Jedro

Po odgovoru na tožbo podane tožničine trditve glede posojanja denarja za avto vzet na leasing predstavljajo nov sklop (pravočasno podanih) trditev, na katerega je toženec mogel in bi obenem tudi moral odgovoriti (ga prerekati), če se je želel izogniti posledicam predvidenim v drugem odstavku 214. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6.7.2012 odločilo: - da je dolžan toženec tožnici plačati znesek 13.517,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2009 dalje do plačila (točka I izreka), - da se višji tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.921,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2009 dalje do plačila zavrne (točka II izreka), - da je dolžan toženec tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.596,00 EUR (točka III izreka).

Zoper I. in III. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (s stroškovno posledico), podredno pa da jo razveljavi in razpiše obravnavo oziroma jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da prisojeni znesek vključuje tudi zneske, ki naj bi mu jih tožnica izročila v zvezi z vozilom Volkswagen Passat, ki pa je v dejanski lasti in posesti le-te. Tožnica, ki je v postopku navajala, da mu je v zvezi z omenjenim vozilom skupaj posodila 1.500.000,00 SIT (6.259,39 EUR), je izpovedala, da je bilo vozilo vzeto na leasing na njeno ime ter da je sedaj pri njej doma, ker ji ga ni uspelo prodati. Toženec je v postopku priznal le posojilo v višini 700.000,00 SIT (ostalo pa prerekal), ki pa se ni nanašalo na predmetno vozilo. Trditve in izpoved tožnice naj bi bile diametralne, saj je na eni strani zatrjevala, da mu je posojala zneske v zvezi z vozilom, hkrati pa da se leasing za vozilo glasi na njeno ime ter da je to v njeni lasti in posesti. Ker ni zatrjevala, da ji je toženec vozilo kupil kot darilo, ni logično, zakaj bi denar, ki je bil potreben za (od)plačilo in vzdrževanje vozila, ki je v njeni lasti in posesti, posojala njemu. Zato naj bi bila ugoditev zahtevku za znesek, ki se nanaša na stroške glede vozila, materialno-pravno zmotna. Sodba naj bi bila tudi tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, prav tako tudi ni ustrezno obrazložena.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vse trditve oziroma očitki, ki jih je toženec glede avtomobila Volkswagen Passat ter sklenjenega leasinga postavil v pritožbi, so nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica je trditve glede avtomobila vzetega na leasing (vključno z zneski, ki naj bi jih v zvezi z njim posojala tožencu) podala na naroku za glavno obravnavo dne 21.10.2010. (1) Toženec teh trditev v postopku na prvi stopnji nikoli ni prerekal. Okoliščina, da je v odgovoru na tožbo razen za znesek 700.000,00 SIT zanikal, da bi mu posodila zatrjevane zneske, tega zaključka v ničemer ne spremeni. Po odgovoru na tožbo podane tožničine trditve glede posojanja denarja za avto vzet na leasing predstavljajo nov sklop (pravočasno podanih) trditev, (2) na katerega je mogel in bi obenem tudi moral odgovoriti (ga prerekati), če se je želel izogniti posledicam predvidenim v drugem odstavku 214. člena ZPP (to je vzpostavitvi domneve priznanja dejstev). Vendar tega ni storil, v pritožbi pa tega ne more nadoknaditi. (3) Neutemeljene pa so tudi povsem pavšalne trditve o pomankljivosti sodbe (na način, da se je ne da preizkusiti) oziroma njeni neustrezni obrazloženosti.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Slednji sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) V tem okviru je navajala tudi, da je bil avtomobil vzet na leasing s strani toženca.

(2) Tudi sicer pritožbeni očitek o diametralnem nasprotju med tožničinimi trditvami in njeno izpovedjo ne drži. Tožnica je ob zaslišanju pojasnila, da je bil leasing sklenjen na njeno ime zgolj na željo toženca, ki je do odhoda v Bosno avto edini uporabljal (potem pa ga ji enostavno pustil). Vse to dokazuje tudi listina v prilogi A2, iz katere izhaja, da ji je toženec „priznal“ zneske posojene v zvezi z leasingom oziroma samim avtomobilom.

(3) Saj ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel podati v za to predvidenih zakonskih okvirjih v postopku na prvi stopnji.