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da se je tožnica s poravnavo odpovedala tudi nadaljnjemu uveljavljanju premoženjskopravnega zahtevka iz končanega kazenskega postopka zoper toženko, čeprav to ni izrecno zapisano. Pri razlagi spornih določil pogodbe se ni treba držati le dobesednega pomena uporabljenih izrazov. Iskati je treba skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ).2 Poravnava je pogodba, s katero stranke, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (prvi odstavek 1050. člena OZ). Za popuščanje šteje popuščanje na premoženjskem področju (med drugim tudi odpoved kakšnemu svojemu zahtevku - prvi odstavek 1051. člena OZ), in na moralnem področju. Na ta način nastanejo nove pravice in obveznosti oziroma novo pravno razmerje. Če je poravnava sklenjena pred sodiščem, lahko obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del, lahko pa se nanaša tudi na ureditev drugih spornih vprašanj med strankama (drugi odstavek 306. člena ZPP). S sodno poravnavo se torej lahko ureja ne le razmerje v konkretnem sodnem postopku, pač pa tudi v kakšnem drugem ali vseh drugih odprtih postopkih med strankama. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je šlo za tak primer tudi v obravnavani poravnavi.

12. Pritožnica sprejete dokazne ocene in ugotovitve, da se je z njo odpovedala nadaljnjemu uveljavljanju premoženjskopravnega zahtevka iz kazenskega postopka zoper toženo stranko, ne more z ničemer omajati. Prepričljivim razlogom v točki 11 in 13 sklepa, zakaj ji sodišče ni verjelo, da se je poravnala glede druge obveznosti (2.000,00 EUR), pri čemer vztraja v pritožbi, ni kaj dodati. Povedala je, da to ni bila njena terjatev. Sicer pa zapis sodne poravnave govori o odpovedi vsem premoženjskopravnim zahtevkom. Tudi če jih je bilo več (2.000,00 EUR in 4.000,00 EUR), torej pritožnica ne more uspeti. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom o pravni neukosti tožnice ob sklepanju poravnave. Sodišče se je z njenim zaslišanjem zanesljivo prepričalo, da je dobro vedela, o čem sklepa sodno poravnavo. Nenazadnje iz njegovih ugotovitev izhaja, da sodne poravnave ni izpodbijala, čeprav je kasneje poiskala pravno pomoč.

13. Vsa pravnorelevantna dejstva o vsebini sklenjene sodne poravnave in identičnosti z obravnavanim tožbenim zahtevkom so pravilno in popolno ugotovljena. Tožba je zaradi ponovnega uveljavljanja zahtevka, o katerem je že odločeno s sodno poravnavo, zavržena ob pravilni uporabi 308. člena ZPP.

14. Odgovoriti je treba še na pritožbeni očitek o neutemeljeno priznanih odvetniških stroških za prihod na sodišče. Pritožba prezre, da ima pooblaščeni odvetnik tožene stranke sedež pisarne izven sedeža sodišča. Kraj njegovega stalnega bivališča ni relevanten. Odmerjena urnina in potni stroški imajo oporo v 6. in 10. členu Odvetniške tarife,3 ki se uporablja v tem postopku.

15. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Ker sklep tudi ni obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

16. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa naj sama trpi stroške z odgovorom na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogla k odločanju na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2015.