Jedro

36. člen ZPPSL je možno uporabiti samo za terjatve, nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne pa tudi za tiste, ki so nastale pozneje. Te mora dolžnik poravnati tako, kot se glasijo tudi v primeru, da je bila prisilna poravnava sklenjena in potrjena. Nanje se določbe potrjene prisilne poravnave ne raztezajo, zato tudi prvi odstavek 36. člena ZPPSL zanje ne velja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je to sodišče izvedlo postopek po zahtevi za varstvo zakonitosti upoštevajoč določbe ZPP/77. Potem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil zoper dolžnika dne 15.9.1998 začet postopek prisilne poravnave, je zavrnilo upnikov predlog za izvršbo zaradi izterjave terjatve 27.137,70 SIT sklicujoč se na prvi odstavek 36. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL).

Pritožbo upnika je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Menilo je, da so vse terjatve upnika nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, vprašljiv je bil samo čas njihove zapadlosti. Glede na prvi odstavek 37. člena ZPP pa se z dnem začetka postopka prisilne poravnave tudi te terjatve štejejo za zapadle.

Sklepa sodišč druge in prve stopnje izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb izvršilnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta sodišči nepravilno uporabili prvi odstavek 36. člena, prvi odstavek 37. člena in prvi odstavek 41. člena ZPPSL, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepov in je to bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP, zmotno sta uporabili tudi prvi odstavek 130. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ), nista pa uporabili prvega odstavka 10. člena ter prvega odstavka 12. člena Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju: ZSOS), čeprav bi to morali storiti. Temu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa spremeni in predlogu za izvršbo ugodi, podrejeno pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti ni bilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V postopku prisilne poravnave prijavijo upniki samo terjatve, nastale do začetka postopka prisilne poravnave (4. točka 29. člena ZPPSL). Samo te terjatve se v postopku prisilne poravnave ugotavljajo, samo zanje velja potrjena prisilna poravnava, oziroma samo na takšne terjatve potrjena prisilna poravnava učinkuje, čeprav jih upniki v postopku prisilne poravnave niso prijavili (primerjaj zlasti: tretji odstavek 59. člena, prvi odstavek 61. člena, prvi odstavek 62. člena in drugi odstavek 64. člena ZPPSL). Ničesar pa ne določa ZPPSL o terjatvah, nastalih po začetku postopka prisilne poravnave. To pomeni, da je, upoštevajoč zgoraj navedene določbe ZPPSL, ki urejajo postopek prisilne poravnave, pravne posledice njegovega začetka in potrjene prisilne poravnave, 36. člen ZPPSL možno uporabiti samo za terjatve, nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne pa tudi za tiste, ki so nastale pozneje. Te mora dolžnik poravnati tako, kot se glasijo tudi v primeru, da je bila prisilna poravnava sklenjena in potrjena. Nanje se določbe potrjene prisilne poravnave ne raztezajo, zato tudi prvi odstavek 36. člena ZPPSL zanje ne velja.

Odgovor na vprašanje, ali je sodišče predlog za izvršbo utemeljeno zavrnilo, je zato odvisen od odgovora na vprašanje, kdaj je terjatev upnika proti dolžniku nastala. Tega pa bo treba poiskati v prvem odstavku 130. člena SZ ter v prvem odstavku 10. in prvem odstavku 12. člena ZSOS.

Po prvem odstavku 130. člena SZ (novela SZ Ur. list RS štev. 21/94) morajo lastniki prejšnjih družbenih stanovanj odvajati del kupnine, pridobljene na podlagi SZ, v Stanovanjski sklad Republike Slovenije v skladu z določbami ZSOS. Ta določba ne daje Stanovanjskemu skladu terjatve za ustrezen odstotek kupnine nasproti kupcu stanovanja.

Dolžnik Stanovanjskega sklada je lastnik prejšnjih družbenih stanovanj, ki je to postal po 112. členu SZ, in ki je tudi sklenil prodajne pogodbe z upravičenci do nakupa stanovanj po 117. členu SZ. Kupci so njemu dolžni plačati kupnino (njene obroke) in on je tudi tisti, ki jo je od njih upravičen izterjati. Dolžnik kot prodajalec (in s tem zavezanec iz prvega odstavka 10. člena ZSOS) pa je po izrecni zakonski določbi - po prvem odstavku 12. člena ZSOS (novela Ur. list RS štev. 48/94), dolžan vplačati Stanovanjskemu skladu pripadajoče deleže kupnin do vsakega 10. v tekočem mesecu v višini pogodbenih obveznosti, zapadlih (ne: plačanih) v preteklem mesecu.

Dolžnikova obveznost iz kupnin za stanovanja, prodana po 117. členu ZS, nastaja torej mesečno do vsakega 10. v mesecu od pogodbenih obveznosti kupcev stanovanj, zapadlih v preteklem mesecu. Zanjo ni mogoče uporabiti prvega odstavka 37. člena ZPPSL, in sicer zato, ker je odvisna od zapadlosti pogodbenih obveznosti kupcev stanovanj do dolžnika. Njihov položaj do dolžnika se zaradi začetka postopka prisilne poravnave proti njem ni nič spremenil. Na zapadanje v plačilo njihovih obveznosti iz nakupa stanovanj začetek postopka prisilne poravnave namreč ni vplival. Čim pa je tako, se tudi ni spremenilo nastajanje upnikovih terjatev iz prvega odstavka 12. člena ZSOS, ki je vezano izključno samo na zapadanje pogodbenih obveznosti kupcev stanovanj do dolžnika.

Kadar predlaga upnik izvršbo zaradi izterjave terjatve, ki je nastala po začetku postopka prisilne poravnave, odklonitve uporabe prvega odstavka 36. člena ZPPSL ni mogoče utemeljiti na četrtem odstavku 36. člena ZPPSL. Ta uzakonja samo izjemo od uporabe prvega odstavka 36. člena ZPPSL za terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Uporabo prvega odstavka 36. člen ZPPSL je treba za terjatve, ki so nastale po začetku postopka prisilne poravnave odkloniti zato, ker se nanje sploh ne nanaša. Na terjatve, nastale po začetku postopka prisilne poravnave, se namreč določbe ZPPSL, ki urejajo postopek prisilne poravnave, ne nanašajo, razen če zakon izrecno določa drugače, kot je to storil n. pr. v petem odstavku 43. člena ZPPSL.

Iz povedanega sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje v zahtevi za varstvo zakonitosti navedene zakonske določbe res nepravilno oziroma zmotno uporabili. Zato je to sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa.