Jedro

Sodišče druge stopnje je v obravnavani kazenski zadevi ravnalo pravilno, saj je po uveljavitvi novega zakona o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju taks na igralne avtomate, pravilno ugotovilo, da dejanje obeh obdolžencev ni več protipravno. Zakon o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse na igralne aparate ni dekriminiral kaznivega dejanja po 1. odstavku 234. člena KZ RS, le prirejanje posebnih iger na srečo na igralnih aparatih zunaj igralnic ni več kaznivo. Vse morebitne drugačne oblike igranja na srečo v prostorih, ki jih nekdo daje za plačilo ali kako drugače za plačilo omogoča igre, pa še vedno pomenijo kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 234. člena KZ RS.

Izrek

Zahteva javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Temeljnega sodišča je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja igranja na srečo po 1. odstavku 234. člena KZ RS ter mu je bila izrečena denarna kazen, drugoobd. pa kaznivega dejanja igranja na srečo po 2. odstavku 234. člena KZ RS ter mu je bila prav tako izrečena denarna kazen. Obd. je bil z isto sodbo vzet igralni aparat, pa znesek 1.200 SIT. Višje sodišče je z uvodoma navedeno sodbo ob reševanju pritožbe zagovornikov obeh obsojenih po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je oba obdolženca iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprostilo od obtožbe.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je bil z uvodoma navedeno sodbo višjega sodišča kršen 1. in 2. odstavek 234. člena KZ RS. V zahtevi je javni tožilec uveljavil, da ni pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je zakon o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse na igralne avtomate (Uradni list RS št. 47/93) izvzel iz kazenskopravne sfere 234. člena KZ RS igre na igralnih avtomatih zato, ker je kršitev pogojev za prirejanje teh iger novi zakon kot kasnejši specialni predpis glede na zakon o igrah na srečo prekvalificiral v prekrške. Po mnenju javnega tožilca je v primeru, če je določeno protipravno ravnanje istočasno predpisano kot kaznivo dejanje in prekršek z enakimi oziroma za kaznivo dejanje dodatnimi elementi, razmejitev med njima stopnja družbene nevarnosti v smislu 2. odstavka 8. člena KZ SFRJ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti javni tožilec sicer navaja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da dejanje obdolžencev nista več kaznivi dejanji v skladu z 2. odstavkom 4. člena KZ SFRJ, vendar iz izreka in obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, da bi sodišče uporabilo omenjeno pravno podlago za oprostitev obeh obdolžencev. Drugostopno sodišče je namreč po uradni dolžnosti oba obd. oprostilo obtožbe po 1. točki 350. člena ZKP, v obrazložitvi sodbe pa pojasnilo, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano ravnanje obeh obdolžencev glede na določilo zakona o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse na igralne aparate nima vseh znakov kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 234. člena KZ RS.

Sodišče druge stopnje se je torej postavilo na pravno stališče, da je po izrečeni sodbi sodišča prve stopnje začel veljati omenjeni novi zakon, s tem pa dejanje obeh obdolžencev ni imelo več vseh znakov kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 234. člena KZ RS. Ob tem javni tožilec v zahtevi pravilno ugotavlja, da gre v tem primeru za vprašanje protipravnosti, ne pa za vprašanje spremembe kazenskega zakona ali dopolnilnih znakov pri blanketni dispoziciji, vendar pri tem prezre, da se sodišče druge stopnje sploh ne sklicuje na spremembo kazenskega zakona. Prav tako ima javni tožilec prav, ko ocenjuje, da mora protipravnost dejanja obstajati ves čas od storitve do pravnomočne odločbe. Vrhovno sodišče ob tem ocenjuje, da je sodišče druge stopnje v obravnavani kazenski zadevi ravnalo pravilno, saj je po uveljavitvi novega zakona o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju taks na igralne avtomate, pravilno ugotovilo, da dejanje obeh obdolžencev ni več protipravno, čeprav je to izrazilo na nekoliko neustrezen način, namreč da dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja, v resnici pa po uveljavitvi novega zakona ni bil podan eden od temeljnih elementov omenjenega kaznivega dejanja kot tudi vsakega drugega kaznivega dejanja, namreč protipravnost. Odločitev sodišča druge stopnje je torej pravilna, zato vrhovno sodišče ni moglo ugoditi zahtevi za varstvo zakonitosti, s katero se je zahtevala ugotovitev, da dejanje obeh obdolžencev predstavlja kaznivo dejanje po 1.in 2. odstavku 234. člena KZ RS.

Do takšne ugotovitve, kot jo v zahtevi uveljavlja javni tožilec, vrhovno sodišče ni prišlo, ker dejanji obeh obdolžencev dejansko ne predstavljata kaznivih dejanj igranja na srečo po 1.in 2. odstavku 234. člena KZ RS. Obd. naj bi namreč kaznivo dejanje storila s tem, da je prvi obd. neugotovljenega dne v začetku leta 1991 po predhodnem dogovoru z drugo obd. v njegov gostinski lokal na namestil svoj igralni avtomat znamke Jolly Jocker in ga pustil v obratovanje neugotovljenemu številu igralcev, da so s približno 6-mesečnim presledkom do 6.2.1992 nanj igrali poker, pri čemer je prvoobt. drugoobtoženemu kot nadomestilo za uporabo prostora dajal 20 % izkupička od igralnega avtomata. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da po uveljavitvi zakona o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju taks na igralne avtomate navedeno opisano dejanje iz tenorja obtožnega predloga, ne predstavlja več kaznivega dejanja. V sodbi sodišča druge stopnje sicer ni posebej navedeno, da je temelj za takšno odločitev izostanek protipravnosti, vendar s tem ni v ničemer vprašljiva pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da obdolženca po uradni dolžnosti oprosti od obtožbe. Ob tem je treba še dodati, da z omenjenim zakonom o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse na igralne avtomate, kaznivo dejanje po 1. odstavku 234. člena KZ RS ni dekriminirano, le glede prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic v ustreznih gostinskih, zabaviščnih in drugih podobnih, posebej za to namenjenih prostorih, ni več kaznivo, ker je s tem odpadel eden od temeljnih elementov kaznivega dejanja, to je protipravnost. Vse morebitne drugačne oblike igranja na srečo v prostorih, ki jih nekdo daje za plačilo ali kako drugače za plačilo omogoča igre, ki v 1. odstavku 2. člena omenjenega zakona niso obsežene, še vedno lahko pomenijo omenjeno kaznivo dejanje igranja na srečo po 2.odstavku 234. člena KZ RS, kot tudi pomenijo kaznivo dejanje igranja na srečo po 1. odstavku 234. člena KZ RS vse oblike obrtnega pečanja z igro na srečo, ki v prej navedenem zakonu niso obsežene kot dovoljene.

Vrhovno sodišče se v obravnavani kazenski zadevi v postopku za varstvo zakonitosti sicer ni moglo spuščati v dejanska vprašanja, vendar pa iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da pri igralnih aparatih igralcem dobitki niso bili izplačevani in da je bilo to tudi izrečno napisano na aparatu, namreč, da se dobitki ne izplačujejo. Ob tem bi se sodišču poleg zgoraj omenjenih pravnih vprašanj moralo seveda zastaviti tudi vprašanje, ali gre v obravnavani zadevi sploh za igro na srečo, ki je v okviru 234. člena KZ RS temelj za ugotovitev, ali gre za dejanje, predvideno v štirih odstavkih tega člena v različnih izvršitvenih oblikah kot kaznivo.