Jedro

Pravna podlaga za odločanje o oprostitvi plačila NUSZ je drugi odstavek 59. člena ZSZ. Ta določba je bila z 2. alinejo 33. člena ZDavNepr, ki je stopil v veljavo s 1. 1. 2014, razveljavljena. Ne v času, ko je tožnica vložila zahtevo za začasno oprostitev plačila NUSZ (6. 1. 2014), ne v času izdaje izpodbijane odločbe torej ni obstajala veljavna pravna podlaga ne za odmero, ne za oprostitev plačila NUSZ. ZDavNepr tudi sicer ni določil, da bi se morebitni postopki, začeti pred njegovo uveljavitvijo, nadaljevali oz. zaključili po razveljavljenih določbah ZSZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za prvih pet let po vselitvi v novo stanovanjsko hišo na naslovu A. in sicer posebej za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 12. 2013 (1. točka izreka) ter za obdobje od 1. 1. 2014 dalje (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da tožnica po presoji toženke ne izpolnjuje pogojev za oprostitev iz 59. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), ker so bili stroški za urejanje stavbnega zemljišča leta 2006 odmerjeni B.B., ki mu je bilo izdano tudi gradbeno dovoljenje, tožnica pa je vlogi za oprostitev plačila NUSZ priložila kopijo darilne pogodbe, iz katere izhaja, da je od B.B. prejela v last in posest nepremičnini parc. št. 40/10 in 40/12, obe k.o. ... Z dnem pogodbe se je zavezala plačevati tudi vse davke in javne dajatve, ki izhajajo iz tega premoženja.

Toženka navaja še, da je z dnem 1. 1. 2014 stopil v veljavo Zakon o davku na nepremičnine (ZDavNepr). Z dnem njegove uveljavitve prenehajo veljati določbe „iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča“, zato je bilo treba tožničin zahtevek za oprostitev NUSZ zavrniti.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa izhaja, da je ZDavNepr določil prenehanje veljavnosti predpisov, ki so pomenili tako pravno podlago za odmero NUSZ, kot za oprostitev plačila te dajatve. Ta zakon je bil sicer kasneje z odločbo Ustavnega sodišča RS razveljavljen, vendar morajo upravni organi skladno z načelom zakonitosti odločiti na podlagi pravnega in dejanskega stanja v času izdaje prvostopenjske odločbe. Z razveljavitvijo ZDavNepr bo odmera davčnih obveznosti tekla na način, kot je to veljalo v preteklih letih, z razliko datumov odmere ter rokov plačila, zato je treba vlogo za oprostitev plačila NUSZ vložiti na občino, kar bo lahko podlaga za vodenje novega upravnega postopka.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri meni, da toženka o njenem zahtevku sploh ni odločila po vsebini. Domneva, da je razlog za zavrnitev to, da komunalni prispevek ni bil plačan z njenega računa, temveč z računa njenega moža. V skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je zato treba šteti, da je plačilo opravila ona, ki je na podlagi darilne pogodbe tudi zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine. Toženka ni pojasnila, zakaj ne izpolnjuje pogojev za oprostitev, „ji je pa zelo prav prišla uveljavitev novega zakona tako, da je tožničin zahtevek lahko zavrnila“. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, vlaga pa tudi svoj stroškovnik.

Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno navaja toženka, je pravna podlaga za odločanje o oprostitvi plačila NUSZ drugi odstavek 59. člena ZSZ. Ta določba je bila z 2. alinejo 33. člena ZDavNepr, ki je stopil v veljavo s 1. 1. 2014, razveljavljena. Ne v času, ko je tožnica vložila zahtevo za začasno oprostitev plačila NUSZ (6. 1. 2014), ne v času izdaje izpodbijane odločbe torej ni obstajala veljavna pravna podlaga ne za odmero, ne za oprostitev plačila NUSZ. ZDavNepr tudi sicer ni določil, da bi se morebitni postopki, začeti pred njegovo uveljavitvijo, nadaljevali oz. zaključili po razveljavljenih določbah ZSZ.

Sodišče se zato strinja z navedbo toženke, da ni imela podlage za ugoditev tožničini zahtevi, to pa velja tako za obdobje do uveljavitve ZDavNepr kot tudi po njej. Sodišče pripominja še, da po razveljavitvi tega zakona zaradi spremenjene pravne podlage (glede na čas odločanja na prvi stopnji) ni ovire za ponovno vložitev enake zahteve, kot je pravilno navedel že drugostopenjski organ (prim. 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).

Sodišče je iz navedenih razlogov v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V primeru, če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.