Jedro

I. Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

II. V primerih, ko sodišče prekine postopek zaradi tega, ker je vložilo zahtevo za presojo ustavnosti zakonske določbe in če ustavno sodišče izpodbijano zakonsko določbo razveljavi, sodišče razveljavljene določbe ne uporabi za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela veljati, torej v postopku, ki ga je prekinilo.

Izrek

Zahtevi se ugodi in se odpravi sklep Sveta RTV Slovenije z dne 14.7.1994, s katerim se ne potrdi imenovanje Ž. P. za generalnega direktorja.

Obrazložitev

Svet RTV Slovenije je sprejel sklep, da se ne potrdi imenovanje Ž. P. za generalnega direktorja RTV Slovenije.

Vlagatelj je z zahtevo za varstvo ustavnih pravic zahteval, da sodišče ugotovi, da je navedeni sklep, s katerim ta ni potrdil njegovega imenovanja za generalnega direktorja, posegel v njegove ustavne pravice in sicer enakosti pred zakonom (14. člen) enakega varstva pravic (22. člen) pravice do pravnega sredstva (25. člen), svobode dela (49. člen) in pravice do socialne varnosti (50. člen). Navaja, da je Svet, ko je za njegovo potrditev oziroma nepotrditev glasoval tajno, kršil določbo 3. odstavka 9. člena poslovnika, sprejetega pred glasovanjem, ki določa, da je glasovanje vedno javno z dvigovanjem roke, razen pri volitvah in razrešitvah. Glede na mnenje nekaterih članov sveta, da gre v tem primeru za razrešitev, bi Svet moral ravnati po 7. odstavku 10. člena poslovnika, ki določa postopek razrešitve. Svet je o njegovi potrditvi oziroma nepotrditvi odločal le s stališča moči, saj vlagatelju sploh ni dal možnosti, da bi poročal o svojem dotedanjem delu, ki ga je kot generalni direktor RTV Slovenije opravil od 1. februarja 1994 do 14. julija 1994, prav tako ne o načrtih za prihodnost. Za generalnega direktorja je bil za dobo 4 let imenovan s sklepom prejšnjega Sveta, ki je bil potrjen s soglasjem Državnega zbora Republike Slovenije. Izpodbijani sklep, s katerim Svet ni potrdil vlagateljevega imenovanja za generalnega direktorja RTV Slovenije, ni bil niti obrazložen, niti mu ni bil vročen, čeprav je odločal o njegovi pravici. Zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Svet RTV Slovenije v odgovoru na zahtevo navaja, da je bil v skladu z zakonom RTV Slovenije, v 30 dneh od njegovega konstituiranja, dolžan izpeljati navedeni postopek. Glede na suhoparno zakonsko določbo je Svet posebej glasoval o predlogu, da Svet zahteva od zakonodajalca tolmačenje o tem, kaj pomeni izraz "potrditev", o predlogu, da se o potrditvi glasuje javno in o predlogu, da se glasovanje o imenovanju odloži do naslednje seje. Svet je z večino glasov sprejel sklep, da se o potrditvi glasuje tajno. Bil je prisiljen "ad hoc" odločati o načinu glasovanja, ker poslovnik takega primera (potrditve imenovanja) kot izjeme ni mogel predvideti. Svet s tem ni kršil nobene določbe poslovnika, ker ta ne ureja "potrditve imenovanja". Svet tudi ni obravnal postopka o "potrditvi imenovanja" kot postopka za razrešitev generalnega direktorja, zato sploh ni razpravljal o razlogih razrešitve in tudi postopek se na seji ni odvijal v tej smeri. Iz celotne razprave, izvedene pred odločilnim glasovanjem, je razbrati, da so člani Sveta "potrditev imenovanja" razumeli kot izraz zaupnice generalnemu direktorju, katerega funkcija oziroma pristojnosti se z novim zakonom bistveno širijo. V tem primeru je šlo le za vprašanje primernosti osebe za opravljanje te funkcije, ne da bi se pretresali razrešitveni razlogi, saj le-ti dejansko in objektivno niso nikoli nastopili. Sklep je Svet sprejel s tajnim glasovanjem in sicer z večino glasov vseh njegovih članov. Glede na vlagateljevo navedbo, da mu omenjeni sklep ni bil vročen, niti da ni bil obrazložen, Svet navaja, da je bila na podlagi navedenega sklepa, vlagatelju izdana odločba-sklep s pravnim poukom, ki pa je vlagatelj ni želel prevzeti, niti podpisati vročilnice, o čemer je narejen uradni zaznamek.

Zahteva je utemeljena.

Določba 2. odstavka 157. člena ustave določa, da, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Po 66. členu zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94), odloča sodišče, ki je pristojno za upravne spore, o zahtevi za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic, če je bila takšna svoboščina ali pravica kršena z dokončnim posamičnim aktom, ni pa zagotovljeno drugačno sodno varstvo. Sodišče pri tem uporablja smiselno določbe ZUS. Sodišče je v postopku ugotovilo, da je zahteva popolna in razumljiva ter pravočasno vložena. Po proučitvi vseh aktov, ki se nanašajo na zadevo oziroma zahtevo, je sodišče pri odločanju o zakonitosti izpodbijanega akta menilo, da določba 2. odstavka 31. člena zakona o Radioteleviziji Slovenije, ki je bila podlaga za sprejem izpodbijanega akta, ni v skladu z 2. in 155. členom ustave. Zato je na podlagi 156. člena ustave postopek prekinilo in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti zakona, dne 9.11.1994 odločilo, da se določba drugega odstavka 31. člena zakona o Radioteleviziji Slovenije (Uradni list RS, št. 18/94) razveljavi. Iz 43. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) izhaja, da razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. Določba 44. člena navedenega zakona pa določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da po razveljavitvi navedene zakonske določbe, ni pravne podlage za izpodbijani sklep, zato je odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe. ZUP je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).