Jedro

Pri presoji premoženjskega stanja se upošteva tudi nepremično premoženje, ki ne prinaša dohodkov, če gre za nepremičnine, ki imajo tržno vrednost in je z njimi mogoče razpolagati ter tako obstaja realna možnost za vnovčenje premoženja zaradi plačila takse.

Likvidnostno stanje stranke se upošteva, ko je stranka podjetnik posameznik ali pravna oseba.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnici dovoli obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v dvanajstih mesečnih obrokih po 109,75 EUR.

II. V preostalem delu (glede zavrnitve predloga za oprostitev plačila sodne takse) se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnico oprosti plačila sodnih taks, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je odločitev sodišča napačna že zato, ker se sklicuje na Zakon o socialnem varstvu. Ta je bil namreč s sprejetjem Zakona o socialno varstvenih dodatkih (pravilno prejemkih) razveljavljen. Sicer pritožba meni, da zgolj lastništvo nepremičnine, ki ne daje dohodke ali druge koristi, samo po sebi še ni razlog za zavrnitev predloga za oprostitev plačila taks. Pri tem se sklicuje na zadevo II Ips 279/98 in II Cp 465/2011. Odločilno je le, ali bi bila zaradi plačila sodne takse občutno zmanjšana sredstva za preživljanje stranke in njenih družinskih članov. Upoštevati mora ne le premoženjsko stanje, temveč tudi njeno finančno in likvidnostno stanje, česar pa sodišče ni storilo. Ob izkazanih dohodkih na družinskega člana (287,43 EUR) in višini takse (1.317,00 EUR) je pogoj za taksno oprostitev izpolnjen.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče stranko oprosti plačila taks, če bi bila s tem občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama in njeni družinski člani (1. odst. 11. čl. Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Pri tem upošteva zlasti premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih preživlja (4. odst. 11. čl. ZST-1). Pritožba se napačno sklicuje na nadaljnjo določbo omenjenega člena, da je treba upoštevati tudi likvidnostno stanje stranke. To se namreč nanaša na primere iz 3. odst. 11. čl. ZST-1, torej, ko je stranka podjetnik posameznik ali pravna oseba, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kriterije, ki jih določata Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in Zakon o socialnem varstvu (ZSV). Pritožbeni očitek, da je uporabilo napačen zakon, ker je bil ZSV razveljavljen, ni utemeljen. Relevantne določbe omenjenega zakona (22. in 23. čl.) so se namreč uporabljale do 31. 12. 2011 in so v času odločanja sodišča prve stopnje še vedno veljale. Pritožniku pa je treba tudi sicer pojasniti, da je nov Zakon o socialno varstvenih prejemkih, ki ga je nadomestil, uvedel celo strožje pogoje za uveljavljanje tovrstnih pravic (prim. 27. čl. ZSVarPre).

6. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da sodišče ne bi smelo upoštevati, da je tožnica solastnica stanovanja oziroma hiše v vrednosti 35.000,00 in stavbnega zemljišča (ceste) v vrednosti 100.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se upošteva tudi nepremično premoženje, ki ne prinaša dohodkov. Gre namreč za nepremičnine, ki imajo tržno vrednost in je z njimi mogoče razpolagati. To potrjujejo tudi same navedbe tožnice, da se z občino dejansko dogovarja o prodaji stavbnega zemljišča oziroma ceste. Obstaja torej realna možnost za vnovčenje premoženja zaradi plačila takse. Podobno velja tudi za stanovanje oziroma hišo, v kateri tožnica ne živi in jo je zato mogoče oddati v najem. Tožnica namreč ne zatrjuje nobenih okoliščin, ki bi ji to preprečevale. Tudi ta nepremičnina očitno daje zadosti možnosti za dodaten zaslužek, v kolikor bi za to obstajal interes.

7. Pritožbeno sodišče tako soglaša s sodiščem prve stopnje, da kljub nizkemu mesečnemu dohodku na družinskega člana (287,43 EUR) pogoji za popolno oprostitev plačila takse niso izpolnjeni, saj ima tožnica premoženje, ki občutno presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila takse je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena.

8. Po presoji pritožbenega sodišča pa so podani pogoji za obročno plačilo takse. Stranko je mogoče le delno oprostiti plačila, tako da se ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom takse v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama in njeni družinski člani (2. odst. 11. čl. ZST-1). Tožnica bi s takojšnjim plačilom takse v višini 1.317,00 EUR namreč ostala brez skoraj dvomesečnega dohodka, ki se giblje od 848,00 EUR do 878,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (3. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tožnici je dovolilo obročno odplačilo takse in sicer v dvanajstih mesečnih obrokih po 109,75 EUR, kar bo po oceni pritožbenega sodišča glede na njen dohodek zmogla brez škode za preživljanje sebe in svoje družine.