Jedro

Strankina pravica, da predlaga izvedbo dokazov sodišče sicer zavezuje, da dokaze, ki so bistveni za ugotovitev o odločilnih dejstvih tudi izvede, vendar dokaznim predlogom ni dolžno brezpogojno slediti, če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo toženca št. ... z dne 16. 5. 2022 v II. točki izreka spremenilo in na novo opredelilo stvarne omejitve: psihično manj zahtevno oziroma odgovorno delo, s čim manj stika z ljudmi, v dnevnih izmenah. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnica zahteva odpravo iste odločbe toženca v preostalem delu in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti polovico njenih stroškov postopka.

2. Zoper zavrnilni del tožbenega zahtevka se pritožuje tožnica iz razloga bistvene kršitve določb postopka. Tožnica je vložila tožbo in v njej predlagala postavitev izvedenca psihiatra izključno zaradi psihičnih težav. Pri njem je vztrajala tudi na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče je imenovalo izvedenca za področje medicine dela in mu prepustilo, da sam odloči ali bo v postopek pritegnil še specialista za področje psihiatrije. Po prejemu izvedeniškega mnenja izvedenca splošne medicine, je ponovila svoj dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra, ker ni bil dan odgovor na vprašanja, ki se nanašajo na funkcioniranje tožnice ter vpliv in posledice, ki nastanejo zaradi njene psihične bolezni. Na ta vprašanja bi lahko odgovoril le psihiater. Lečeči specialist psihiater je v izvidu z dne 21. 4. 2021 predlagal oceno delazmožnosti, saj je vprašljiva tožničina obremenitev z nočnim delom in delom, ki spodbuja paranoidno pozicijo. Nadaljevanje aktivnega bolniškega staleža je predlagal tudi v izvidu z dne 22. 6. 2022. Sodišče je ocenilo, da ni redkost, da prihaja do razlik med mnenji sodnih izvedencev in lečečih specialistov in v nadaljevanju opredelilo vloge obeh specialistov. Pripombe tožnice na podano izvedeniško mnenje in dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke je zavrnilo brez obrazložitve. Zgolj navedba, da njene pripombe niso utemeljene in da je podano izvedeniško mnenje ustrezno, niso podlaga za zavrnitev dokaznega predloga, zlasti ob ugotovitvi sodišča, da se mnenja sodnih izvedencev in lečečih zdravnikov razlikujejo. Sodišče prihaja v nasprotje, ko dopušča razlike med mnenji, spregleda pa, da področje specialnosti prevlada nad področjem splošnosti konkretne splošne medicine dela. Izvedenec medicine dela ne more ovreči specialista psihiatrije, temveč bi to lahko storil le specialist njegovega področja. Ker je pri tožnici podana izključno bolezen duševnega izvora, bi moral o njeni delazmožnosti presoditi le specialist s tega področja dela. Ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog s površno in nekonsistentno razlago, je storilo bistveno kršitev določb postopka in kršitev 22. člena Ustave RS, zato naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec opozarja, da je pritožba tožnice neutemeljena. Opozarja, da je pritožba vložena zgolj zoper zavrnilni del sodbe, kar vodi do zaključka, da je postal pravnomočen izrek I. točke, ki je odpravil odločbo toženca št. ... z dne 16. 5. 2022 v II. točki izreka na način, da se stvarne razbremenitve po novem glasijo: psihično manj zahtevno oziroma odgovorno delo, s čim manj stika z ljudmi, v dnevnih izmenah. Invalidnost s I. točko izreka je pravnomočno ugotovljena. Ne glede na to pritožbi ni mogoče ugoditi. Tožnica pritožbo gradi na dejstvu, da ni bil angažiran izvedenec psihiatrične stroke. Sklicuje se tudi na priporočila lečečih psihiatrov, ki menijo, da je potrebno pri tožnici zagotoviti razbremenitev z nočnim delom in delom, ki spodbuja paranoidno pozicijo. V izvidih lečečih psihiatrov so mestoma razvidna odsvetovanja dela v nočnih izmenah kot posledica tožničinih navajanj o nespečnosti. Že na invalidski komisiji I. stopnje, v kateri je sodeloval specialist psihiater in ki je ocenjevala tožničino delazmožnost, je bila predlagana stvarna razbremenitev "samo delo v dnevnih izmenah" (kar samo po sebi izključuje delo v nočnih izmenah). V nobenih izvidih ni razvidno priporočilo po razvrstitvi v I. kategorijo. Tožnica je v obrazcu DD-2 navedla, da ni sposobna delati v nočnih izmenah, sicer pa si dela želi. Enako je izpovedala tudi na naroku zaslišana kot stranka. Invalidska komisija II. stopnje je v sestavi izvedenke MDPŠ, ki je strokovno najbolj kompetentna za oceno delazmožnosti, potrdila razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in dodala še razbremenitev "psihično manj zahtevno delo". Opravljen je bil tudi osebni pregled tožnice. Sodni izvedenec MDPŠ je mnenje invalidskih komisij potrdil glede kategorije invalidnosti, dodal je še razbremenitev "s čim manj stika z ljudmi". Izvidi lečečih specialistov tako ne odstopajo od mnenj invalidskih komisij toženca in sodnega izvedenca o delazmožnosti tožnice. Specialist MDPŠ za podajo mnenja o invalidnosti potrebuje oceno funkcionalnega statusa posameznika, opisano v izvidih specialistov drugih strok in ne mnenja o delazmožnosti lečečih specialistov. V tej luči je za oceno delazmožnosti tožnice pri podaji izvedenskega mnenja pomembno, da motnja v duševnem zdravju ne vpliva na stik z realnostjo in miselni tok, kar potrjuje izvedenec specialist psihiatrije. Upoštevajoč, da je sodni izvedenec ocenil, da za podajo ocene o delazmožnosti ne potrebuje dodatnih posvetovanj s specialistom psihiatrije, da so izvidi zadostni, da je tožnica v ugodni remisiji, da je mnenje skladno z izvidi in mnenji invalidskih komisij, sodišče po mnenju toženca ni imelo podlage, da angažira še izvedenca psihiatrične stroke. Specialist MDPŠ je nenazadnje kompetenten tudi za presojo vpliva psihičnih težav na delazmožnost tožnice. Na drugi strani pa psihiater ni kompetenten za oceno delazmožnosti, ker lahko ocenjujejo funkcijo pacienta in vpliv terapije na funkcioniranje pacienta, ne pa tudi oceno zmožnosti za delo. Ocena delazmožnosti ni stvar kliničnih specialistov, pač pa vedno specialista medicine dela, ki mora okvare zdravstvenega stanja soočiti z oceno tveganja, obremenitvami in škodljivostmi ter zdravstvenimi zahtevami za konkretno delovno mesto. Tega specialisti nobene klinične stroke ne obvladajo. Zato tudi mnenje lečečih zdravnikov, ki običajno svoje mnenje podajo zgolj z vidika stroke in ne instituta invalidnosti, predvsem pa brez upoštevanja delovnih zahtev in obremenitev, ne morejo biti edina podlaga za oceno delazmožnosti. Lečeči specialist ni tisti, ki bi upoštevaje materialne določbe ugotavljal invalidnost. Lahko le poda svoje mnenje. Ali je tako mnenje ustrezno, pa je predmet dokaznega postopka pri tožencu in pred sodiščem. Tožničine pripombe na pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca so povsem pavšalne, pa tudi tožnica ni imela nobenih pripomb na obvestilo komisije, da bo v sestavi sodeloval zgolj izvedenec medicine dela, prometa in športa. Zgolj nestrinjanje s podanim mnenjem pa ne more biti razlog za angažiranje drugega izvedenca. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katera pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih v pritožbi navaja tožnica.1

6. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali bi morala biti tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine.2

7. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišče ni zagrešilo nedopustne zavrnitve dokaznega predloga o imenovanju sodnega izvedenca psihiatra, ki bi predstavljala kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kot zatrjuje tožnica. Strankina pravica, da predlaga izvedbo dokazov sodišče sicer zavezuje, da dokaze, ki so bistveni za ugotovitev o odločilnih dejstvih tudi izvede, vendar dokaznim predlogom ni dolžno brezpogojno slediti, če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more vplivati.

8. Sodišče je skozi celotno obrazložitev pojasnilo svoje razloge o nepotrebnosti v izvedovanje pritegniti še sodnega izvedenca psihiatra, kar je zahtevala tožnica. Odločitev o imenovanju sodnega izvedenca MDPŠ in prepustitev strokovne odločitve glede potrebnosti pritegnitve še specialista za področje psihiatrije, je sodišče razumljivo pojasnilo v 4. točki obrazložitve sodbe. Pri tem se je ustrezno sklicevalo na že večkrat izpostavljeno stališče Vrhovnega sodišča RS,3 da je specialist za področje medicine dela tisti medicinski strokovnjak, ki lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zavarovančevega zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. V ospredju ni vprašanje zdravstvenega stanja tožnice, temveč presoja kako tožničino zdravstveno stanje vpliva na njeno delazmožnost, ki je tudi predmet tega postopka.

9. Pritožbeno sodišče ni zasledilo selektivne dokazne ocene, ki bi onemogočala celovit pritožbeni preizkus sodbe, saj je sodišče ocenilo dokaze, ki jih je štelo kot bistvene za odločitev, pri tem pa tudi pojasnilo zakaj ni utemeljen tožničin predlog po dodatnem imenovanju sodnega izvedenca specialista psihiatrije. Iz celotne obrazložitve sodbe je razvidna dokazna ocena, ki je vsebinsko prepričljiva. Sodišče je namreč na ugotovitev sodnega izvedenca vezalo tudi izpoved tožnice, ki je pojasnila, da bi si želela delati in da je v določenem obsegu za ustrezno delo zmožna, kar je razvidno iz 8. točke obrazložitve. Dokazna ocena je podvržena vzdržni in preverljivi argumentaciji.

10. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je odločitev sodišča napačna, ker ni bil angažiran izvedenec psihiatrične stroke in da ugotovitve sodnega izvedenca MDPŠ o tožničini preostali delazmožnosti nasprotujejo priporočilom lečečega specialista psihiatra.

11. Nenazadnje mora ostati neuspešen tudi pritožničin ugovor, da sodišče dopušča razlike med mnenjem sodnega izvedenca ter lečečimi specialisti, ki jih ne pojasni in spregleda ter da področje specialnosti prevlada nad področjem splošnosti. Sodišče je v 14. in 15. točki razumljivo pojasnilo, zakaj pride do razlik med mnenji sodnih izvedencev na eni strani in lečečih specialistov ali osebnih zdravnikov na drugi strani. Pritožbeno sodišče soglaša, da se zatrjevane razlike odražajo v različnih nalogah lečečega zdravnika in sodnega izvedenca. Ključno je, da sodni izvedenec povzame objektivno merljive podatke4 in na podlagi dokončne ocene po opravljenem osebnem pregledu poda svoje neodvisno mnenje o delazmožnosti preiskovanca. Zdravnik pa svojemu pacientu vodi postopek zdravljenja in mu pomaga doseči čim višjo stopnjo medicinske rehabilitacije. Nenazadnje je povsem drugačna tudi njuna dokazna vrednost. 12. Iz obrazložitve sodišča v 13. in 16. točki je dejansko razvidno, da gre tako za navidezno nasprotje med priporočili lečečih specialistov ter mnenjem sodnega izvedenca. Vse omejitve, ki so jih priporočali lečeči specialisti so bile namreč upoštevane pri ugotovljeni tožničini preostali delazmožnosti.5 Sodišče je ugotovitve o omejitvah lečečih specialistov v izvidih s pomočjo ugotovitev izvedenca upoštevalo pri tožničini delazmožnosti, ko je odločilo o dodatni potrebi po delu "s čim manj stika z ljudmi", pri čemer nenazadnje ni nepomembno, da gre pri tožnici za ugodno remisijo. Ugotovilo je, da gre pri tožnici za osebnostno motenost z občasnimi dekompenzacijami v smislu depresivne motnje do globine psihoze in ker je bila tožnica od leta 2002 dalje redno obravnavana pri psihiatru, mu je bila v zvezi s tem dostopna vsa potrebna zdravstvena dokumentacija. Ta dokumentacija predstavlja podlago za njegovo strokovno oceno, da angažiranje sodnega izvedenca psihiatra ni potrebno.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) in sklep o sodnih stroških (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP trpi sama svoje stroške postopka.

1 Smiselno gre za pritožbo zoper celotno sodbo, saj pritožba zoper zavrnilni del (razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti), posledično pomeni, da ne soglaša samo z razvrstitvijo v III. kategorijo invalidnosti s priznanimi stvarnimi razbremenitvami (ugodilni del). 2 Sodišče je s pomočjo izvedenca MDPŠ (ne pa izvedenca psihiatra, kot je zahtevala tožnica) ugotovilo, da je tožnica delovni invalid III. kategorije s priznanimi stvarnimi razbremenitvami v polnem delovnem času. 3 Sodba VIII Ips 26/2017 z dne 20. 6. 2017. 4 Statuse, ki so v predloženi medicinski dokumentaciji opisani prav s strani lečečih specialistov primerja z ostalimi izvidi. 5 Kot je v 13. točki pojasnjeno ni v nobenih izvidih specialistov psihiatrov navedeno, da bi šlo pri tožnici za izgubo delazmožnosti zaradi psihičnih težav.