Jedro

Izročevalka ni smela razpolagati z nepremičninami, ki jih je pred tem s pogodbo prenesla na tožnika in jima jih izročila v posest. S tem je izgubila pravico nadalje dejansko in pravno razpolagati z odsvojenimi nepremičninami. Prevzemnici, ki sta za to vedeli, pa nista mogli veljavno pridobiti teh nepremičnin v last.

Izrek

1. Revizija E. H. zoper sodbo druge stopnje se v delu, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba zoper prvostopenjsko sodbo v izreku pod točko IV., zavrže. II. V ostalem se reviziji tožeče in tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku J. in M. P. v tistem delu, ki se nanaša na odmero nove parcele št. 495/2 k.o..., ustanovitev novega zemljiškoknjižnega vložka zanjo in vknjižbo lastninske pravice na ime tožnikov za vsakega do ene idealne šestinke. Preostali zahtevek teh tožnikov, o katerem je bilo odločeno z delno sodbo, je zavrnilo. Deloma je ugodilo zahtevku J. K. nasproti J. in M. P. na izročitev v posest tistih parcel, ki so last te tožnice. Ugodilo je tudi zahtevku J. K. nasproti E. H. na izročitev parc. št. 491 in dela parc. št. 502/2 k.o... Odločitev o preostalem delu zahtevka tožnikov J. in M. P. je pridržalo za končno sodbo.

Zoper to sodbo so se pritožili J. in M. P. ter E. in A. H. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagajo reviziji J. in M. P. ter E. in A. H. Obe reviziji uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija stranke P. navaja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo po uradni dolžnosti bistvenih kršitev določb postopka pred prvostopenjskim sodiščem in ni presodilo pritožbenih navedb. Ni upoštevalo, da tožnika nista dobila ene tretjine površine zemljišč, kakor je določala izročilna pogodba.

Manjka jima 0,8543 hektara zemlje. Trdita, da toženke niso bile v dobri veri ob sklepanju izročilnih pogodb leta 1984. Nasprotje v sodbi, ki pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP), je v tem, ker sodbi ugotavljata, koliko zemljišč bi tožnika morala dobiti, iz izreka sodbe pa izhaja, da sta dobila manj. Sodbi druge stopnje še posebej očitata, da se ni spuščala v vprašanje, kako bosta tožnika dobila manjkajoče zemljišče. Revidentki E. in A. H. pa v svoji reviziji očitata sodišču, da se je pri razlagi izročilne pogodbe sklicevalo na 99. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki takrat še ni veljal. Navajata, da sodišče sploh ni opravilo nobenega ogleda, ampak je izvedencu odredilo ugotavljanje posestnega stanja. Izvedenec je brez pravne podlage spremenil parcelno stanje. Navajata, da tožnika nista pridobila lastninske pravice na tistih zemljiščih, ki so jima prisojena, saj v tem delu izročilna pogodba ni izvedena v zemljiški knjigi. Povzemata dele drugostopenjske sodbe, s katerimi se ne strinjata. Sklicujeta se na to, da sta na spornih zemljiščih pridobila lastninsko pravico na podlagi izročilne pogodbe z vpisom v zemljiško knjigo. Opozarjata, da je M. C. umrla. Menita, da obligacijski zahtevek ni utemeljen. E. H. nasprotuje tudi odločitvi, po kateri mora izročiti J. K. parcelo št. 491 in del parc. št. 502/2 k.o...

Reviziji sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki nanju niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija E. H. zoper tisti del drugostopenjske sodbe, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba zoper izrek pod točko IV.

prvostopenjske sodbe, ni dovoljena. V ostalem pa reviziji obeh pravdnih strank nista utemeljeni.

Pravilna je ugotovitev, da sta bili E. H. in Š. F. ob sklepanju izročilne pogodbe z njuno materjo M. C. v letu 1984 v dobri veri glede zemljišč, ki jih na podlagi geometrske odmere iz leta 1967 nista pridobila v last tožnika. Upravičeno sta lahko domnevali, da sta si tožnika dala odmeriti tisto zemljišče, ki jima je pripadlo na podlagi izročilne pogodbe z dne 3.8.1966. Nista pa bili v dobri veri tudi glede objektov, ki niso bili predmet geometrske delitve. Zato sta toženki vse nepremičnine, razen objektov, veljavno pridobili v last s sklenitvijo izročilne pogodbe in z vknjižbo lastninske pravice (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Kot lastnici sta s temi nepremičninami lahko veljavno razpolagali.

Tožnika J. in M. P. ne moreta zahtevati izročitve parcel, glede katerih v zemljiški knjigi nista vknjižila lastninske pravice.

Izročilna pogodba iz leta 1966 jima tega ne omogoča. Kolikor namreč nista dosegla vpisa v zemljiško knjigo, nista pridobila lastninske pravice (pravno pravilo par. 431 ODZ, zdaj 33. člen ZTRL). Glede na to se tožnika neuspešno sklicujeta na določbe izročilne pogodbe, po katerih bi morala dobiti 3,2760 ha zemljišč. To bi lahko uveljavljala od sopogodbenice, ne moreta pa od sedanjih lastnikov, ki do njiju nimajo take obveznosti. Zato je zavrnitev njunega zahtevka materialnopravno utemeljena. Hkrati pa to pomeni, da ni očitanih kršitev določb pravdnega postopka, saj med izrekom sodbe in obrazložitvijo ni nobenega nasprotja. Sodba prve stopnje ugotavlja vsebino izročilne pogodbe iz leta 1966, pove pa tudi, zakaj tožnika ne moreta več zahtevati izpolnitve te pogodbe v delu, ki se nanaša na kmetijska zemljišča. Tožnika se tudi ne moreta uspešno sklicevati na trditev, da imata določena zemljišča v posesti. Ker ne izpolnjujeta pogojev za priposestvovanje, jima to nasproti zemljiškoknjižnim lastnikom ne daje lastninskopravnih upravičenj. Zato morata sedanjima lastnicama izročiti ta zemljišča (37.čl. ZTLR).

Revizija E. in A. H. ima prav, ko očita sodbi, da se pri razlagi pogodbe iz leta 1966 napačno sklicuje na 99. člen ZOR. Res je bila ta pogodba sklenjena v času, ko ZOR še ni veljal in ko so se uporabljala pravna pravila bivšega ODZ. Vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj tudi pravno pravilo par. 914 ODZ pri razlagi pogodb napotuje na ugotavljanje prave volje strank in na običaje poštenega prometa. To pravno pravilo je torej po vsebini enako določbi 99. člena ZOR.

Neutemeljeno pa se revidentki E. in A. H. sklicujeta na svojo lastninsko pravico, kolikor se izpodbijana odločitev nanaša na objekte, navedene v izročilni pogodbi iz leta 1966. Teh nepremičnin namreč nista veljavno pridobili, ker sta vedeli, da so bili prej izročeni tudi tožnikoma in da glede teh nepremičnin ni bila opravljena geometrska izmera. Ob sklepanju izročilne pogodbe v letu 1984 so pogodbenice vedele, da razpolagajo s premoženjem, ki pripada tudi tožnikoma. Zato tedaj niso ravnale v skladu z načelom vestnosti in poštenja (12.čl. ZOR ter 2. odstavek 3. člena in 2. odstavek 4. člena ZTLR). To je razlog, da je v tem delu izročilna pogodba iz leta 1984 nična (103.člen ZOR). Izročevalka ni smela razpolagati z nepremičninami, ki jih je pred tem s pogodbo prenesla na tožnika in jima jih izročila v posest. S tem je izgubila pravico nadalje dejansko in pravno razpolagati z odsvojenimi nepremičninami.

Prevzemnici, ki sta za to vedeli, pa nista mogli veljavno pridobiti teh nepremičnin v last. Nična pogodba namreč nima pravnih učinkov (104. člen ZOR). To je razlog, zaradi katerega je utemeljeno ugodeno tistemu delu tožbenega zahtevka J. in M. P., ki se nanaša na izročeni objekt s funkcionalnim zemljiščem kot neločljivim sestavnim delom takšne nepremičnine. V tem obsegu sodišče druge stopnje utemeljeno opozarja na določbe ZOR, ki urejajo izpolnitev pogodbe.

Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi z delom izvedencev. Ti so namreč opravili identifikacijo spornih zemljišč na podlagi sklepa sodišča. S tem ni prejudicirana odločitev o lastnini.

Identifikacija je samo osnova za nadaljnji postopek geodetske uprave v skladu s pravnomočno odločitvijo v tej pravdi.

Iz navedenih razlogov reviziji nista utemeljeni. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče obe reviziji zavrnilo kot neutemeljeni, razen v obsegu, kot bo pojasnjeno v naslednjem.

Z odločitvijo pod točko IV. prvostopenjske sodbe je bilo odločeno o tožbenem zahtevku J. K. zoper E. H. po tožbi vloženi dne 12.2.1991, v kateri je vrednost spornega predmeta navedena v znesku 6.000,00 dinarjev. Tedaj je veljala novela ZPP z dne 21.4.1990 (Ur. l. SFRJ št. 20/90), po kateri je bil mejni znesek za dovoljenost revizije 8.000,00 dinarjev. V pravdi med J. K. in E. H. torej predpostavka za dovoljenost revizije ni izpolnjena. Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo E. H. zavrglo (392. člen ZPP).