Jedro

Navedbe, ki nasprotujejo ugotovitvi sodišča glede izrečenih besed, ne morejo biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni B.K. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti je bil obsojeni B.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 30.3.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Menil je, da je podano nasprotje med sodnim izrekom in razlogi sodbe ter izvedenimi dokazi. To nasprotje naj bi bilo podano pri opisu kaznivega dejanja, v katerem je navedena manjša rdečina oškodovanca, oškodovanca pa trdita, da je oškodovani T. imel modrico oziroma podplutbo. V pritožbi na policijo je bila tudi navedena beseda "sfiksana", v izreku in razlogih sodbe pa je navedeno obsojenčevo vprašanje: "Ali sta zafiksana?". Zagovornik tudi meni, da je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti oziroma razveljavi obe sodbi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo z dne 19.4.2004 predlagal, da se zahteva zavrne, saj gre v obravnavani zadevi le za neznatne razlike v zapisu besed, sicer pa zagovornik le izpodbija dejansko stanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je navedeno, da je oškodovanec B.T. utrpel pod levim očesom manjšo oteklino in rdečino. Sodišči prve in druge stopnje sta takšno dejansko stanje ugotovili, tako da ni podano nobeno nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, kot uveljavlja obsojenčev zagovornik. Isto velja za obsojenčeve besede, opisane v izreku prvostopenjske sodbe (vprašanje oškodovancema: "Ali sta zafiksana?"), saj sta sodišči to ugotovili prav tako na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Če se je beseda "sfiksana" znašla v pritožbi zoper ravnanje uradne osebe v postopku obravnave mladoletne osebe, ki sta jo na Policijsko upravo MS naslovila B. in D.F., starša oškodovane N.F., to ne more v ničemer vplivati na ugotovljeno dejansko stanje glede izrečenih besed. Vsekakor pa ne gre za nikakršno nasprotje med izrekom sodbe in razlogi sodbe, kot zatrjuje zagovornik, temveč zgolj za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Obsojenčev zagovornik tudi sicer v preostalem delu zahteve izključno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zahteve za varstvo zakonitosti pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik v zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot je ugotovljeno v prvostopenjski sodbi.